nedelja, 24. februar 2008

Žrtve in vojna škoda

Življenje ob Soči se je ljudem korenito spremenilo že z začetkom vojne leta 1914. Zaradi bližine fronte sta obe strani izpraznile bližnje vasi. 80.000 slovenskih beguncev je začasna bivališča našlo v avstrijskem delu monarhije, okoli 10.000 jih je bilo na Ogrskem, od 10.000 do 12.000 pa v Italiji. Največ slovenskih beguncev se je zbralo v Brucku ob Muri in tam dočakalo konec vojne. Kar okrog 30.000 beguncev se je v času bojev na Soči zateklo na Kranjsko. Begunci, ki so jih Italijani pregnali v Italijo so živeli v begunskih domovih. Vračati so se začeli oktobra 1917, večina pa šele po končani vojni, leta 1919.

Kolikšne žrtve je imela Italija v prvi svetovni vojni? Poleg deklariranih 680.000 mrtvih na vseh bojiščih je imela še 1.050.000 ranjenih in 500.000 trajnih invalidov.

Avstro-Ogrska? Ko so po vojni uredili stratistične podatke o avstro-ogrskih izgubah, se je pokazalo, da so bile največje v prvem letu vojne, potem pa so kljub vse slabši prehrani in opremi naglo upadale. Vzroke za to treba iskati v spremembi pehotne taktike in naraščajoči vlogi obrambnega topništva.

Od ujetih jih je skoraj 500.000 umrlo od lakote, mraza in bolezni, od ranjenih pa okoli 300.000 zaradi ran, 410.000 ljudi je umrlo med rusko revolucijo. V navedenih številkah za četrto leto vojne pa seveda niso všteti tisti, ki so jih Italijani “zajeli” po razglasitvi premirja (približno 300.000 ljudi, od katerih jih je še 30.000 umrlo v taboriščih).[1]

V soških bitkah je padlo prek 300.000 vojakov, ki so jih pokopali v številnih kostnicah in na vojnih pokopališčih. Poleg teh pa je bilo še veliko civilnih žrtev, mednje sodijo tudi žrtve, ki so umrle v begunskih taborih. Veliko ljudi je umrlo tudi zaradi bolezni (kolera, malarija, španska bolezen), ki jih je prinesla vojska. Uničenih in poškodovanih je bilo veliko hiš, mostov in kulturne dediščine. Posledice so bile tudi uničeno in zastrupljeno naravno okolje.

V spomin na eno največjih gorskih bitk v zgodovini človeštva je bil 20. oktobra 1990 v Kobaridu odprt Muzej prve svetovne vojne. Muzejska zbirka je postavljena v prostorih Mašerovega kmečkega dvorca iz 18. stoletja, ki je bil kulturno in politično zbirališče Kobaridcev od srede 19. stoletja dalje. Leta 1993 so je muzej prejel muzejsko nagrado Sveta Evrope.

Leta 1938, torej v času fašizma, so Italijani zgradili na Gradiču, okoli cerkve svetega Antona nad Kobaridom kostnico italijanskih vojakov, padlih v prvi svetovni vojni. Med vojno in po njej je bilo v spomin na padle vojake različnih narodov, ver in stanov zgrajenih veliko spomenikov in spominskih objektov.



[1] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 62

sobota, 16. februar 2008

Dvanajst soskih bitk

1. soška bitka (23. junij - 7. julij 1915)
Italijanska vojska je želela zavzeti tolminsko in goriško mostišče ter zahodni rob Kraške planote. Odločila se je za udar proti Doberdobski planoti. Toda v bitki so le s težavo in ob hudih izgubah osvojili vznožje kraške planote pri Sredipolju, Romjanu in Selcu.

2. soška bitka (18. julij10. avgust 1915)
Italijani so se osredotočili na goriško mostišče (siloviti boji so potekali za Šmihel) in na Kras. Napadali so večinoma neuspešno, v Krnskem pogorju pa jim je uspelo osvojiti zahodni del Batognice in poriniti Avstrijce na rezervno obrambno črto.

3. soška bitka (18. oktober4. november 1915)
Italijani so načrtovali napad z mostišča pri Plavah, napad na vrh ter glavni udar na goriško mostišče, kateremu bi sledilo zavzetje Gorice. Vsi poskusi, da bi zavzeli Banjško planoto, so bili neuspešni.

4. soška bitka (10. november5. december 1915)
Bitka je bila omejena na odsek Plave-Vrh. Italijani so s topništvom in letalstvom sistematično rušili Gorico, na pomoč pa so priskočile tudi enote na Tolminskem, ki so napadale odsek Mrzli vrh-Vodil vrh. Tudi tokrat je bil uspeh Italijanov neznaten. Nikjer niso prodrli za več kot kilometer.

5. soška bitka (11. marec16. marec 1916)
Bila je sestavljena predvsem iz lokalnih napadov. Glavna cilja sta bila Gorica in Tolmin. Cadorna si je postavil cilj zavzeti vse nasprotnikove položaje na desnem bregu Soče, na levem pa hrib Šmihel pri Gorici in Mrzli vrh pri Tolminu. Po sklepu medzavezniške konference je bil dolžan z ofenzivo razbremeniti zaveznike v stiski pri Verdunu (Francija). Toda italijanski napadi so bili večinoma neuspešni.

6. soška bitka (6. avgust17. avgust 1916)
6. avgusta so bruhnile cevi od Tolmina do morja. Goriško mostišče se je naglo izgubilo v oblaku ognja in prahu. Ogenj se je osredotočil na Sabotin in Podgoro, ki so ju Italijani do večera tudi zavzeli. Italijanska glavna cilja sta bila Gorica in Doberdobska planota. Zaradi premoči Italijanov Avstrijcem ni preostalo drugega, kot da jim prepustijo porušeno Gorico in se umaknejo na pomožno obrambno črto na levem soškem bregu. Ob zori 8. avgusta so se Avstrijci umaknili z mostišča na levi breg Soče. Od 18.000 branilcev jih je na drugi breg prišlo le 5.000. V drugi fazi ofenzive so Italijani poskušali Avstrijce izriniti še z novih položajev, vendar jim ni uspelo. Uspeh je Italijane stal 50.000 vojakov, Avstrijci pa so izgubili okrog 40.000 vojakov.
V naslednjih treh bitkah se je italijanska vojska osredotočila na rob Kraške planote, na Fajtji hrib, Trstelj in Grmado, da bi se prebila do Trsta. Italijanski uspehi so bili neznatni, izgube strahotne. Vendar so nekaj le dosegli: Boroević je v teh ofenzivah izgubil 100.000 mož in s tem je bila njegova vojska resno izčrpana.

7. soška bitka (14. september17. september 1916)
Italijani so potisnili branilce z Mirenskega gradu in s položajev med Lokvico in Opatjim selom.

8. soška bitka (10. oktober12. oktober 1916)
Italijani so potisnili branilce na drugo črto med Lokvico, Hudim logom in Lukatičem, vzhodno od Gorice pa je padel vrh Šobra.

9. soška bitka (31. oktober4. november 1916)
Italijansko letalstvo je bombardiralo Sežano, Dutovlje in Miramar. Branilci so obranili Fajtji hrib. Italijani so v treh bitkah prodrli za tri do štiri kilometre na petkilometrskem pasu, toda prodor v Trst se jim ni posrečil.

10. soška bitka (12. maj5. junij 1917)
Strateški cilj te ofenzive je bil Trst. Boj se je vnel na fronti od izliva Avščka v Sočo do morja. Italijani so poleg prodora do Trsta znova načrtovali zasedbo Kuka (611 m), Vodic (652 m), Svete Gore in Škabrijela (646 m), s frontalnimi napadi iz Gorice pa naj bi se prebili tudi v Vipavsko dolino, zato je bilo težišče napada na komenskem Krasu od Grmade to Trstelja. Napadali so večinoma neuspešno, saj so zasedli le greben Kuk-Vodice, Avstrijci pa so ponovno zavzeli črto Frondar–Fornazza-Vršič. Oboji so imeli hude izgube, Italijani izredno veliko ujetih, kar je Cadorna pripisoval protivojni propagandi. Bilanca izgub: Italijani 159.000 (36.000 mrtvih, 96.000 ranjenih, 27.000 ujetih), Avstrijci: 7.300 mrtvih, 45.000 ranjenih in 24.000 ujetih.

11. soška bitka (17. avgust15. september 1917)
To je bila zadnja italijanska ofenziva na Soči. Italijani so pritisnili z vso močjo in dobro napadali, vendar so se kasneje zaradi nasprotnikove dobre obrambe vrnili na začetne položaje. Enajsta soška bitka se je začela na široki fronti od Tolmina do morja. Naloga italijanskih napadalcev je bila obvladati Banjščice, Trnovski gozd in vrhove, ki so varovali goriško kotlino. Eden najbolj znamenitih in strateško zelo važnih bojev se je bíl za Škabrijel, v katerim so krvaveli predvsem slovenski fantje iz legendarnega celjskega 87. pešpolka. Na Škabrijelu je v vsej vojni padlo največ vojakov na kvadratni meter. Avstrijski viri poročajo, da so na tej gori divjali najhujši boji, kar jih je kdaj koli bíla kakšna avstro-ogrska enota. Italijani so 8., 9. in 10. septembra izstrelili na to goro kar 45.000 granat. Po 36 urah topovske priprave so Italijani 19. avgusta napadli ob izdatni podpori letal, ki so zažgala gozdove na Grmadi in v Trnovskem gozdu. V noči od 18. na 19. avgust so Italijani pod zaščito topništva spravili med Doblarjem in Anhovim čez Sočo pet divizij. Že prvi dan so se povzpeli 500 metrov visoko in resno ogrozili branilce. Od tu proti jugu ni bilo veliko sreče: šele 21. avgusta so prodrli na vzhodni rob Kostanjevice in zavzeli srednje položaje na Grmadi. Toda s protinapadom 4. in 5. septembra so jim Avstrijci vse doseženo odvzeli nazaj. Zares nevarno je postalo za branilce po kratkem zatišju 20. avgusta na Banjščicah, kjer so Italijani praktično prebili avstrijsko fronto in prodrli na Bate. Boroević je že izdal ukaz, naj ponoči 23. avgusta spraznijo celo planoto. V najbolj kritičnih trenutkih pa Italijani kot že tolikokrat prej zaradi omahovanja vrhovnega poveljstva niso znali izkoristiti priložnosti. Ofenziva se je ustavila 12. septembra brez vidnega napredka. Teh sedemindvajset dni je trajal najbolj krvav spopad na slovenskih tleh. Italijani so pokopali 40.000 mrtvih, ranjenih je bilo 108.000 mož, ujetih 48.000. Avstrijci so imeli 10.000 mrtvih, 45.000 ranjenih, 20.000 obolelih in 30.000 pogrešanih.

12. soška bitka (24. oktober27. oktober 1917) – Čudež pri Kobaridu
Avstrijskim vojakom so v njihovi edini ofenzivi na soški fronti na pomoč prišli tudi nemški vojaki. Nemci so poslali šest pehotnih divizij, improvizirane lovske divizije, precej topništva, minometalcev in letal. Avstrijci so pripeljali dodatni dve pehotni diviziji s Tirolskega in tri z vzhodne fronte. Potrebnih je bilo 2.400 vojaških vlakov s 100.000 vagoni. Oktobra 1917 je ljubljanska železniška postaja vsak dan odpravila po 120 vlakov. Načrt, poimenovan Zvestoba v orožju, je pripravil nemški generalporočnik Konrad Krafft von Dellmensingen. Čeprav so bili Italijani 18. oktobra obveščeni, kaj se pripravlja, se niso kaj prida zganili. Italijanski poveljnik Cadorna se je pripravil na obrambo, saj je bila njegova vojska izčrpana: od maja do septembra je izgubil 720.000 ljudi. Nasprotno pa so Nemci in Avstrijci s svojimi 15 divizijami 14. armade na fronto poslali najboljše, kar so premogli. Dne 24. oktobra so točno ob 2. uri zjutraj silovito napadli. Uporabili so bojni plin ter bliskovito skupno akcijo topništva in pehote. Pehota je napadla ob osmih zjutraj pri Tolminu, uro pozneje pri Bovcu. Že prvi dan so zasedli številne italijanske položaje, plen v ujetnikih in orožju je bil obilen. Do večera prvega dne ofenzive je bila italijanska fronta razbita v širini 35 kilometrov. Tretjega dne se je prodor razširil na 50 kilometrov, zato je Cadorna 27. oktobra ukazal umik na Tilment. Umik Italijanov je bil paničen. V nemško in avstrijsko ujetništvo je padlo 293.000 italijanskih ujetnikov in 2.500 topov. Italijani so jih lahko zaustavili šele pri reki Piavi, ko so jim na pomoč priskočili še drugi zavezniki. Avstrijci so te uspehe poimenovali kot čudež pri Kobaridu.

nedelja, 10. februar 2008

Oblikovanje in potek soske fronte

Soška fronta je bila del jugozahodne fronte, ki je v dolžini nad 600 km potekala ob italijansko-avstrijski meji, od Švice do Tržaškega zaliva. Soška fronta pa je v dolžini 90 km potekala po slovenskem narodnostnem ozemlju: po zahodnem slovenskem visokogorju, dolini reke Soče in kraških planotah. Zaradi neugodnega zemljišča je bila eno najtežjih bojišč v prvi svetovni vojni. Na Krasu, kjer je primanjkovalo vode, so vojaki na primer pili celo lastni urin. Na njej sta se dve leti in pol spopadali vojski kraljevine Italije (bojevala se je na strani antante) in cesarstva Avsto-Ogrske (na strani centralnih sil). V avstro-ogrski vojski so se bojevali vsi narodi donavske monarhije: Nemci, Madžari, Italijani, Slovenci, Srbi, Bošnjaki, Čehi, Poljaki, Rusini, Romuni, Italijani, Judje...



Pot med Krnskim jezerom in Komno. Daljše tramove in deske so prenašali peš, na ramenih. Največ materiala, ki so ga uporabili za utrjevanje in gradnjo položajev na fronti ter gradnjo barak v njenem neposrednem zaledju, so znosili poleti in jeseni 1915. Na fotografiji pripadniki bosansko-hercegovskih enot (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).


Poveljnik avstro-ogrskih enot na jugozahodni fronti je bil nadvojvoda Evgen, poveljnik enot na soški fronti od Krnskega jezera do Jadranskega morja pa je bil generalpolkovnik, kasnejši feldmaršal Svetozar Boroević von Bojna. Severni del soške fronte proti Koroški je bil pod poveljstvom generala Franza Rohra von Denta. Italijanski vojski je poveljeval general Luigi Cadorna.


Medtem ko so se vojaki avstro-ogrske armade že leta 1914 borili v Srbiji in Galiciji ter Karpatih, je Italija mešetarila in čakala na razplet. Potem ko je objavila nevtralnost, se je previdno dogovarjala z Anglijo in Francijo. Igrala je torej dvojno igro. Šele z londonskim sporazumom 26. aprila 1915 je prestopila v tabor antante in obljubila, da bo v mesecu dni napovedala vojno Avstro-Ogrski. V zameno ji je antanta obljubila Trst, Tirolsko, Brenner, Goriško, Gradiščansko, del slovenskega ozemlja do razvodnice med Savo in Jadranskim morjem, Istro, Kvarner, otoka Cres in Lošinj s pripadajočimi otoki, severno Dalmacijo in otoke pred srednjo dalmatinsko obalo.[1] Ponudba je bila mamljiva, zato je Italija dejansko kmalu zatem napovedala vojno Avstro-Ogrski.


Prve sovražnosti ob Soči so se začele že na dan italijanske vojne napovedi, 23. maja 1915. Italijani so imeli dve armadi. 2. armada je bila postavljena od Kanina do Ločnika in je bila sestavljena iz 122 pehotnih bataljonov, 33 konjeniških eskadronov in 147 topniških baterij. 3. armada pa je bila postavljena od Ločnika do Jadranskega morja in je premogla 51 pehotnih bataljonov, 77 konjeniških eskadronov in 35 topniških baterij. Avstro-ogrska vojska je imela takrat tam le 45 bataljonov, 5 konjeniških eskadronov in 35 topniških baterij. Ostale čete so šele prihajale. Zato se je avstro-ogrska vojska na začetku vojne brez boja umaknila na črto Rombon-Bovec-Tolmin-Sabotin-Gorica-Devin. Tam je pričakala Italijane, pripravljala svoje obrambne položaje in pripeljala okrepitve. Italijani so prodirali počasi in previdno. Njihov primarni cilj je bil čimprej zavzeti Trst in Gorico, potem pa prodirati proti ljubljanski kotlini. Boji so se odvijali v dvanajstih soških bitkah.


[1] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 22

nedelja, 03. februar 2008

Vzroki in zacetek prve svetovne vojne

Pred prvo svetovno vojno je bilo ravnotežje v Evropi zelo krhko. Vojno so najbolj željno pričakovali Nemci, saj so zahtevali novo delitev kolonij in razširitev ozemlja. Ko je prišlo do nasprotij med Francijo in Veliko Britanijo, je Nemčija računala, da bo na svojo stran pridobila Britance. Povečanje nemške mornarice je tako prestrašilo Britanijo, da je s Francijo sklenila sporazum entente cordiale. Iz strahu pred Nemčijo in njeno zaveznico Avstro-Ogrsko se je tudi Rusija začela povezovati z njima in tako se je Evropa razdelila na dva tabora (antanto in centralne sile). Leta 1882 je k centralnim silam pristopila še kraljevina Italija, ki pa si je zaradi boljših ponudb antante med samo vojno premislila. Nemci so po svojem vojaškem načrtu nameravali najprej premagati Francoze in Britance, nato pa še Rusijo.

Srbijo, ki si še ni opomogla od žrtev v obeh balkanskih vojnah, je mučila resna notranja kriza, ki je izbruhnila maja 1914 in dosegla vrhunec 2. junija, ko je morala vlada Nikole Pašića odstopiti. Neposredni razlog je bil spor, kdo naj ima prvo besedo v pravkar priključeni Makedoniji, vojaki ali civilna uprava. V resnici pa se je na širšem ozadju srbske politike v “južni Srbiji”, kjer po sklepu vlade začasno še niso veljala ustavna določila (kar je omogočalo vsakršne, številne zlorabe domačega prebivalstva), razvnel spopad za oblast v državi med voditeljema častniške organizacije Ujedinjenje ili smrt (imenovane tudi Crna ruka), polkovnikom Dragutinom Dimitrijevićem-Apisom, šefom Radikalne stranke Nikolo Pašićem ter prestolonaslednikom Aleksandrom. Takšno je bilo stanje v deželi, ki naj bi bila po sodbi cesarskokraljeve družine na Dunaju neposredno odgovorna za umor avstro-ogrskega prestolonaslednika, nadvojvode Franca Ferdinanda in njegove žene Zofije, vojvodinje Hohenburške.

Atentat na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda v Sarajevu

Končni povod za prvo svetovno vojno je prišel z Balkana, ko je 28. junija 1914 v Sarajevu devetnajstletni Gavrilo Princip iz teroristične organizacije Mlada Bosna s streloma ubil avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo. Dejstvo pa je, da se je Avstro-Ogrska že dolgo ozirala in hrepenela po ozemlju Srbije.

Kako se je zgodil atentat? Nadvojvoda Franc Ferdinand se je odločil za obisk Bosne kljub svarilom iz Sarajeva, a tudi iz Beograda. Pretila naj bi mu nevarnost, če bi obiskal glavno mesto Bosne in Hercegovine prav na Vidov dan, srbski narodni praznik. A na svarila je odgovarjal:“Kaj bodo rekli vojaki, če se generalni inšpektor oboroženih sil potuhne?” Manevri 15. sarajevskega in 16. dubrovniškega armadnega zbora (korpusa) pri Tarčinu nad Sarajevom so bili 26. in 27. junija, na Vidov dan, 28. junija 1914 pa se je nadvojvoda z ženo pripeljal iz Ilidže v Sarajevo. Dan je bil sončen in vreme je bilo lepo. Toda ko se je prestolonaslednik v odprtem avtomobilu vozil po Sarajevu, ga niso pričakali samo pozdravi vdanega prebivalstva in dostojanstveniki z deželnim glavarjem, generalom Oskarjem Potiorekom na čelu, ampak tudi člani Mlade Bosne, tajnega terorističnega združenja, ki so se, oboroženi z bombami in pištolami, odločili, da ubijejo človeka, v katerem so videli glavnega zagovornika nemške nadvlade v državi in na Balkanu.

Ob 10.15 uri, ko je skupina šestih vozil pripeljala mimo glavne policijske postaje, je devetnajstletni Nedeljko Čabrinović vrgel granato proti prestolonaslednikovemu avtomobilu. Voznik je opazil leteči predmet in pospešil, zato je granata eksplodirala pod kolesom naslednjega avtomobila. Eric von Merizzi in grof Boos-Waldeck sta bila težko ranjena. Drobci granate so poškodovali tudi nekaj ljudi v okolici. Bomba, ki jo je vrgel Nedjeljko Čabrinović, je nadvojvodo zgrešila. Toda malo pozneje, ko se je razjarjeni prestolonaslednik vračal z obiska v Belediji, mestni hiši na obrežju ob Miljacki, kjer se je njegov avto zaradi šoferjeve napake ustavil in začel obračati v drugo ulico, z razdalje dveh metrov zadela krogla Gavrila Principa. Druga, namenjena generalu Potioreku, je ubila njegovo ženo. Franca Ferdinanda je zadela v vrat, Zofijo pa v trebuh. Zofija, pri kateri so kasneje odkrili zarodek, je bila takoj mrtva. Ferdinand je po približno petih minutah padel v nezavest in kmalu za tem umrl. Bilo je 28. junija 1914 ob pol dvanajstih. Prva svetovna vojna se je lahko začela.

Kdo so bili člani Mlade Bosne? Mlada Bosna je bila bosanska mladinska politično-teroristična organizacija, ki je s pomočjo srbske Crne ruke organizirala in izvršila atentat na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda. Njeni člani so bili: Gavrilo Princip, Nedjeljko Čabrinović, Vaso Čubrilović, Trifko Grabež, Danilo Ilić, Muhamed Mehmedbašić in Cvjetko Popović. Najprej so ujeli samo Principa in Čabrinovića, kasneje pa so slučajno ujeli še Danila Ilića, ki je izdal tudi ostale člane. Vse, razen Mehmedbašića, so obsodili na smrt ali dolge zaporne kazni.

Gavrilo Princip je bil rojen 25. julija 1894 v Oblaju pri Bosanskem Grahovu. Že kot otrok je bil zelo bolehen. Bolehal je za tuberkulozo, zaradi katere se je tudi odločil za atentat, saj je pričakoval, da bo tako ali tako kmalu umrl. Dejansko je kasneje v zaporu preminil zaradi te bolezni. Ker je leta 1912 sodeloval v demonstracijah proti sarajevskim oblastem, je zbežal v Beograd. Ko se je ponudil srbskemu častniku Tankosiću za aktivno delovanje v njegovi organizaciji Ujedinjenje ili smrt, ga je Tankosić zaradi šibkega zdravja in majhne rasti zavrnil, kar ga je še bolj podžgalo, da bi naredil nekaj “velikega”. Po usodnih strelih je pogoltnil strup, ki pa ni deloval zaradi slabe kakovosti, zato so ga ujeli živega. Po atentatu je bil obsojen na dvajset let težke ječe in umrl izmučen in pohabljen v Terezinu na Češkem. Ob smrti je imel samo 40 kilogramov telesne teže. S svojo pištolo je želel ustaviti avstrijski Drang nach Osten. Ob atentatu se je kot osrednja točka pojavilo vprašanje sokrivde srbske vlade. Toda Beogradu je bilo mogoče očitati samo to, da opozoril na delovanje Mlade Bosne ni jemal zadosti resno. Predvsem Srbija ni imela po balkanskih vojnah nobenega razloga sprožiti nov spopad. Bila je preveč izčrpana. Tudi po mnenju avstrijske obveščevalne službe so “mladobosanci” samo izkoristili usluge ljudi iz srbskih militarističnih krogov, kot je bil na primer Dragutin Dimitrijević-Apis.

Nedjeljko Čabrinović se je rodil 20. februarja leta 1895 v Trebinju kot sin avstrijskega policijskega ovaduha. V šoli ni bil dober učenec, tako da je zapustil šolo pri 14 letih. Zaposlil se je kot tesar in tipograf. Nihče od sodelavcev ni imel pozitivnega mnenja o njem, saj je bil izredno agresiven. Bil je tudi slab delavec. Ker je leta 1912 sodeloval v stavki, je zbežal v Trst in kasneje v Beograd. Tam je spoznal srbskega častnika Tankosića, ki ga je povabil med atentatorje na avstrijskega cesarja Franca Ferdinanda. Kmalu se je v centru za usposabljanje pridružil Principu in Grabežu. Potem ko je 28. junija v Sarajevu vrgel bombo na avtomobil (ki je zgrešila cilj), je pogoltnil strup in skočil v Miljacko. Strup ni deloval smrtonosno in tako so ga ujeli živega. Za razliko od Principa je na sojenju jokal in se kesal za svoje dejanje, zato je kot mladoletnik dobil 20 let zapora. Umrl je 21. februarja 1916 v zaporu v Terezinu na Češkem. Ko so ga pokopali, so mu zravnali grob in ga zabetonirali. Isto so storili s Principom, ki je umrl 29. aprila 1918. Po vojni so ju izkopali in prenesli v skupno grobnico atentatorjev v Sarajevu.

“Noben politični umor v novejši zgodovini ni imel tako daljnosežnih posledic kakor smrt nadvojvode Franca Ferdinanda v Sarajevu,” piše zgodovinar Vladimir Dedijer v svoji knjigi Sarajevo 1914. Principovi streli so sprožili plaz dogodkov: (nesprejemljiv) avstrijski ultimat Srbiji (23. julija), vojno napoved Dunaja Beogradu (28. julija - mesec po atentatu), rusko mobilizacijo, nemško napoved vojne Rusiji, francosko mobilizacijo, nemško napoved vojne Franciji (3. avgusta) in britansko napoved vojne Nemčiji (4. avgusta), ki je že vdrla v Belgijo.[1] Morija svetovnih razsežnosti se je lahko začela.

Tako je 26. julija 1914 sporočil začetek prve svetovne vojne “Dan”, glasilo slovenske “narodne” (liberalne) stranke. “Slovenec”, glasilo klerikalne ljudske stranke (SLS) je 27. julija pisal drugače:

“Odločitev padla. Vojna! Srbija ni pristala na avstrijske zahteve - mobilizacija v Srbiji - Ruska vlada odredila splošno mobilizacijo - Grozne žrtve židovskih špekulacij – Zadnje vesti«. Tako je 26. julija 1914 sporočil začetek prve svetovne vojne »Dan«, glasilo slovenske »narodne« (liberalne) stranke. »Slovenec«, glasilo klerikalne ljudske stranke (SLS) je 27. julija pisal drugače: »Živela Avstrija! Dol s Srbijo!...Zavrela je junaška kri. Vse hrepeni za tem, kaznovati cinično-hudodelsko Srbijo, to banditsko državo, ki je garja na telesu Evrope...Hladnokrvno so nam umorili prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo soprogo...A kdo bo iskal hvaležnosti pri državi, ki je imela vse uspehe v prvi balkanski vojni zahvaliti izključno brezzglednemu bolgarskemu junaštvu, ki pa je v zahvalo prelomilo pogodbo, sklenjeno pred vojno glede razdelitve Makedonije, s cinično brezvestnostjo požrla dano besedo in se zavezala z zagrizenimi sovražniki Slovanov, Grki in Romuni...Srbija je država Judežev, stalna sramota na telesu jugoslovanstva.« Članek odraža usmeritev tedanjega vodstva SLS, ki se je zavzemalo za združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev pod »katoliškim žezlom« Habsburžanov. Posledice te politike so bile še dolgo občutne. Uvodnike je »Slovenec« pospremil z enim najgrših pamfletov, kar jih pomni naša zgodovina: »S kanoni vas pozdravimo, vi Srbi; dom hladen vam postavimo ob vrbi...”[2]

Ko se je začela prva svetovna vojna, je Evropa postala obsežno bojišče, razdeljeno na več front: zahodno fronto (od obal Severnega morja do švicarske meje), vzhodno fronto (od Baltika do romunske meje), črnomorsko in kavkaško (današnji Irak, Palestina, Sirija), solunsko ter jugozahodno fronto (ob italijansko-avstrijski meji, od Švice do Tržaškega zaliva). Slednja je obsegala tudi soško fronto, ki je potekala po slovenskem narodnostnem ozemlju.

[1] Stoletje svetovnih vojn, str. 35-36
[2] Stoletje svetovnih vojn, str. 39