sobota, 29. marec 2008

Bošnjaki na Goriškem in Krasu

Večina BH polkov je vojno preživela na bojiščih v zgornjem delu soške fronte, vendar so bile nekatere enote prisotne tudi na južnem delu. Prvi oddelki so bili premeščeni na ta del bojišča že v začetku maja 1915. Dne 5. maja 1915 so namreč 10. pehotni bataljon ljubljanskega 17. pešpolka, skupaj z deli 2. bosansko-hercegovskega polka, premestili na južni del soške fronte. Te enote so bile v sestavi 187. brigade pod vodstvom kontraadmirala barona Alfreda von Kudelka.

Doberdob in Sabotin

V času oblikovanja soške fronte in začetku samih spopadov, je bila na Doberdobu v juniju 1915 tudi enota V/BH4 v sestavi 57. divizije. Na začetku vojne je Sabotin, hrib nad Gorico, branil in obranil 10. pehotni bataljon 47. (mariborskega) pešpolka, koto 838 pri Plavah Dalmatinci iz 22. polka, Dunajčani iz 4. polka, Romuni iz 51. polka, Čehi iz 102. polka ter kratek čas (junija 1915) tudi Bošnjaki (III/BH4). Na odseku od Avč do Svete Gore je bilo veliko Bošnjakov iz zahodne in vzhodne Hercegovine, ki so bili v sestavi 1. in 13. gorske brigade.


Neznani skupinski portret pripadnikov BH polka (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije)

Sabotin je predstavljal enega od branikov Gorice in s tem tudi celotnega goriškega mostišča. Avstrijske enote so imele na njegovem vrhu močno utrjene pehotne položaje s številnimi kavernami. Enote so oskrbovali predvsem po ozkih poteh, speljanih po strmem severnem pobočju, zato so za lažjo oskrbo kasneje pod njegov vrh speljali tudi vzpenjačo. Italijani so imeli nekoliko lažji dostop, saj so se na hrib vzpenjali po položnejšem jugozahodnem pobočju, na katerem so zgradili številne široke oskrbovalne poti. V 6. ofenzivi so Italijani Sabotin po hudih bojih zasedli, saj so se pred premočnimi napadalci branilci iz njega umaknili in za seboj zaminirali tudi solkanski most. V letu, ki je sledilo, so italijanski vojaki preuredili avstrijske kaverne za svoje potrebe in vanje namestili številne topove, ki so jih s pridom uporabili predvsem med 10. in 11. ofenzivo, saj so bili njihovi cilji Kuk, Vodice, Sveta Gora, Škabrijel in celotna trnovsko-banjška planota kot na dlani.[1]

Debela Griža (Šmihel) in Škabrijel (Sv. Gabrijel)


V času druge soške bitke je bil na tem delu bojišča (Debela Griža) prisoten en bataljon pehotnega polka BH4. Hrib Škabrijel nad Gorico sta zlasti avgusta in septembra 1917 napajala znoj in kri desettisoč branilcev in napadalcev, zato so mu branilci rekli “Satanov hrib”, italijanski napadalci pa “Hrib smrti”. Škabrijel je znan po krvavih bojih med 11. ofenzivo, ko so se Italijani hoteli za vsako ceno prebiti prek njegovega vrha, vendar jim močna obramba, predvsem slovenskih polkov, to preprečila. Boji na tem območju pa so se začeli že leto dni prej. Ko so Italijani zasedli Gorico, so se napadalcem ob vznožju Škabrijela med drugimi postavili v bran tudi pripadniki celjskega 87. pešpolka. Leto dni so branilci vztrajali na teh položajih, dokler se niso po padcu Svete Gore in avstrijskem umiku z Banjške planote v siloviti enajsti ofenzivi umaknili na grebenske položaje Škabrijela, kjer so ustavili val napadalcev. Na vrhu 646 metrov visokega hriba je danes obeležje, posvečeno vsem, ki so na njem padli.


[1] Prevzel s spletne strani www.prohereditate.com 5. marca 2007.

nedelja, 23. marec 2008

Bošnjaki na Tolminskem

Ko je Italija v začetku avgusta 1914 razglasila nevtralnost v neizogibnem spopadu Avstro-Ogrske z Rusijo in Srbijo, je celo največjim političnim slepcem postalo jasno, da bo zaveznica napadla Avstro-Ogrsko, takoj ko se ji bo ponudila priložnost. Avstro-Ogrska je zato sredi avgusta 1914 konjeniškemu generalu Rohru dodelila nalogo izdelave predloga obrambe jugozahodne meje ter mu že 17. avgusta zaupala njeno organizacijo. Človeških virov na začetku skorajda ni bilo. Imeli so le nekaj dopolnilnih bataljonov domobranstva, železniške policije in orožnikov. Stanje se je nekoliko izboljšalo šele marca 1915, ko je bila z zakonom urejena prostovoljna “militarizacija” strelskih družin. Koroška je vpoklicala 10.000 ljudi, Salzburg šest polkov, Zgornja Avstrija pa štiri. Na Štajerskem je bilo stanje malo slabše, najslabše pa je bilo na Kranjskem, ker vrhovno poveljstvo ni dovolilo poveljevanja v slovenščini. Tako je konec aprila 1915 general Rohr na papirju razpolagal s 26.000 prostovoljci za obrambo koroške meje. Večina teh enot je bila sestavljena iz mladeničev, starih od 15 do 17 let, mož nad 55 let starosti in invalidov. Oborožitev je bila zelo slaba.


Bošnjaki na Tolminskem

Ker je bil sklep o obrambi na Soči sprejet šele 16. aprila, se je začelo utrjevanje bodočega bojišča šele 27. aprila, manj kot mesec dni pred izbruhom vojne. Konec maja so z balkanskega bojišča na področje od Krna do morja pospešeno premeščali 15. in 16. korpus. Med njimi so bili tudi Bošnjaki v BH polkih. Na koroško mejo je iz Galicije prispel 7. (temišvarski) korpus, 25. maja pa je poveljstvo obrambe Južne Tirolske prevzel general grof Dankl, celotnemu jugozahodnemu bojišču pa je iz na novo ustanovljenega poveljstva v Mariboru poveljeval generalpolkovnik, nadvojvoda Evgen.

Od Trbiža (današnja Italija) preko zahodnih Julijskij Alp do Krna sta se razporedili 184. brigada in 20. honvedska divizija (poveljnik podmaršal Langer). Linijo južno od Krna so zasedle enote iz sestave 5. armade (Boroević), v kateri so bile številne BH enote. Te so bile:
v 15. korpusu – V/BH2, V/BH1
v 16. korpusu – III/BH4, III/BH3, III/BH2[1]

Tako so Bošnjaki prišli na položaje Mrzlega vrha, Krna, Batognice, Modrejc, Cvetja, Mengor in mnogih drugih kot ter vrhov visokih Julijskih Alp. Skupaj s Slovenci, Hrvati, Srbi, Slovaki, Nemci, Avstrijci, Čehi, Poljaki, Romuni, Rusini, Madžari so branili zahodno mejo Avstro-Ogrske pred italijanskimi napadalci.

V teh letih so na tolminskem mostišču, pomembnem delu soške fronte, na katerem so obrambne linije Italijanom preprečevale prodor proti notranjosti monarhije, divjale številne bitke. V nadaljevanju bom omenil samo nekaj spopadov oziroma bitk na tolminskem mostišču, v katerih so sodelovali tudi Bošnjaki. V poglavju Osebne zgodbe si lahko preberete še o pogumu Bećirja Bašića, pripadnika lovskega bataljona BH6, ki je v akciji pri Volčah s samo z nekaj vojaki zajel veliko Italijanov.

Dne 28. avgusta 1915 so Italijani silovito napadli Koto. Potem ko so Tirolci in Hrvati že predhodno noč odbili nenaden napad, so popoldne 28. avgusta štirje italijanski polki istočasno jurišali na Koto, napad ponovili ponoči, uspeli zavzeti en jarek, vendar sta jih 6. in 7. četa Tirolcev pregnali. Z njimi so v protinapad krenili tudi Bošnjaki iz V/BH1. O tem jurišu je v avstrijski službeni kroniki zapisano:

“Lokalnim rezervam in enemu bataljonu Bošnjakov je v silovitem nočnem protinapadu uspelo odriniti sovražnika, pri čemer so tiste italijanske oddelke, ki niso pravočasno zapustili naših položajev, odrezali, obkolili in pobili ogorčeni Bošnjaki.”[3]

V dvanajsti, edini avstrijsko-nemški ofenzivi na soški fronti, se je zgodil čudež pri Kobaridu. Težišče ofenzive je bilo na tolminskem mostišču in bovški kotlini. Ofenziva se je začela 24. oktobra 1917 ob točno 2. uri zjutraj (začetek topniškega in plinskega obstreljevanja) in je trajala 17 dni, ko so se avstro-ogrske in nemške enote ustavile na reki Piavi. Ob neznatnih lastnih izgubah so zajeli, razgnali, ubili ali ranili 800.000 italijanskih vojakov, zaplenili veliko količino orožja (med njimi tudi 5.000 topov in minometov), poleg tega pa še ogromno hrane, streliva, vozil, živine, oblačil itd. Ironično je, da je bil to zadnji “slavospev” avstrijske monarhije.

Čudež pri Kobaridu

V čudežu pri Kobaridu so sodelovali tudi BH polki. Na bojišču se je zbralo skoraj 64.000 Bošnjakov in Hrvatov. V obeh soških armadah je bilo 38 hrvaških in bosansko-hercegovskih bataljonov, v ofenzivnih silah 14. armade pa še dodatnih 16. Delež bosanskih in hrvaških enot v obeh soških armadah je bil približno 19%, v 14. armadi pa 13%. To jasno kaže, da so bile bosanske in hrvaške enote v zadnji bitki udeležene z bistveno večjim deležem, kot bi to ustrezalo demografski strukturi monarhije in vojske. Zaradi tega dejstva in tudi uporabe v nadpovprečno tveganih akcijah, so bile velike tudi izgube. Ko so ob koncu ponehale še zadnje operacije, ki so bile pogojene s prebojem pri Kobaridu in pregonom italijanske vojske, so bile izgube zavezniških armad ocenjene na 70.000 mož. Umrlo jih je od 12.000 do 15.000. Tri udarne avstro-ogrske divizije (1., 50. in 55.), v katerih je bila vključena večina bosanskih enot, so utrpele nadpovprečno velike izgube, ker so vstopale v akcije z nezadostno topniško podporo in s premajhnim številom mitraljezov. Tako je imela samo 1. divizija ob koncu drugega dne mrtvih 40 častnikov in 1.550 vojakov. Če izhajamo iz realnih 20% izgub, je v neposrednih vojnih operacijah med 24. oktobrom in 29. novembrom 1917 od udeleženih 64.000 (+ okrepitve iz zaledja) življenje izgubilo med 3.000 in 4.000 Bošnjakov in Hrvatov.[4] Bošnjake v boju je najbolje opisal Mato Blažević, ki se je skupaj z njimi boril v kraju Pozzuolo di Friuli:

“Zagrizenost, to je naša rasna odlika in slabost. Za nas je izid nekega boja vprašanje časti, ki nam še vedno veliko pomeni. Če branimo neki položaj, potem ne dovolimo, da bi nam ga kdor koli na silo odvzel, če pa se brani tisto, kar smo se mi odločili odvzeti, tedaj hočemo dokazati in pokazati, kako je ta obramba zaman…Nam je popolnoma vseeno, ali bo Avstrija dobila ta ali oni položaj in celo to krvavo vojno. Če v njej zmaga, ne bo ničesar, v kar bi upali in se veselili.”

Poglejmo si nekatere najpomembnejše operacije BH polkov v 12. soški bitki:
a) 3. BH lovski bataljon je zavzel greben Čemponov in v popoldanskih urah 24. oktobra prodrl do glavne italijanske obrambne črte pri Srednjem. Naslednjega dne so skupaj s sestrsko 22. gorsko brigado zavzeli Globočak.
b) Bošnjaki iz sestave 55. divizije so brez uspeha napadali iz smeri Kala in Lipnika proti Vršiču. Zaradi slabega vremena in pogumne obrambe alpincev so do Drežnice prišli šele naslednji dan.
c) Bošnjaki iz polka BH1 so uspešno očistili italijansko oporišče na planini Lapoč in že okoli poldneva 24. oktobra prodrli v dolino pri Seliščah ter nadaljevali s prodorom proti Vrsnemu.
d) Bošnjaki iz legendarnega polka BH2 so 25. oktobra v jutranjih urah zavzeli Mijo (Monte Mia) in nadaljevali s pregonom proti Stupici.
e) Bošnjaki iz polka BH1 so skupaj s Hrvati in Nemci v krvavih bojih premagali zaščitne enote v Morteglianu in Pozzuolu di Friuli. Izgube so bile hude: pet častnikov in 250 vojakov.
f) vojaki iz polka BH4 so v noči med 2. in 3. novembrom kot prva enota napadalcev prekoračili reko Tilment pri Corninu. Kljub srditemu odporu so vzpostavili mostišče in zajeli približno 3.000 Italijanov in 13 topov. Zjutraj sta jim prišla v pomoč še dva bataljona iz polka BH2.

Da bi si lažje predstavljali boje v 12. bitki, bom predstavil dve akciji Bošnjakov, ki ju je v svojem seminarju navedel Lovro Galić iz Zagreba.

Akcije lovskega bataljona BH3

Bošnjaki iz lovskega bataljona BH3 (poveljnik major Otto von Ried) bi morali skupaj s IV. bataljonom 53. polka prevzeti sovražne položaje na hrbtu Čemponi in na koti 631, ki bi jih morali že v prvem napadu zavzeti drugi bataljoni iste (7.gorske) brigade. V dežju in megli so Bošnjaki približno ob 8.20 zahodno od potoka Ušnik naleteli na nedotaknjena sovražna mitralješka gnezda na obronkih Čemponskih Rutov. S hitro in ostro akcijo so jurišni vodi očistili te ovire, tako da je del bataljona približno ob 11. uri prišel pred glavno italijansko črto in se znašel v močnem obrambnem ognju. O enotah, ki bi te položaje morale zavzeti, ni bilo ne duha ne sluha. Topovi, minometalci in mitraljezi so podpirali gost zaporni ogenj, vendar Bošnjaki niso dolgo razmišljali: ena četa je krenila v frontalni napad, bočno pa jih je podprl ogenj mitralješkega voda. V boju mož na moža so Bošnjaki hitro premagali sovražnika (alpince) in približno ob 11.30 zavzeli obrambni sistem v širini dveh kilometrov z obeh strani kapele na koti 631. Dve četi Bošnjakov sta zajeli 30 časnikov in 2.900 alpincev. Ta uspeh je bistveno vplival tudi na boje za Vardo. Major Riedl je z nestrpnostjo čakal na zaostali četi in na Zagrebčane, približno ob 14. uri pa je prišlo obvestilo, da jih je zadržal močan italijanski zaporni ogenj in da ne morejo priti vse do mraka. Italijansko zmedo pa je bilo treba izrabiti, zato je Riedl poslal obe četi lovcev v napad na Ostri kras. Med hrbtom Čemponov in verigo Ježa-Ostri kras-Globočak je dolga in ozka dolina potoka Doblarec. Vanjo se je bilo šele treba spustiti in se nato vzpeti po skoraj enako strmih obronkih. Vseeno je približno ob 16. uri Ostri kras padel, zavrnjeni pa so bili tudi vsi sovražnikovi protinapadi. To je bilo delo samo štirih vodov lovcev in dveh mitraljeških vodov! Ne da bi čakali okrepitve (in se tudi ukvarjali z ujetniki) so Bošnjaki prodirali v smeri Pušnega in pri tem naleteli na položaj baterije topov s kalibrom 149 mm. Z nenadnim naskokom in izključno hladnim orožjem so brez hrupa obvladali topničarje dveh topov, za druge pa so morali uporabiti ročne bombe. 35 mož je zajelo 5 topov, 20 časnikov in 300 vojakov! Druga skupina je obšla Pušno z vzhodne strani. Njen cilj je bilo Srednje, vodil pa jo je poročnik Arpad Bertalan, ki je bil znan po svoji iznajdljivosti. Skupino je razdelil na tri jurišne oddelke po 15 mož in vpadel v sovražnikovo zaledje. Orientacija je bila zaradi mraka in megle težavna. Približno ob 17.30 je oddelek, ki ga je vodil Bertalan, opazil iz smeri Srednjega bliske topniškega obstreljevanja in se usmeril k tem položajem. Presenečenje, hiter ogenj pušk, ročne granate in bojni klici Bošnjakov so paralizirali Italijane, tako da je bila ob 18. uri zajeta skupina šestih težkih minometalcev, njihove posadke pa izločene iz boja. Bertalan ni točno vedel, kje je, jasno pa mu je bilo, da je za glavno sovražnikovo obrambno črto. Hitro je zavaroval vojne ujetnike in s peščico preostalih mož napadel Srednje z zahoda prav v trenutku, ko sta ga s sprednje strani napadli dve četi lastnega bataljona. Italijani so se znašli ujeti v klešče in niso vedeli, kako šibke so v resnici enote napadalcev. Predali so se, 1.000 mož!

Za pogum in samoiniciativnost ter dosežene rezultate odločilnega pomena je bil Arpadu Bertalanu podeljen viteški red Marije Terezije, ki je bil najvišje avstro-ogrsko vojaško odlikovanje. 3. BH lovski bataljon se je v tej bitki še enkrat posebno izkazal. Dan po zavzetju Vidma je v Morteglianu preprečil prodor celotne italijanske divizije in na koncu po strahovitih, krvavih uličnih bojih, ko so prispele še nekatere čete tega bataljona, v protinapadu zajel večji del napadalcev. Avsto-ogrsko vrhovno poveljstvo je dobro vedelo, da BH enote poleg tirolskih cesarskih strelcev in še nekaj avstro-nemških ter hrvaških (dalmatinskih) polkov.spadajo v elito cesarske armade. Članstvo v tem ekskluzivnem klubu je žal terjalo visoko ceno. Od vseh provinc nekdanje monarhije je Bosna s Hercegovino plačala procentualno najvišji krvni davek.

Zavzetje mostišča pri Corninu 2. novembra 1917 (po pripovedi Wernerja Schachingerja v knjigi Die Bosniaken kommen)


Italijani so 1. novembra zapustili otok Clapat in porušili srednji krak krajšega, zahodnega dela železniškega mosta. Rešetkasta konstrukcija je padla v naraslo reko, tako da so bili zgornji nosilci približno v višini kamnitih stebrov, nekaj pod višino prekinjene proge in približno meter nad podivjano vodo. Širina nosilcev je bila približno 30 cm. Otok je takoj zavzel ves avstro-ogrski bataljon, o poskusih prehoda prek porušenega loka pa ni bilo vredno razmišljati. Italijani so s svoje obale z ognjem odgovarjali na vsako približevanje mostni konstrukciji, zaradi hitrosti narasle vode pa tudi niso uspeli poskusi, da bi reko preplavali. Dan je pretekel v neuspelih poskusih, prav tako dopoldne naslednjega dne. Bošnjaki iz 4. bataljona polka BH4 so bili ta dan na zasluženem počitku, vendar se je pod pritiskom višjih poveljstev na vse enote, da si kar najhitreje zagotovijo prehod, približno opoldan »bosanska« brigada v Zedtwitzu ponovno vključila v akcijo. Začela naj bi se z otoka Clapat, med 16. in 18. uro pa naj bi korpusno topništvo (kolikor ga je prispelo) izvedlo topniško pripravo. Na porušenem delu mosta so že delali pionirji, rezultat njihovega požrtvovalnega dela pa sta bili le dve »stezi« iz desk, položenih vzdolž gornjih nosilcev, iz njih na stebre. Napeta jeklena žica je imela vlogo ograje…

Vodja obeh jurišnih oddelkov, praporščak Nujić, je z daljnogledom določil položaj sovražnih oporišč in mitraljezov na drugi strani mostu, tako da se je ob 18.20 začel napad. Bošnjaki so se po vrveh spuščali z mosta ter z bombami in bojem mož na moža premagali položaje pod mostom in na obeh straneh železniškega nasipa. Za jurišnimi oddelki se je začela valiti 14. četa. Prehod je bil težak. Možje so šli drug za drugim v indijanski vrsti, lovili ravnotežje nad naraslo reko, nekateri padali zadeti, drugi pa so prispeli na drugo stran in v mraku takoj naskočili sovražnikove položaje v naselju. Takoj ko se je nabralo dovolj mož, so začeli s čiščenjem naselja, zavzemali hišo za hišo. Nadporočnik Brunner je z dvema četama napadel vas Sveti Rok na vzpetini nad Corninom, kapetan Riedl, komandant 4. bataljona pa je počakal, da se je zbral celotni bataljon. To se je zgodilo šele ob 23. uri, potem se je 16. četa napotila po cesti proti jugozahodu v smeri Flagogne. Riedl je ostal sam z 15. četo in se čez pol ure tudi sam napotil v isti smeri, pri tem pa že po 500 metrih od postaje naletel na močne italijanske položaje. Iz teme je neprekinjeno streljalo 40 mitraljezov. Bošnjaki so na hitro uredili zasilne zaklone in s svojimi šestimi mitraljezi sprejeli boj. Kaj se je zgodilo? 16. četa je očitno šla mimo po cesti, le kakšno minuto, preden je sovražnik z dvema in pol bataljonoma začel protinapad z vzpetine. Italijani so ob veliki premoči resnično odločno in požrtvovalno napadali, val za valom, Bošnjaki pa so vsakega odbili. Vendar za kakšno ceno… Izločeno je bilo vedno več mož in samo odličnemu ravnanju častnikov, ki so bili stalno ob možeh, jih opogumljali in jim dajali zgled z lastnim ravnanjem, gre zahvala, da so položaje obdržali, čeprav niso dočakali nobenih okrepitev. Položaj je postal kritičen približno ob dveh ponoči, ko je bila že večina častnikov ranjenih ali mrtvih in je primanjkovalo streliva.

Tedaj pa je na zaplenjenem konju iz Flagogne prišel (prek območja, na katerem je vrvelo Italijanov) trobentač 16. čete in javil, da je Flagogna zavzeta, v njej celotna baterija topov, mnogo vozil in konjev, zavzet je bil tudi Monte Albigons in pomemben most prek nekega hudournika. Ta novica je močno dvignila moralo Bošnjakov, sčasoma (v treh urah) pa so začele prihajati tudi okrepitve (ena četa III. bat. polka BH2) in približno ob 4. zjutraj še dve in pol četi. Kljub okrepitvam je preboj uspel šele ob 6. uri. Ko so začutili, da Italijanom popušča morala, so Bošnjaki brez povelja začeli jurišati na italijanske položaje. Prišlo je do boja mož na moža, pri čemer Bošnjaki, izmučeni in zdesetkani v nočnem boju, niso poznali usmiljenja. Le malo Italijanov se je uspelo rešiti z begom… Približno ob 3. uri so posamezni deli 11. čete III/ polka BH2 prišli na pomoč oddelku nadporočnika Brunnerja pri Svetem Roku. Ta oddelek so v premoči pričele stiskati množice Italijanov in odločno napadati v smeri mostišča. Ko je zjutraj na obrobju naselja padel priljubljeni poročnik Kunz, se je Bošnjakom stemnilo pred očmi, in tako so, čeprav brezupno maloštevilni, rjoveč z nožem v eni in bombo v drugi roki, zdrveli v hiše in proti cerkvi v središču naselja, nato pa proti vzpetinam nad njim. Strahovito so bili razjareni in Italijani se niso uspeli ubraniti. Zajetih in pobeglih ni bilo… Na čelu majhne skupine junakov je bil nenehno vojak Ilić, po rodu iz vasi v okolici Ključa, nizkega čina, vendar levjega srca. S to akcijo je ena sama četa 3. bataljona polka BH2 nagnala v beg ostanke elitne brigade Lombardia. To se je zgodilo 3. novembra približno ob 16. uri. Enako krvavi boji so potekali tudi okoli položajev severno in severzahodno od Cornina. Kadar je padel kakšen častnik, je poveljevanje prevzel podrejeni podčastnik, ko ni bilo več niti teh, je može povedel na lastno pobudo kateri od vojakov. Do umika ni smelo priti. Dovoljen je bil le kratek počitek in nato nadaljnji juriši…

V Grapu, približno 4 km zahodno od Cornina, se je na gričih vnel ogorčen boj, ki se je kljub številčni premoči slabo končal za Italijane. Nekaj okoli Svetega Roka, nekaj tu, nekaj v okolici Flagogne in Forgarie, so Bošnjaki vsega skupaj zajeli 13 topov s strelivom in vpregami, veliko mitraljezov in skoraj 3.000 Italijanov (med drugim celoten štab nekega polka). V popoldanskih urah je bila bitka za mostišče dobljena. Italijani so se v paniki umikali, prek “mosta” pa se je začenjal prehod preostalih enot I. avstro-ogrskega korpusa in nemške 12. divizije. Dva bataljona Bošnjakov sta porazila dve italijanski brigadi (posebnega korpusa Di Giorgio), na bojišču je ostalo približno 1.000 mrtvih Italijanov, o zajetih in plenu pa smo že slišali. Izgube Bošnjakov lahko ocenimo na 20 do 30% (približno 500 mož). Težko je razumeti, da sodobna italijanska literatura (na primer sicer zelo dobra knjiga Caporetto inž. Oria di Brazzana) še vedno navaja trditve o neizenačenosti sil, ki naj bi bila v škodo Italijanov.

[1] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 73-74
[2] Prevzeto s strani www.prohereditate.com dne 28. julija 2006.
[3] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 90
[4] Galić, Lovro (1998). Zbornik Kobarid, str. 62

sobota, 15. marec 2008

Bošnjaki na Bovškem

V vas Lepeno so Bošnjaki prišli maja 1915 (kmalu po oblikovanju soške fronte), odšli pa so 24. oktobra 1917 (po začetku znamenitega kobariškega preboja). Lepena je bila v času vojne baza za logistiko in podporo avstro-ogrskim enotam, ki so bile nameščene na planini Zagreben nad Lepeno.

Kota 1776 na planini Zagreben nad Lepeno

Kota 1776 je bila del avstro-ogrske obrambne črte na območju planine Zagreben nad Lepeno. Od aprila 1916 do septembra 1917 je območje od vznožja severnih sten Lemeža do vznožja južnega grebena Lipnika branil IV. bataljon 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka, ki so ga sestavljale 13., 14., 15., 16. pehotna stotnija (prvi bataljon je imel stotnije s številkami od 1 do 4, drugi od 5 do 8, tretji od 9 do 12) ter bataljonska strojnična stotnija, ki ji je poveljeval nadporočnik dr. Schechner. Koto 1776 je v tem času branila 16. pehotna stotnija, ki ji je bil dodeljen tudi 3. strojnični vod omenjene strojnične stotnije IV. bataljona 4. bosansko hercegovskega pehotnega polka. Ostala strojnična voda strojnične stotnije sta bila kot ognjena podpora dodeljena ostalim stotnijam (13., 14., 15.) in razporejena vzdolž obrambne linije od kote 1776 do Lemeža. Obema na plošči zapisanima častnikoma je bilo po uradnih evidencah (Ranglisten der k.u.k. Armee) avstro-ogrske armade ime Karl, nadporočnik dr. Karl Schechner je bil poveljnik strojnične stotnije, praporščak Karl Borth pa poveljnik njenega 3. voda.[1]

Pod planino Zagreben je spominska plošča, ki so jo postavili v spomin 27 pripadnikov polka BH4, ki so tam umrli zaradi snežnega plazu.

Bojišče Rombon nad vasjo Log pod Mangartom

Rombon je masivna gora med Bovcem in vasico Log pod Mangartom. Dne 12. aprila 1916 so položaje na Rombonu, prevzeli Bošnjaki iz BH4[2] in na tem območju jih je bilo vedno vsaj 2.000. Zakaj so na to bojišče prišli ravno Bošnjaki iz BH4? Šlo je za gorske enote in v teh enotah so prevladovali Hercegovci. Hercegovina je dežela visokih hribov in hudih zim. Pred njihovim prihodom so vrh branile druge enote, med njimi tudi ljubljanski 27. domobranski pešpolk (kasneje 2. gorski strelski polk), v katerem so bili skoraj izključno Slovenci. Ta polk je preživel najhujše boje v avgustu in septembru 1915, ko so uspešno obranili položaje na Rombonu pred številnejšimi Italijani.

Dr. Vasja Klavora o prihodu Bošnjakov v bovško kotlino, zlasti pa na Rombon pravi:

“Dne 12. aprila 1916 so koroške gorske strelce na Rombonu zamenjali vojaki 4. bosansko-hercegovskega polka, ki so prispeli na te položaje z ruskega bojišča. Položaje na Rombonu in na dolinskem delu bojišča so zasedali trije bataljoni tega polka, en bataljon polka se je utrdil na planini Zagreben, poleg 20. lovskega bataljona in črnovojniških enot, odvzetih na drugih odsekih 10. armade; vsi pa so bili v sestavi 27. gorske brigade. Na položajih Rombona so ostali skoraj do samega začetka oktobrske ofenzive leta 1917. Italijani so si dobro zapomnili te nove nasprotnike, saj so bili izredno drzni in nevarni v bližinskem boju. Znali so prikrito in nepričakovano napasti. Poleg puške so uporabljali za bližinski boj še nož in z železom okovan kij, buzdovan. Rdečih fesov in tega ubijalskega orožja so se Italijani bali, zato je verjetno resnična pripoved, da so vsakega, ki so ga s tem orožjem ujeli, na mestu ustrelili. Že 26. aprila in 2. ter 4. maja so deli teh enot, skupaj s črnovojniki na Rombonu izvedli več uspešnih napadov.”[3]

Ob prihodu Bošnjakov na to območje je bila zima zelo huda in obilica snega je branilcem, pa tudi napadalcem povzročala precejšnje težave. Zima je zahtevala veliko žrtev tudi zaradi snežnih plazov, cesta čez Vršič je bila dalj časa neuporabna, sneg pa je poškodoval tudi tovorno žičnico iz Kranjske Gore v Trento.[4] Ko so bili na teh položajih Bošnjaki, je odseku poveljeval podpolkovnik Leo Kuchynka. Od začetka avgusta 1916 se je dalo po delih, ki so potekala na italijanskih položajih na Čukli, slutiti, da se pripravlja ofenzivna akcija. Avstrijsko težko topništvo iz bazena Bovec je 10. avgusta preventivno obstreljevalo italijanske položaje na Čukli in jih onesposobilo. Italijani so kljub temu 16. septembra ob šestih zjutraj pričeli topniško pripravo in položaje Bošnjakov zasuli z minami in granatami, nato pa so ob 8.15 s tremi alpinskimi bataljoni krenili v koncentričen napad na Mali Rombon in položaje na vzhodnem pobočju med Čuklo in Rombonom. Na čelu južne skupine so nosili ploščo velikosti kvadratnega metra, ki naj bi topništvu kazala čelo pehotnih enot. Avstrijci so okoli 8. ure odgovorili z zapornim ognjem iz doline. Z mitraljezi in enim malim gorskim topom na samem Rombonu, toda največ v spopadih mož na moža (ob precejšnjih lastnih izgubah)[5], so Bošnjaki odbili več zaporednih napadov alpincev, čeprav so bili ti dobro usklajeni s topništvom. Besni zaradi nekaj lažnih vdaj, Bošnjaki niso zajemali ujetnikov. Točnega podatka o številu izgub italijanski viri ne navajajo, poudarjajo pa, da je imel bataljon Ceva najhujše izgube. Tudi podatek, da so naskakovalni oddelki bataljona Saluzzo imeli skoraj 70% izgub in da so preživeli le trije častniki, pove, da so napadalci v tem dnevu na strmih položajih Čukle izgubili več kot 500 vojakov in častnikov. Italijanski viri celo navajajo, da je moral biti propad tako skrbno načrtovanega napada osvojitve Rombona posledica izdaje.[6] Napad se je ponovil 18. septembra, vendar z manj poleta, a se je zlomil že na žičnih ovirah.

Tem Bošnjakom, kot tudi ostalim braniteljem Rombona, je posvečen Kofranekov spomenik na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom.

Omeniti je treba, da se je v tem času na Rombonu (na vrhu in koti 1313) nahajala tudi 13. četa ljubljanskega 27. domobranskega pešpolka, v katerem so bili številni častniki Slovenci (praporščak Smrdu, nadporočnik Černut, stotnik Rojnik) in Hrvati (nadporočnik Mažuran, poročnik Mitrović, kadet Papić).[7] Pol čete je bilo med to bitko na samem vrhu Rombona, druga polovica pa na koti 1313 pod poveljstvom stotnika Rojnika. Bošnjaki so greben Rombona in položaje pri Ravelniku zapustili pred 24. oktobrom 1917, ko so v 12. ofenzivi, skupaj z ostalimi, prebili italijanske položaje in jih pregnali vse do reke Piave. Potem se niso več vrnili v te kraje.

Kako hudo je bilo med boji na Rombonu in Čukli, lahko vidimo tudi v pripovedi Ivana Turla iz Šempetra pri Gorici, ki je Vasji Klavori 29. junija 1988 v starosti 91 let pripovedoval svoje izkušnje iz prve svetovne vojne. Ivan Turel se je v teh gorah nad Bovcem namreč skupaj z Bošnjaki boril proti Italijanom:

“Dne 20. maja 1915 so me poklicali k vojakom. Najprej sem moral v Maribor h kadru, nato pa sem bil v Admontu. Na bojišče smo šli septembra 1915; prek Kranjske Gore, Trente in Soče smo prišli na planino Duplje pod Krnom. V naši stotniji so bili večinoma Slovenci. Tam sem bil le kratek čas, nato smo se nekaj časa, in to do oktobra meseca, zadrževali pod Svinjakom pri Bovcu. Tja gor smo nosili municijo za topove, ki so bili pod Svinjakom nad Koritnico. Pozneje sem bil nekaj časa v trdnjavi Kluže. Od tam smo nosili material in strelivo na gornjo trdnjavo[8] pa tudi na planino na Robu in koto 1313. Poveljeval nam je izredno hud in strog nadporočnik; imena se ne spominjam, ni bil Slovenec. Ta ni dovolil, da bi material nosili po poti na gorenjo trdnjavo, ampak smo morali plezati po železnih klinih in po železni lestvi, ki so jo speljali skozi steno. Nekega dne sta dva vojaka tik pod vrhom omahnila in se ubila.[9] Naslednjega dne so osovraženega nadporočnika odpeljali. Kam, nismo izvedeli. Na koti 1313 sem bil približno mesec dni. Do tja je vodila iz doline Možnice tovorna žičnica. Tam smo imeli lesene barake. Pri delu in raztovarjanju so največ sodelovali Bosanci ali Bošnjaki, kot smo jim pravili. Z njimi sem bil pozneje na Rombonu in dobro smo se razumeli. Tudi častnikov je bilo dosti Slovencev. Najhuje mi je bilo na Rombonu. Bil sem na okopih prav na vrhu. Pogostoma smo se spuščali po vrveh v prepadna območja pod samim vrhom. Nekoč je strela ubila šest vojakov na vrhu. Strele smo se bali in večkrat smo opozarjali naše častnike, da obstaja ta nevarnost. Dneve in dneve smo ždeli v okopih, tam smo tudi jedli in spali. Hrane ni bilo dovolj. Večinoma smo dobivali konzerve. Vodo smo dobivali tako, ta smo topili sneg.

Spuščali smo se v brezna, da smo dobili sneg in ga talili. Ko sem nekoč tako navezan na vrvi kopal po snegu, sem odkopal najprej čevelj, nato pa zmrznjeni trupli moškega in ženske, ponesrečenih planincev iz Trsta. Trupla so prepeljali v Log pod Mangartom in pozneje smo izvedeli, da se je ta nesreča zgodila že leta 1911. Sicer pa padlih nismo mogli vedno pokopati. Tako ne naših kot ne Italijanov. Vem, da so nekoč zmetali trupla avstrijskih in italijanskih vojakov v brezno, nekje pod samim vrhom Rombona, in brezno zasuli s kamenjem. Tam verjetno počivajo še danes.

Spopadi so bili pogosti. Ob napadih je bilo hudo. V okopih na samem vrhu, tik pred prepadom, nismo bili posebej varni. Oborožen sem bil z dolgo avstrijsko puško, pozneje smo dobili kratke puške in tudi čelade. Pogostoma smo iz teh rovov valili navzdol kamenje na napadajoče Italijane in marsikaterega tudi zbili po steni. Bili smo več lačni kot siti. V zatišjih po boju smo se spuščali na sedlo med Rombonom in Čuklo ter v torbah ubitih sovražnikov iskali hrano in konzerve. V spominu mi je, da sem se nekega dne znašel pred skalo, za katero je slonel italijanski vojak in s puško meril vame, a ni streljal. Bil je tako blizu, da mi ni preostalo drugega, kot da sem zgrabil za puškino cev. Puška mi je ostala v rokah, truplo vojaka, ki je v tem položaju slonelo na skali že več dni, pa je omahnilo.”[10]

Trdnjavi Kluže in Fort Hermann

Trdnjava Kluže je oddaljena od Bovca štiri kilometre v smeri proti prelazu Predel. Kluže (nem. Klause) prihaja iz latinske besede claustra, ki pomeni zaporo, zapah. V drugi polovici 15. stoletja je bila nad globokim koritom reke Koritnice zgrajena lesena utrdba, ki naj bi preprečevala turške plenilne pohode na Koroško. Georg Philipp von Gera, bovški glavar v letih 1613 - 1643, je leta 1613 postavil kamnito trdnjavo in v bližini odkril studenec, kar je posadki omogočilo vzdržati tudi daljša obleganja. V steno ob trdnjavi je dal vzidati kamnoseško izredno dodelano kamnito ploščo s svojim grbom in letnico pozidave. Leta 1797 je avstrijska posadka branila trdnjavo pred prodirajočimi enotami francoske armade, ki je pod poveljstvom generala Napoleona Bonaparta v severni Italiji porazila Avstrijce. Branilci niso imeli velikih možnosti proti premočnemu nasprotniku, zato so uporabili zvijačo. Zvečer so odstranili most čez reko Koritnico in v temi je mnogo francoskih vojakov zgrmelo v globino. Naslednjega dne so se morali branilci vdati in zmagovalci so v besu razrušili utrdbo. Današnjo podobo je trdnjava dobila leta 1882. Osrednji del trdnjave ima obliko kvadrata, na stenah so ozke in visoke strelne line. Trdnjava Kluže je ostala skozi vso vojno nepoškodovana, saj je za italijansko topništvo ležala v mrtvem kotu. S svojo lego in okolico je dala avstrijski posadki varno bivališče v samem bližnjem zaledju, vojakom, ki so hodili daleč gor na bojišče Rombona, pa varno zavetje in počivališče.

V kompleks objektov sodi tudi gornja trdnjava, najprej imenovana Fort Rombon, kasneje pa Fort Hermann, postavljena na skalnem grebenu. Pot do nje je v začetnem delu vsekana v skalo in speljana skozi predor, pred tem pa so uporabljali tudi v kamnito steno pritrjene železne “stopnice”, ki so še danes vidne.

Trdnjavo Fort Hermann so začeli graditi 2. avgusta leta 1897, ko so se začela pripravljalna dela, izgradnjo pa je odobrilo avstrijsko vojno ministrstvo, oziroma tedanji vojni minister, general konjenice Edmund Edlwer von Krieghammer. Verjetno so se za to odločili, ker so tedaj že slutili, da obstaja vojna nevarnost tudi na tem delu meje. Neposredno je za gradnjo skrbela vojaška gradbena direkcija v Celovcu.[11] Zgornja utrdba oziroma Fort Hermann je bila porušena med topniškim obstreljevanjem že na začetku sovražnosti v prvi svetovni vojni, medtem ko obcestni trdnjavi italijansko topništvo ni moglo do živega. Ko so v času zavezniške uprave v letih 1945 - 1947 širili cesto in obnavljali porušeni most, so odstranili obrambni zid z vhodnim portalom, ki je zapiral cesto.[12]

Lepena

V vasi Lepena je bil med prvo svetovno vojno logistični center avstro-ogrske vojske, iz katerega so oskrbovali enote na položajih planine Zagreben in kote 1776. Od tam so oskrbovali tudi druge položaje na primer pri Krnskem jezeru, na Lemežu in Šmohorju. V vojaških in delavskih enotah je bilo veliko Bošnjakov, ki so v vas prišli že 15. maja 1915. Med vojno je bilo v vasi tudi vojaško pokopališče, vendar so mrtve vojake po vojni premestili na druga pokopališča, tako da je danes tam ostal samo travnik in velik balvan, na katerem je med drugim vklesan tudi fes, še vedno lepo viden. Več o tem sem napisal v poglavju 5.4. Med prvo svetovno vojno je bila Lepena zelo živahna, danes pa v njej po zadnjih podatkih iz Popisa prebivalstva RS v letu 2002 živi samo 35 oseb.

Vojaško pokopališče v vasi Soča pri Trenti

Tu bi na kratko povedal nekaj besed o vojaškem pokopališču v vasi Soča v dolini Trente. Za cerkvico svetega Jožefa in civilnim pokopališčem leži pokopališče za nekaj več kot 1.400 avstro-ogrskih vojakov, padlih na soški fronti. Ob ogradi so razvrščeni betonski križi, nad pokopališčem je v bregu sestavljen velik križ iz kamnov in nad njim je na veliki skali postavljena granata, ki predstavlja preprost pomnik padlim. Čeprav so bila glavna bojišča v okolici Bovca in od začetka doline oddaljena manj kot deset kilometrov, je najhujši boji niso neposredno dosegli. Med prvo svetovno vojno je kot zaledje gostila najprej ruske ujetnike, ki so v strašnih razmerah gradili cesto čez Vršič. Na njihovo trpljenje in umiranje nas danes spominjata zgolj ruska kapelica na gorenjski strani prelaza in vojaško pokopališče v Trenti, kjer so ruske ujetnike pokopavali skupaj s padlimi avstrijskimi vojaki. Med vojno je Trenta ponujala začasno zavetje in prehod domačinom iz Bovca in njegove okolice, ki so morali na ukaz avstrijskih oblasti zapustiti svoje domove. Pred kratkim sem izvedel, da naj bi bilo na tem pokopališču pokopanih okrog 300 Bošnjakov muslimanov, vendar nagrobnih kamnov, tablic z imeni, križev ali nišanov ni. Čeprav dokumentacija z imeni padlih obstaja, menim, da bi bil kakršen koli poseg (z namenom rekonstrukcije) izredno zahteven, saj se ne ve, kdo leži kje, tako da bi bilo preprosto nemogoče postaviti nagrobnike oziroma nišane s pravo identiteto.


[1] Prevzeto s spletne strani http://www.prohereditate.com/ dne 28. julija 2006.
[2] Polk BH4 je bil v sestavi 27. gorske brigade pod poveljstvom generalmajorja Greinerja. Enote 27. gorske brigade so od 1. aprila 1916 dalje zasedle območje od Rombona do Krna.
[3] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 172
[4] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 169-170
[5] Da je takrat umrlo veliko Bošnjakov, lahko vidite tudi na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom. Veliko mrtvih pripadnikov polka BH4 ima datum smrti ravno 16. september 1916.
[6] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 181
[7] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 112
[8] Misli se na trdnjavo Fort Hermann.
[9] V nadaljevanju si lahko ogledate fotografijo teh klinov, ki so še vedno tam.
[10] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 183-184
[11] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 54-55
[12] Besedilo sem prevzel s spletne strani http://www.kluze.net/ dne 30. julija 2006.

nedelja, 02. marec 2008

Bošnjaki na soški fronti

Koliko Bošnjakov je bilo v avstro-ogrski vojski? Bosna in Hercegovina je bila najmlajša članica monarhije, okupirana šele leta 1878, komaj 36 let pred začetkom prve svetovne vojne, vendar je Avstro-Ogrska že ob okupaciji BiH ugotovila, da so Bošnjaki odlični borci, zato so jih kaj kmalu vključili v svojo vojsko.

Avstro-Ogrska je maksimalno izkoristila vojaški potencial Bosne in Hercegovine. Takoj po izbruhu vojne je razglasila splošno mobilizacijo, s katero so dopolnili že obstoječe štiri BH polke. Kasneje so ustanovili še štiri nove polke, osem lovskih bataljonov, nekaj enot gorskega topništva, rezervne bataljone in delavske enote. V teh zadnjih so bili skoraj izključno pravoslavni, saj režim ni imel velikega zaupanja v te vojake zaradi vojne s Srbijo. Te enote so bile ponavadi v notranjosti države ali pa so gradile mostove, ceste in stavbe v zaledju bojišča. Bosna in Dalmacija sta dali tudi večino orožniških enot na okupiranih delih Balkana ali v zaledju fronte.[1]
[1] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 78

Pripadnik BH polka (stražar) na križišču zamaskirane ceste proti Tolminu (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Sredi leta 1917 so BH enote štele 234.662 vojakov. Od tega jih je bilo v pehoti 212.541 ali 90,85%, v topništvu 4.111, v tehnično-prometnih enotah 2.924 in v ostalih enotah 15.046. Konec leta 1917 se je njihovo število že povečalo na 298.773 vojakov. Z drugimi besedami: v avstro-ogrsko vojsko so v času prve svetovne vojne mobilizirali 17,2% celotne moške populacije v BiH v starosti od 16 do 70 let. Nekatere enote oziroma deli enot so bili na soški fronti že kmalu potem, ko se je na zahodni meji monarhije oblikovala soška fronta. Iz vklesanih napisov in plošč, kot je denimo tista v Lepeni, lahko izvemo, da so bili Bošnjaki v Lepeni in zgornjem Posočju že maja 1915.

Veliko Bošnjakov je bilo tudi v delavskih enotah, v katerih so bili predvsem starejši moški. Skrbeli so za logistiko, prevoze od baz ali skladišč do bojišč in obratno, delali na žagah, žičnicah itd. Delo je bilo naporno, zlasti v zimskem času, ko je padlo veliko snega in so bile temperature zelo nizke. Pogosto so morali čistiti večmetrski sneg zaradi plazu. Bili so slabo oblečeni in velikokrat tudi podhranjeni, vendar so imeli pomembno vlogo, saj bi vojaki na fronti brez njih še bolj trpeli.
Bošnjaki iz delovne enote polnijo sode z vodo pri vodnjaku na cesti Kromberk-Ravnica. Vodnjak je ohranjen še danes (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Bošnjaki pri gorski koči ob Krnskem jezeru – transport materiala na mulah (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Kako Bošnjake opisuje Jože Šerbec, direktor Kobariškega muzeja?

“Ko je bilo najtežje, ko je popuščala linija ali ko se je krenilo v protinapad, so bili Bošnjaki nezamenljivi. Ponavadi so bili na najtežjih bojiščih in bilo jih je znatno več, kot bi jih moralo biti glede na odstotek bosanskega prebivalstva v monarhiji. Samo na Rombonu, zelo pomembni koti na 2.208 metrih, jih je bilo osemkrat več, kot so dejansko določala formacijska pravila. Bošnjaki so ravno tako držali koto 588 na tolminskem mostišču. To je bila najbolj izpostavljena obrambna pozicija in samo na tem mestu je imela avstro-ogrska vojska položaje na desni obali Soče. Bošnjaki so zdržali vse do 11. ofenzive, potem pa je sledil napad na Italijane. Edini v celi vojni. Zgodilo se je premeščanje enot in Bošnjake je zamenjal 59. pehotni (salzburški) polk, vendar je kljub temu še vedno ostal mujezin, ki je klical k molitvi in tako Italijanom dali vedeti, da so Bošnjaki še vedno tu...”[1]

Zanimivo je, kako Bošnjake opisuje Lovro Galić, zagotovo eden najboljših poznavalcev soške fronte:

“Bošnjaki so tudi sicer krenili v vojno brez kakršnegakoli navdušenja. Cesar na Dunaju je pač tako ukazal, ukaz pa je bilo treba izvršiti. V srži izjemnega (z italijanske strani gledano – strahotnega) bojevniškega slovesa je bilo kljubovanje (inat). Bošnjaki se niso mogli sprijazniti s tem, da se jim nekdo upira ali jih premaga le zato, ker je mnogo številnejši. Razen tega je obstajala prirojena spretnost in vdržljivost gorjancev, združena z bojevniško tradicijo in skoraj otroškim črno-belim dojemanjem sveta in ljudi. Muslimanski fatalizem – vera v kismet – je pripomogle k noremu pogumu in povečani nagnjenosti k vsakršnim tveganjem. V boju so bili veliki individualisti, a tudi odlični in zvesti tovariši.[2] V veri, da je usoda vseh že določena, so Bošnjaki muslimani manj razburjeno pričakovali napade. – Če v knjigi piše, da boš padel, boš padel. Če pa piše, da boš ponovno videl Bosno, ti niti najsilovitejši ogenj ne bo škodoval in ostal boš živ. Vse to je kismet (usoda), brat…”-[3]

Pero Blašković trdi, da je šlo skozi njegov polk BH3 vsaj 100.000 ljudi, saj so na osnovi tega polka kasneje ustanovili tudi BH7 in lovska polka BH5 in BH6 Citiram:

“Polk (gre za BH3 – op.p.) je dobil 30 novih bataljonov in v vsakem je imel 1.000 svežih ali ozdravljenih borcev. Poleg tega je naš polk postavil na noge tudi BH7 polk in lovska bataljona BH5 in BH6. Vse te enote je v primeru izgub dopolnjeval naš polk in mirne duše lahko rečem, da je samo naš kader poslal na fronto okrog 100.000 vojakov. Naš tretji tuzelski bataljon se je na začetku vojne boril v Srbiji, ko pa je izbruhnila vojna na zahodni fronti, so nas maja 1915 premestili na soško bojišče. Boril se je v skoraj vseh 12. bitkah na Soči. Velikokrat je bil odlikovan in pohvaljen, vendar tudi skoraj uničen v nenehnih bojih. Za »Kronprincofenzivo« poleti 1916 leta so ga premestili na južno Tirolsko, kjer je sodeloval pri preboju italijanske fronte in zmagoslavno vstopil v Arsiero in Assiago. Tu so se zadržali samo kratek čas, saj so jih potem premestili na rusko bojišče, kjer so zadržali Ruse pri Lucku. V juliju leta 1916 se je boril pri Brodyju in kasneje pri Žwyžynu in se spet vrnil na soško fronto, natačneje na bojišče pri Tolminu. Pri preboju italijanske fronte v znamenitem »čudežu pri Kobaridu« je bil naš bataljon v srediču najhujših bojev. Kasneje se je 3. bataljon polka BH3 preoblikoval v BH7, ki se je potem do konca vojne boril na Monte Grappi. Osebno sem jih obiskal februarja leta 1918. Lovska bataljona BH5 in 6 sta se borila pri Gorici in severno od Tolmina, sodelovali pa so tudi v ofenzivi proti Romunom. Pozneje smo jih srečali v Dolomitih in na koncu v Metzgerovi diviziji v Franciji (sektor St. Michel pri Verdunu).”[4]
[1] Taljić, Isnam (1995). Bošnjaci na Soči, časopis Ljiljan, dne 20. decembra 1995
[2] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 193
[3] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 194
[4] Blašković, Pero (2000). Sa Bošnjacima u svjetskom ratu, str. 4-5



Bošnjaki na fronti (Južna Tirolska)