ponedeljek, 28. april 2008

Spomenik Bošnjakom v Logu pod Mangartom

Na vojaškem pokopališču še danes stoji spomenik, ki predstavlja gorskega strelca in pešaka Bošnjaka, ki se ozirata proti Rombonu.

Spomenik v Logu pod Mangartom (foto: Ahmed Pašić, 13. junij 2006).

Na zloglasni gori je bilo najhuje od 16. do 18. septembra 1916, ko je I. bataljon polka BH4 ubranil več zaporednih napadov petih italijanskih bataljonov. Bošnjaki so iz svojih utrjenih skalnih položajev dobesedno zdesetkali italijanske napadalce, ki so imeli v treh dneh 1.600 padlih in ranjenih. Ko se je 18. septembra jalovo končal še zadnji napad, je nadporočnik BH4 poslal v polkovni štab samo še kratko sporočilo:

“Italijani spet postavljajo svoje žične ovire. Telefonske povezave pretrgane na najmanj desetih mestih! Drugače nič novega. Skrbi so odveč! Nič izgub. Razpoloženje moštva zelo dobro.”


Spomenik v Logu pod Mangartom (foto: Ahmed Pašić, 13. junij 2006).


Spomenik je zelo dolgo časa (skoraj dve leti) delal češki kipar Ladislav Kofranek iz Prage, za katerega so mi domačini v vasi kasneje pravili, da se je tako izognil odhodu na bojišče. Kofranek je že leta 1916 po ukazu območnega oddelka 10. armadnega poveljstva začel z delom. Na podlagi starih fotografij, ki jih ima v svoji zbirki David Erik Pipan, lahko sklepamo, da je kipar izdelal vsaj tri različne mavčne osnutke, preden se je lotil dela. Eden od osnutkov je danes razstavljen v muzeju soške fronte na Sveti Gori. Na tem osnutku je poleg Bošnjaka upodobljen tudi vojak planinskih enot.

Kipar je na podstavek iz klesanih kamnitih blokov najprej postavil železno armaturno konstrukcijo in jo na grobo obzidal s cementom, iz te betonske gmote pa je počasi izklesal večmetrski spomenik. Ves čas nastajanja je bil spomenik skrit v veliki, pokončni leseni baraki. V njej je bil postavljen oder, po katerem se je kipar z dletom in kladivom v rokah lahko prosto gibal tudi več metrov visoko. Baraka je ščitila kiparja pred vremenskimi neprilikami, služila pa je predvsem kot ograja, ki je varovala pred padcem z višine. Ko je bil spomenik končan (verjetno še pred koncem leta 1917), je Kofranek izklesal še tri spominske plošče, pisane v nemščini (sprednja plošča), bosanščini (na levi strani spomenika pod Bošnjakom) in slovenščini (na desni strani spomenika pod gorskim strelcem). Poleg številnih oznak vojaških enot, je na spomeniku tudi oznaka enote B.H.4.[1]

Spomenik v Logu pod Mangartom je eden najlepših tovrstnih spomenikov na soški fronti in leta 2005 so ga tudi temeljito obnovili.

[1] Povzel po članku Davida Erika Pipana z naslovom “Spomenik hrabrim braniteljem Rombona” v reviji za vojaško zgodovino “Na fronti”, str. 48-52.

nedelja, 20. april 2008

Vojaško pokopališče v Logu pod Mangartom

Fotografija s sestanka v Logu pod Mangartom 13. junija 2006. Od leve proti desni: Hamdija Blekić, Bojan Černuta, Zdravko Likar, Danijel Krivec, Ahmed Pašić (foto: mag. Žarko Mlekuž).

Pokopališče v Logu pod Mangartom je zagotovo eno najbolj urejenih pokopališč v Sloveniji iz časa prve svetovne vojne. Lepo urejeno je bilo že med samo vojno, saj so za grobove padlih skrbeli vojaki sanitetnih oddelkov iz bližnje vojaške bolnišnice.


Razglednica: vojaško pokopališče s spomenikom v Logu pod Mangartom (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije, iz albuma Bruna Faningerja 27. pešpolk).

Na njem so pokopali vojake avstro-ogrske in nemške vojske[1], ki so se na tem bojišču bojevali proti Italijanom. Med njimi je bilo tudi nekaj srbskih in ruskih ujetnikov ter italijanskih vojakov. Najprej so v te namene uporabili civilno pokopališče, ki je obstajalo že prej, saj nihče ni pričakoval, da bo vojna trajala štiri leta, tako da so nekaj vojakov pokopali znotraj vaškega pokopališča. Ker se je vojna zavlekla in je bilo žrtev vedno več, so se odločili narediti ločeno vojaško pokopališče zunaj civilnega. Zemljišče je rahlo položno, zato ima pokopališče danes več višinskih stopenj v obliki teras. Grobovi so postavljeni v štiri terase za osrednjim spomenikom in eno teraso pred njim. Na prvi polovici pokopališčča je pokopan v posamezen grob po en vojak, od četrte vrste druge terase za spomenikom pa v glavnem po dva vojaka. Izjeme so grobovi, ki nosijo kot datume smrti od 24. oktobra 1917 naprej, kajti v njih je pokopanih tudi po več kot pet vojakov. Dosti je grobov, v katere so pokopali več vojakov različnih veroizpovedi in narodnosti.
[1] Ti vojaki so sodelovali pri preboju pri Kobaridu v oktobru 1917.

Takole je izgledal kriz na grobu vojaka Sulje Skendera (foto: Ahmed Pasic, 13. junij 2006).

Danes na pokopališču leži približno 834 vojakov različnih narodnosti in ver (točna števIlka se ne bo nikoli vedela), od tega je muslimanov po mojih ocenah 105. Na nekaterih ploščicah, zlasti v zadnjih vrstah, ko je že primanjkovalo prostora, piše celo “neznani”.


Takole je izgledalo vojasko pokopalisce v Logu pod Mangartom vse do avgusta 2007.

Na pokopališču je največ grobov pripadnikov polka BH4, a med njimi počivajo še vojaki koroškega 4. domobranskega pehotnega polka (LIR4), ljubljanskega 27. domobranskega pehotnega polka (LIR27), 41. črnovojniškega bataljona (LstB 41), 26. črnovojniškega polka (LstrIR 26), 7. pehotnega polka (IR7), salzburškega 59. pehotnega polka (IR59), topničarji, italijanski vojaki in ruski ter srbski vojni ujetniki. Na njem je tudi nekaj nemških vojakov, ki so sodelovali pri preboju fronte na bovškem bojišču oktobra 1917.

Med vojno so lepo oblikovane in urejene nagrobne gomile krasili lično izdelani leseni nagrobni križi, na katerih je bila ploščica z imenom in priimkom, oznako enote, kateri je umrli pripadal, ter datumom smrti. Na spodnjih fotografijah, ki so nastale v času prve svetovne vojne (lastnik je David Erik Pipan), vidimo, da so muslimanom na grobove postavili islamske nagrobnike, tako imenovane nišane. Kasneje je nekdo te nišane zamenjal (pa tudi križe) in postavil enotno vsem vojakom enake, kovinske križe, ki so tam še danes. Večina zgodovinarjev in strokovnjakov se strinja, da so to po prvi svetovni vojni storili Italijani.


Bosnjaki iz BH4 pri vojaski bolnisnici v Logu pod Mangartom med prvo svetovno vojno.

Kar nekaj let sem poskušal doseči sestanek z odgovornimi institucijami v RS in to mi je uspelo šele leta 2005 s pomočjo novega veleposlanika R BiH v RS, g. Izmirja Talića. V petek 30. septembra 2005 smo imeli ob 10. uri v Logu pod Mangartom prvi sestanek s predstavniki Ministrstva za delo RS (g. Dimitrij Omersa), načelnikom Upravne enote Tolmin (g. Zdravko Likar), kulturno atašejko avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani (go. Natascho Grilj), predstavniki avstrijskega društva Črni križ in Vinkom Avsenakom. To je bil uvodni, spoznavni sestanek.

Drugi sestanek je bil dogovorjen v prvi polovici leta 2006, vendar je bilo srečanje zaradi visokega snega odpovedano. Končno smo se ponovno srečali 13. junija 2006 ob 12. uri v vasici ob spomeniku na pokopališču. Prisotni so bili g. Dimitrij Omersa z Ministrstva za delo RS, g. Zdravko Likar z Upravne enote Tolmin, g. Danijel Krivec, župan občine Bovec, g. Bojan Černuta in mag. Žarko Mlekuž iz Krajevne skupnosti Log pod Mangartom, g. Hamdija Blekić, diplomirani šeriatski pravnik in mag. Ahmed Pašić, oba z Jesenic. Sestanek je potekal v prijetni atmosferi in dogovorili smo se, da se bo pripravil elaborat s potencialnimi rešitvami glede postavitve nišanov. Elaborat smo pripravili in ga poslali vsem, ki so bili na sestanku, poleg tega pa smo ga poslali še Nedžadu Grabusu, muftiju Islamske skupnosti v RS. Kasneje, julija 2006 se je novega sestanka udelezil mufti, saj v tistem trenutku nisem bil v Sloveniji.

Elaborat so kasneje prejeli tudi v Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Nova Gorica. Dne 24. julija 2006 so nam poslali odgovor, s katerim so nam sporočili, da je “potrebno vrniti prvotna znamenja na grobove muslimanskih vojakov. Za predviden poseg pa je na osnovi Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7, 05.02.1999, 45. in 46. člen) potrebno upoštevati naslednje kulturnovarstvene pogoje:
a) na podlagi popisa pokopanih na pokopališču in njihovi pripadnosti je potrebno ugotoviti, da je grob dejansko grob muslimanskega borca. Ugotavljanje pripadnosti samo po imenu in priimku ni dovolj verodostojno.
b) znamenja na grobovih muslimanov naj bodo kovinska, višina ne sme presegati višine že postavljenih križev in na vseh grobovih morajo biti enaka
c) znamenja se postavi z minimalnim posegom v grobna polja. Gre samo za zamenjavo znamenja. Vsakršni drugi posegi v grobno polje niso dovoljeni. Na grobnih poljih in na celotnem pokopališču se namreč vzdržuje obstoječa zelena površina
d) tipologija napisnih ploščic se ohrani. Uporabi se obstoječe napisne ploščice, kjer so potrebne nove, se jih izdela po obstoječem vzorcu
e) pri skupinskih grobovih se lahko postavi dvojno grobno znamenje (križ in nišan).”

Ta dopis je dejansko pomenil “zeleno luč” za postavitev nišanov muslimanskim vojakom na tem pokopališču. Tako, kot je to že bilo včasih. Dne 9. januarja 2007 sem prejel dopis z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije v Novi Gorici, v katerem so zapisali, da je potrebno na podlagi arhivskih podatkov točno določiti identiteto muslimanov na tem pokopališču. Informacijo sem posredoval gospodu Lovru Galiću, ki je v naslednjih dneh pripravil podroben in natančen seznam pokopanih na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom. V Zavodu so bili zadovoljni s posredovanim seznamom, vendar se je problem pojavil pri treh vojakih, za katere nismo vedeli ali so muslimani ali ne, saj so imeli na različnih seznamih različna imena. To so bili:
a) Ćorić Stojan (ali Durak) iz vasi Kruševljani, občina Nevesinje
b) Tukar Muše iz vasi Vesela, občina Bugojno in
c) Bosić Aćim (ali Asim) iz občine Gradačac.

Dne 20. januarja 2007 sem poslal pisma trem županom omenjenih občin in prosil za točne podatke o njihovi verski identiteti. V torek 13. februarja 2007 sem iz Bugojna prejel prvo pismo, s katerim so potrdili, da je bil padli vojak Muše Tukar musliman. Številna družina z njegovim priimkom še vedno živi v zaselku Vrila pri Bugojnu. Za preostala dva smo ugotovili, da sta bila pravoslavne vere. V soboto 24. marca 2007 smo prejeli dopis iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, s katerim so izdali kuturnovarstveno soglasje za postavitev nišanov na muslimanskih grobovih v Logu pod Mangartom. Projektno dokumentacijo za nišane je pripravil g. Nihad Babović, arhitekt iz Sarajeva, v sodelovanju s slovenskim muftijem mag. Nedžadom Grabusom.

Prvega muslimana so na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom pokopali 24. septembra 1915, zadnjega pa 11. novembra 1917, manj kot dva tedna pred začetkom 12. soške ofenzive, ki se je začela 24. oktobra 1917.

Prilagam seznam Bošnjakov muslimanov na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom (datum na koncu pove, kdaj je vojak umrl, medtem ko prva številka predstavlja številko groba na pokopališču):

117 Ahmed Zeljković B.h. 4, rojen v občini Glamoč (24.9.1915)
202 1 Avdo Čolaković B.h.4/4 K, Stolac (14.4.1916)
203 1 Salko Čupina B.h.4/4 K, Nevesinje (16.4.1916)
215 Husein Jašić B.h.4, Livno (26.4.1916)
229 1 Bećir Prdavac B.h.4, Mostar (7.5.1916)
230 1 Abid Čolić B.h.4, Županjac (4.5.1916)
239 1 Ferhat Lukavac B.h.4/3, Nevesinje (12.5.1916)
243 1 Hamid Gakić B.h.4, Stolac (10.5.1916)
249 1 Alija Ljubović B.h.4/1, Stolac (12.5.1916)
251 1 Avdo Hebibović B.h.4 (16.5.1916)
252 1 Juso Klepo B.h.4, Konjic (17.5.1916)
253 1 Ismet Krilić B.h.4, Županjac (17.5.1916)
260 1 Muharem Šupa B.h.4 (25.5.1916)
267 1 Ahmed Kazazić B.h.4 (7.6.1916)
294 1 Dervo Kazić/Kozić B.h.4 (28.7.1916)
300 1 Ahmet Rizvanović B.h.4/5K, Konjic (10.8.1916)
302 1 Ibro Vidimlić B.h.4/6K, Glamoč (13.8.1916)
303 1 Alija Voloder B.h.4/3K, Mostar (13.8.1916)
305 1 Suljo Skender B.h.4/1K, Prozor (15.8.1916)
306 1 Mustafa Popo B.h.4/1K, Mostar (19.8.1916)
309 1 Latif Habibija B.h.4, Konjic (26.8.1916)
312 Mujo Zerdo B.h.4/4K, Trebinje (28.8.1916)
323 1 Omer Omanović B.h.4/3K, Mostar (13.9.1916)
324 1 Mujo Pašić B.h.4/3K, Stolac (13.9.1916)
325 1 Osman Ližde B.h.4/3K, Stolac (13.9.1916)
326 1 Ibro Brkan B.h.4, Mostar (13.9.1916)
327 1 Hasan Đukić B.h.4/3K, Mostar (13.9.1916)
351 1 Ramiz Velagić B.h.4/1K, Prozor (16.9.1916)
352 1 Osman Isić B.h.4/2K, Mostar (16.9.1916)
354 2 Ibro Ferizović B.h.4/2K, Gacko (18.9.1916)
354 " desetar Ibro Balić B.h.4/2K, Prozor (17.9.1916)
355 2 Muharem Dulić B.h.4/2K, Ljubuški (17.9.1916)
355 " desetar Hamdija Kreso B.h.4/1K, Bileća (16.9.1916)
356 2 poddesetar Alija Bašić B.h.4/5K, Prozor (16.9.1916)
356 " Zajko Plačo B.h.4/5K, Donji Vakuf (16.9.1916)
360 2 Omer Zuko B.h.4/5K, Stolac (16.9.1916)
360 Mujo Bajgorić, B.h.4/5K, Mostar (16.9.1916)
361 " Mustafa Sefić B.h.4/5K, Mostar (16.9.1916)
374 2 desetar Alija Bozalija B.h.4/4K, Gacko (16.9.1916)
374 " Mujo Bjelovac B.h.4, Stolac (16.9.1916)
375 2 Avdo Goleš B.h.4/1K, Nevesinje (16.9.1916)
375 " Imšir Halak B.h.4/4K, Glamoč (16.9.1916)
376 1 Hasan Đogić B.h.4/1K, Konjic (16.9.1916)
379 1 Muše Tukar B.h.4/2K, Bugojno (27.9.1916)
384 1 Ahmed Košić B.h.4/6K, Konjic (9.10.1916)
385 1 Alija Sabljić B.h.F.J.B.8, Stolac (9.10.1916)
386 1 Hamid Barić B.h.F.J.B.8, Duvno (9.10.1916)
391 1 desetar Salko Gabela B.h.4, Konjic (11.10.1916)
403 1 Halil Krujičević B.h.4/5K, Ljubuški (14.10.1916)
404 1 Ahmed Sarajlić B.h.4/4K, Bugojno (11.10.1916)
408 1 Šunje Ramiz B.h.4/23K, Mostar (4.10.1916)
413 1 Ibro Kulašin B.h.4/6K, Donji Vakuf (27.11.1916)
414 1 Salko Pezić B.h.4/21M, Mostar (7.12.1916)
415 1 Ibro Rahinić B.h.4/19M, Stolac (8.12.1916)
417 1 Selim Dakalić B.h.4/MGA5, Zvornik (11.12.1916)
419 Mujo Ratkušić B.h.4/17M, Stolac (12.12.1916)
423 1 Osman Dedić B.h.4/MGA3, Gornji Vakuf (8.1.1917)
424 1 Hamid Isić B.h.4/2K, Mostar (8.1.1917)
430 2 Latif Berbić/Hodžić B.h.1, Visoko (19.1.1917)
430 " Hasan Pračić B.h.4/4K, Prozor (10.1.1917)
431 1 Mustafa Nesimović B.h.4/5K, Ljubuški (19.1.1917)
435 2 Suljo Obradović B.h.4/15K, Stolac (20.1.1917)
435 " Hakija Smajić B.h.4/2K, Nevesinje (29.1.1917)
437 2 Šaban Hajdarević B.h.4/2K, Stolac (3.2.1917)
437 " Agan Dedić B.h.4/6K, Prusac (7.2.1917)
440 2 Redžo Ramić B.h.4/20K, Glamoč (7.2.1917)
440 " Mujo Drmalija B.h.1, Kladanj (7.2.1917)
442 2 Hasan Kovačević B.h.4/22M, Konjic (10.2.1917)
442 " Ahmet Englenović B.h.4/8K, Mostar (16.2.1917)
443 2 Ibro Hajdarovac B.h.4/18K, Maglaj (25.2.1917)
443 " Ramo Masleša B.h.4/26M, Mostar (17.2.1917)
451 2 Alija Ramić B.h.4/23K, Trebinje (28.3.1917)
451 " Huso Miletić B.h.4/7K, Konjic (1.4.1917)
456 2 Ćamil Smajić B.h.4/6K, Konjic (4.4.1917)
456 " Ahmet Mujanović B.h.4/20K, Maglaj (4.4.1917)
457 2 Osman Puzić B.h.4/20K, Mostar (6.4.1917)
457 " Mujo Poljaković B.h.1, Trnovo, Sarajevo (6.4. 1917)
458 " Abid Hadžić B.h.1, Visoko (9.4.1917)
458 " Salko Hodžić B.h.1, Ldst. B.40, Ustikolina, Foča (9.4.1917)
458 " Bajro Mehičić B.h.1, Ldst. B.40, Bjelašnica, Sarajevo (9.4.1917)
458 " Mujo Mujičić B.h.1, Ldst. B.40 (9.4.1917)
458 " Hasan Kulenović B.h.1, Ldst. B.40, Kulen Vakuf, Bosanski Pretrovac (9.4.1917)
462 2 Mujo Sejfija B.h.4/20K, Donji Vakuf (6.4.1917)
462 " Mehmed Silajdžija B.h.4/8K, Prusac, Donji Vakuf (12.4.1917)
463 2 Salko Pajić B.h.4/20K, Mostar (6.4.1917)
467 2 Salih Delić B.h.4/17K, Maglaj (24.4.1917)
467 " Mumin Marić B.h.4/7K, Mostar (19.4.1917)
482 2 Ahmed Kaltak B.h.4/6K, Prozor (14.6.1917)
491 " Sabro Handan B.h.4/24K, Sarajevo (8.7.1917)
493 " Bećir Helib B.h.4/6K, Gacko (16.7.1917)
495 1 Suljo Omanović B.h.4/6K, Mostar (24.7.1917)
504 1 Derviš Durak B.h.4, Livno (13.8.1917)
509 1 Salih Šehović B.h.4/1K, Trebinje (20.8.1917)
510 2 Ahmed Džina B.h.4, Konjic (21.8.1917)
510 " Hamid Glamuškić B.h.4, Prozor (21.8.1917)
512 Mehmed Mehinović B.h.2, Gračanica (23.8.1917)
512 Salko Ulaković B.h.4/3K, Mostar (23.8.1917)
524 1 Hasan Muminović B.h.4/14K, Kladanj (4.10.1917)
560 1 Hamdija Spahić B.h.3, Tešanj (31.10.1917)
575 Rašid Gonibegović FKR27, Šipovo, Jajce (11.11.1917)

Naj omenim še informacijo, ki sem jo kar nekajkrat slišal od znancev in dobrih poznavalcev zgodovine prve svetovne vojne, vendar do izida knjige nisem uspel dobiti dokazov. Na Žalah naj bi med vojno pokopali skoraj 400 Bošnjakov (muslimanov). Če je bilo to res, bi bilo zanimivo izvedeti, kaj se je zgodilo z njihovimi grobovi. Znano je, da so po prvi svetovni vojni številna pokopališča ukinili, padle vojake pa premestili na druga pokopališča.
Muslimanski vojaki so dobili nisane avgusta 2007, zahvajujoc med drugim tudi Islamski skupnosti v RS in muftiju. Fotografije novih nisanov bom objavil naknadno.



nedelja, 13. april 2008

Dzamija v Logu pod Mangartom

Ko se je leta 1915 na zahodni meji avstro-ogrskega imperija oblikovala soška fronta, so tja prispele prve avstrijske okrepitve in med njimi so bili tudi muslimanski vojaki iz Bosne. V tistih časih je izraz Bošnjak označeval vse vojake iz BiH, čeprav so med njimi muslimani prevladovali. V okolico Bovca in vasico Log pod Mangartom so Bošnjaki prišli v aprilu 1916. To so bili pripadniki polka BH4, ki je imel sedež v Mostarju. Bili so Hercegovci in med njimi je bilo kar nekaj katolikov. Kmalu se je pokazalo, iz kakšnega testa so ti vojaki. S svojim pogumom in nepremagljivostjo v boju mož na moža so vzbujali strah in trepet prav vsakemu sovražniku. Mnogi med juriši niso uporabljali puške, ampak so z eno roko metali bombe, v drugi pa so vihteli buzdovan ali nož.[1] Polk je imel položaje na Rombonu, v vasici Log pod Mangartom pa so si zgradili snežno belo dzamijo. O sami dzamiji imamo zelo malo podatkov, vendar večina avtorjev meni, da so jo zgradili novembra 1916. O njej nam še največ pove pisateljica, sarajevska Slovenka, Valerija Tvrz v knjigi "Bosna i Soča", ki pa je v bistvu roman. Njene fotografije je med drugimi posnel neznani avstrijski častnik. Ob izidu svoje prve knjige Islam in muslimani v Sloveniji leta 2003 sem imel samo eno fotografijo dzamije. Danes jih imam sedem.

Ker so bili Bošnjaki v tej enoti po poreklu iz Hercegovine, se je to odrazilo tudi na videzu same dzamije, saj je imela dokaj majhen minaret, ki spominja na minarete v Hercegovini, zgrajene iz kamna. Dzamija v Logu pod Mangartom je bila lesena in pobarvana v belo. Njene dimenzije niso znane, vendar na podlagi fotografij lahko sodimo, da ni bila velika (mogoče 8 x 10 metrov), majhna pa tudi ne. Čeprav se ne ve točno, kdaj je bila zgrajena, prevladuje mnenje, da so jo zgradili jeseni 1916. Pred samim zaključkom knjige sem od prijatelja Vinka Avsenaka dobil informacijo, ki se nama je zdela zelo zanimiva. Namreč, časopis “Slovenec” je 25. oktobra 1917 v rubriki Primorske novice objavil sledečo novico:

„Džamija na Soči. Za mnogoštevilne mohamedance, ki se bore na soški fronti, so zgradili prekrasno džamijo, v kateri bodo mogli vsaj posamezni oddelki izvrševati svoje verske dolžnosti. Sam sarajevski reis-el-ulema, kakor tudi vojaški muftija odideta k slovesni otvoritvi.”

Reis-ul-ulema (vrhovni poglavar Islamske skupnosti v BiH) je bil v tistem času dr. Džemaludin Čaušević. Predvidevam, da je bil na slovesnost povabljen tudi Muharem Hasanbegović, ki je bil zadolžen za muslimanske verske obrede v Ljubljani v času prve svetovne vojne. Vinko Avsenak dvomi, da se je svečana otvoritev sploh zgodila, saj se je že 24. oktobra 1917, se pravi na dan pred načrtovano otvoritvijo, začela 12. soška bitka. Vse bosanske polke so z Rombona in ostalih pobočij premestili na Krnsko pogorje približno tri tedne pred tem datumom, in ko bi moral reis-ul-ulema mošejo svečano odpreti, je tam že divjala zadnja ofenziva. Avsenak okoliščine posvetitve dzamije raziskuje še naprej.

[1] Buzdovan je bil leseni kij, ki je imel kovinske žeblje ali kovinski vrh. Bil je zelo uporaben v bojih mož na moža. Uporabljali so ga predvsem Bošnjaki, čeprav imamo dokaze, da so buzdovan uporabljali tudi drugi vojaki v avstro-ogrski armadi, zlasti Madžari. Pri gospodu Ivu Ivančiču v Bovcu sem v njegovi zbirki videl fotografijo, ki prikazuje obrambne položaje pri Ravelniku. Ob stražarju visi buzdovan, kar pomeni, da je bilo to orožje zelo priročno in uporabno za vsakogar v primeru napada oziroma spopada.

Dzamija v Logu pod Mangartom med prvo svetovno vojno

Dzamija bi bila danes vsekakor neprecenljiv kulturni spomenik in prvovrstna turistična atrakcija. Kaj se je z njo zgodilo? Glede razlogov njene poruštive obstaja več razlag. Tomaž Ovčak je v svojem članku “Mošeja v Logu pod Mangartom”, objavljenem na spletni strani http://www.soskafronta.com/, zapisal, da je bila po pripovedovanjih dzamija trn v očesu italijanski upravi, saj so se Italijani bali Bošnjakov bolj kot hudiča, in da so jo porušili kmalu po koncu svetovne vojne. Vinko Avsenak pa je v članku, objavljenem v reviji Društva soška fronta iz Nove Gorice, Na fronti, zapisal takole:

Kaže, da so porušitvi botrovali nekoliko bolj „praktični” razlogi. Razumeti moramo namreč, da je bila mošeja zgrajena iz versko-vojaških potreb in da je bila zato povsem začasnega značaja. Ko so po preboju pri Kobaridu Bošnjaki odšli iz krajev ob Soči (pešpolk BH4 je bil z Loga pod Mangartom in rombonskega bojišča premeščen na Krnsko pogorje že nekaj tednov pred prebojem) je ostala mošeja popolnoma brez namembnosti in prepuščena propadanju. V tej alpski vasi je delovala kot popoln tujek, zato se je kakršno koli vzdrževanje v tem povojnem obdobju zdelo prebivalcem nesmiselno. Povsem umevno je, da so prebivalci po vojni potrebovali gradbeni material, pašnike in njive, ki so jim jih bili zaradi gradnje vojaških objektov prej odvzeli. Zato so številne barake skupaj z mošejo po prenehanju njihove namembnosti kmalu po vojni enostavno podrli, gradbeni material pa porabili. Tako so na primer ovčjo stajo na Frati nad Logom še dolgo časa krasila vrata nekdanje mošeje. Le kdo je v tistih razmerah in v takratni vsakdanji borbi za preživetje lahko razmišljal o varovanju kulturne dediščine in o turizmu! Sic transit gloria mundi![1]

Danes na kraju, kjer je bila dzamija, ni nikakršnih dokazov ali česar koli, kar bi obiskovalcu dalo vedeti, da je bila na tem mestu dzamija.

Danes lahko edini dokaz (ali bolje rečeno fotografijo) vidite v galeriji pred vhodom v rudnik, kakšnih 200 metrov od pokopališča, ki je bila urejena pred kratkim. Bilo bi lepo, če bi kraj, kjer je stala, označili vsaj z okrasno ograjo in informativno tablo, do nje pa bi lahko uredili pot od glavne ceste proti travniku.

[1] Avsenak, Vinko (2006). Revija Na fronti, Društvo soška fronta, Nova Gorica, str. 50

sobota, 05. april 2008

Izgube Bošnjakov in vrnitev preživelih v Bosno

Kolikšne so bile vojne žrtve Hrvaške ter Bosne in Hercegovine? Ne da bi se spuščali v odstotkovna razmerja prebivalstva, ki je živelo na tem območju, lahko rečemo, da se je število prebivalcev na Hrvaškem (z Dalmacijo in Istro, toda bez Reke, Baranje in Medžimurja) gibalo okoli 3,8 milijonov, v BiH pa okoli dva milijona. Če seštejemo vse formacije, ki so se popolnjevale s tega območja, je že prvi dan na fronto odšlo približno 130.000 ljudi. Skupni odstotek mobiliziranih v razmerju s številom prebilavcev se giblje okoli 17%, kar je bilo več kot v mnogih drugih delih monarhije. Posebno težko breme je nosila BiH: skoraj 340.000 ljudi (17,2% celotnega prebivalstva) je bilo med vojno mobiliziranih v bojne ali delovne formacije. Z omenjenega območja je bilo mobiliziranih milijon ljudi, vrnilo pa se jih ni skoraj 170.000.[1]

BH polki so imeli nadpovprečne žrtve, saj so jih namestili na najbolj izpostavljenih in nevarnih položajih. Samo v znameniti 12. ofenzivi pri Kobaridu je umrlo med tri in štiri tisoč Bošnjakov in Hrvatov. Poleg tega sem našel še zanimiv podatek v knjigi Franca Malešiča z naslovom Spomin in opomin gora. V njej je namreč zapisal, da je na soški fronti med prvo svetovno vojno zaradi snežnih plazov, udarov, zemeljskih podorov, strel, padcev in zdrsov umrlo 140 Bošnjakov.

Bošnjaki so bili na številnih bojiščih vzdolž celotne soške fronte, zato so bile tudi njihove poti vrnitve v Bosno zelo različne. Po razglasitvi premirja so Italijani zajeli več kot 300.000 vojakov avstro-ogrske armade, ki so se vračali domov. V ujetništvo je padla tudi večina Bošnjakov, medtem ko se je manjšini uspelo vrniti v Bosno in Hercegovini pred prihodom italijanskih čet. Tisti, ki so bili v ujetništvu, so preživeli nekaj let v taboriščih v južni Franciji in Italiji, zlasti veliko jih je bilo na Siciliji, v Bosno pa so se začeli vračati okrog leta 1920.

Med njimi je bil tudi Mustafa Čepalo iz Prusca, ki se je najprej vojaško usposabljal v Mostarju, potem pa v Ljubljani. Ko so ga premestili na soško fronto, je leta 1916 v eni izmed italijanskih ofenziv padel v ujetništvo. V Italiji je bil v taboriščih v Vidmu, Bariju, Neaplju in Salernu, kjer so ga leta 1920 naposled spustili domov.[2]
[1] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 63
[2] To zgodbo mi je 23. maja 2006 povedal Hikmet Karčić iz Sarajeva. Mustafa Čepalo je bil njegov pradedek.

Mustafa Čepalo (na levi) in Abid Čizmo leta 1914 v Travniku pred odhodom na soško fronto. Fotografija je prvič objavljena (zasebna zbirka Hikmeta Karčića, Sarajevo).

Pero Blašković v svoji knjigi Sa Bošnjacima u svjetskom ratu opisuje vrnitev svojih Bošnjakov v Tuzlo po vojni:

“Po koncu vojne smo šli v ujetništvo skozi severno Italijo proti Franciji, od koder smo se začeli vračati domov šele poleti leta 1920. Pogosto smo zavidali tistim vojakom, ki so se po zlomu takoj vrnili domov. Na poti vrnitve smo potovali preko krajev Lago, Vittorio, Lago di Santa Croce, Ponte nelle Alpi, Polpet in skozi Langarone na sever, vse do Innichena na Tirolskem. Potem smo pot nadaljevali skozi Koroško in Kranjsko ter prek Zagreba in Broda prišli do Tuzle. Številne vlade v določenih delih bivše Avstro-Ogrske so tekmovale v tem, katera nam bo odvzela več orožja in opreme. Po zlomu fronte se je zgodil kaos. Edini svetli trenutek pri umiku je bil prihod Bošnjakov v Kamnik, kjer je oblast poskušal prevzeti boljševizem, vendar je prihod naših vojakov vrnil staro oblast. Prebivalci Kamnika so jih sprejeli z navdušenjem.[1] V Tuzlo smo prišli ponoči in kmalu so nam povedali, da je najbolje, če se takoj in neopaženo razidemo. Tako so v svojem kraju takoj dobili etiketo 'Abreten'....kot da bi storili neko sramoto...”[2]

Številni Bošnjaki so umrli na soški fronti, v Rusiji, Romuniji, Srbiji, Albaniji in na Poljskem. Ponavadi so jih pokopali v skupne grobnice, mnogokrat brez imen. Redki so primeri, ko so umrli bošnjaški vojaki po smrti dobili grob z imenom in priimkom. Najbolj znana primera sta vojaško pokopališče v vasici Log pod Mangartom, nekaj kilometrov stran od Bovca proti meji z Italijo ter vojaško pokopališče v Lebringu, kakšnih 20 kilometrov od Gradca v Avstriji. V knjigah Lovra Galića z naslovom Tolminsko mostišče 1 in 2 sem našel sezname pokopanih vojakov v skupnih grobnicah na soški fronti. To so vojaška pokopališča, ki praviloma nimajo imen in priimkov, tam so le goli nagrobniki, vendar obstajajo seznami, s pomočjo katerih lahko ugotovimo, ali je denimo na tem pokopališču pokopan kdo od Bošnjakov. Po pregledu teh seznamov sem našel kar nekaj muslimanskih imen in priimkov. Najbolj celovit seznam pa je tisti v cerkvici na Javorci pri Tolminu, kjer so njihova imena vžgana v lesene plošče.

Poleg vojaških žrtev na bojiščih je Bosna in Hercegovina utrpela veliko izgub in škode tudi doma. Zaradi bojev na meji s Srbijo in Črno Goro, lakote, težkih gospodarskih pogojev, bolezni in drugih tegob je umrlo civilistov. Poleg tega je bilo v državi veliko beguncev: avstro-ogrske oblasti so v času vojne zabeležile 96.236 pregnanih in izseljenih, največ iz vzhodnega dela Bosne in Hercegovine.[3]
[1] Opomba avtorja.
[2] Blašković, Pero (2000). Sa Bošnjacima u svjetskom ratu, str. 6-7
[3] Imamović, Enver (1999). Historija bosanske vojske, Sarajevo, str. 291-292