Dvanajst soskih bitk

1. soška bitka (23. junij - 7. julij 1915)
Italijanska vojska je želela zavzeti tolminsko in goriško mostišče ter zahodni rob Kraške planote. Odločila se je za udar proti Doberdobski planoti. Toda v bitki so le s težavo in ob hudih izgubah osvojili vznožje kraške planote pri Sredipolju, Romjanu in Selcu.

2. soška bitka (18. julij – 10. avgust 1915)
Italijani so se osredotočili na goriško mostišče (siloviti boji so potekali za Šmihel) in na Kras. Napadali so večinoma neuspešno, v Krnskem pogorju pa jim je uspelo osvojiti zahodni del Batognice in poriniti Avstrijce na rezervno obrambno črto.

3. soška bitka (18. oktober – 4. november 1915)
Italijani so načrtovali napad z mostišča pri Plavah, napad na vrh ter glavni udar na goriško mostišče, kateremu bi sledilo zavzetje Gorice. Vsi poskusi, da bi zavzeli Banjško planoto, so bili neuspešni.

4. soška bitka (10. november – 5. december 1915)
Bitka je bila omejena na odsek Plave-Vrh. Italijani so s topništvom in letalstvom sistematično rušili Gorico, na pomoč pa so priskočile tudi enote na Tolminskem, ki so napadale odsek Mrzli vrh-Vodil vrh. Tudi tokrat je bil uspeh Italijanov neznaten. Nikjer niso prodrli za več kot kilometer.

5. soška bitka (11. marec – 16. marec 1916)
Bila je sestavljena predvsem iz lokalnih napadov. Glavna cilja sta bila Gorica in Tolmin. Cadorna si je postavil cilj zavzeti vse nasprotnikove položaje na desnem bregu Soče, na levem pa hrib Šmihel pri Gorici in Mrzli vrh pri Tolminu. Po sklepu medzavezniške konference je bil dolžan z ofenzivo razbremeniti zaveznike v stiski pri Verdunu (Francija). Toda italijanski napadi so bili večinoma neuspešni.

6. soška bitka (6. avgust – 17. avgust 1916)
6. avgusta so bruhnile cevi od Tolmina do morja. Goriško mostišče se je naglo izgubilo v oblaku ognja in prahu. Ogenj se je osredotočil na Sabotin in Podgoro, ki so ju Italijani do večera tudi zavzeli. Italijanska glavna cilja sta bila Gorica in Doberdobska planota. Zaradi premoči Italijanov Avstrijcem ni preostalo drugega, kot da jim prepustijo porušeno Gorico in se umaknejo na pomožno obrambno črto na levem soškem bregu. Ob zori 8. avgusta so se Avstrijci umaknili z mostišča na levi breg Soče. Od 18.000 branilcev jih je na drugi breg prišlo le 5.000. V drugi fazi ofenzive so Italijani poskušali Avstrijce izriniti še z novih položajev, vendar jim ni uspelo. Uspeh je Italijane stal 50.000 vojakov, Avstrijci pa so izgubili okrog 40.000 vojakov.
V naslednjih treh bitkah se je italijanska vojska osredotočila na rob Kraške planote, na Fajtji hrib, Trstelj in Grmado, da bi se prebila do Trsta. Italijanski uspehi so bili neznatni, izgube strahotne. Vendar so nekaj le dosegli: Boroević je v teh ofenzivah izgubil 100.000 mož in s tem je bila njegova vojska resno izčrpana.

7. soška bitka (14. september – 17. september 1916)
Italijani so potisnili branilce z Mirenskega gradu in s položajev med Lokvico in Opatjim selom.

8. soška bitka (10. oktober – 12. oktober 1916)
Italijani so potisnili branilce na drugo črto med Lokvico, Hudim logom in Lukatičem, vzhodno od Gorice pa je padel vrh Šobra.

9. soška bitka (31. oktober – 4. november 1916)
Italijansko letalstvo je bombardiralo Sežano, Dutovlje in Miramar. Branilci so obranili Fajtji hrib. Italijani so v treh bitkah prodrli za tri do štiri kilometre na petkilometrskem pasu, toda prodor v Trst se jim ni posrečil.

10. soška bitka (12. maj – 5. junij 1917)
Strateški cilj te ofenzive je bil Trst. Boj se je vnel na fronti od izliva Avščka v Sočo do morja. Italijani so poleg prodora do Trsta znova načrtovali zasedbo Kuka (611 m), Vodic (652 m), Svete Gore in Škabrijela (646 m), s frontalnimi napadi iz Gorice pa naj bi se prebili tudi v Vipavsko dolino, zato je bilo težišče napada na komenskem Krasu od Grmade to Trstelja. Napadali so večinoma neuspešno, saj so zasedli le greben Kuk-Vodice, Avstrijci pa so ponovno zavzeli črto Frondar–Fornazza-Vršič. Oboji so imeli hude izgube, Italijani izredno veliko ujetih, kar je Cadorna pripisoval protivojni propagandi. Bilanca izgub: Italijani 159.000 (36.000 mrtvih, 96.000 ranjenih, 27.000 ujetih), Avstrijci: 7.300 mrtvih, 45.000 ranjenih in 24.000 ujetih.

11. soška bitka (17. avgust – 15. september 1917)
To je bila zadnja italijanska ofenziva na Soči. Italijani so pritisnili z vso močjo in dobro napadali, vendar so se kasneje zaradi nasprotnikove dobre obrambe vrnili na začetne položaje. Enajsta soška bitka se je začela na široki fronti od Tolmina do morja. Naloga italijanskih napadalcev je bila obvladati Banjščice, Trnovski gozd in vrhove, ki so varovali goriško kotlino. Eden najbolj znamenitih in strateško zelo važnih bojev se je bíl za Škabrijel, v katerim so krvaveli predvsem slovenski fantje iz legendarnega celjskega 87. pešpolka. Na Škabrijelu je v vsej vojni padlo največ vojakov na kvadratni meter. Avstrijski viri poročajo, da so na tej gori divjali najhujši boji, kar jih je kdaj koli bíla kakšna avstro-ogrska enota. Italijani so 8., 9. in 10. septembra izstrelili na to goro kar 45.000 granat. Po 36 urah topovske priprave so Italijani 19. avgusta napadli ob izdatni podpori letal, ki so zažgala gozdove na Grmadi in v Trnovskem gozdu. V noči od 18. na 19. avgust so Italijani pod zaščito topništva spravili med Doblarjem in Anhovim čez Sočo pet divizij. Že prvi dan so se povzpeli 500 metrov visoko in resno ogrozili branilce. Od tu proti jugu ni bilo veliko sreče: šele 21. avgusta so prodrli na vzhodni rob Kostanjevice in zavzeli srednje položaje na Grmadi. Toda s protinapadom 4. in 5. septembra so jim Avstrijci vse doseženo odvzeli nazaj. Zares nevarno je postalo za branilce po kratkem zatišju 20. avgusta na Banjščicah, kjer so Italijani praktično prebili avstrijsko fronto in prodrli na Bate. Boroević je že izdal ukaz, naj ponoči 23. avgusta spraznijo celo planoto. V najbolj kritičnih trenutkih pa Italijani kot že tolikokrat prej zaradi omahovanja vrhovnega poveljstva niso znali izkoristiti priložnosti. Ofenziva se je ustavila 12. septembra brez vidnega napredka. Teh sedemindvajset dni je trajal najbolj krvav spopad na slovenskih tleh. Italijani so pokopali 40.000 mrtvih, ranjenih je bilo 108.000 mož, ujetih 48.000. Avstrijci so imeli 10.000 mrtvih, 45.000 ranjenih, 20.000 obolelih in 30.000 pogrešanih.

12. soška bitka (24. oktober – 27. oktober 1917) – Čudež pri Kobaridu
Avstrijskim vojakom so v njihovi edini ofenzivi na soški fronti na pomoč prišli tudi nemški vojaki. Nemci so poslali šest pehotnih divizij, improvizirane lovske divizije, precej topništva, minometalcev in letal. Avstrijci so pripeljali dodatni dve pehotni diviziji s Tirolskega in tri z vzhodne fronte. Potrebnih je bilo 2.400 vojaških vlakov s 100.000 vagoni. Oktobra 1917 je ljubljanska železniška postaja vsak dan odpravila po 120 vlakov. Načrt, poimenovan Zvestoba v orožju, je pripravil nemški generalporočnik Konrad Krafft von Dellmensingen. Čeprav so bili Italijani 18. oktobra obveščeni, kaj se pripravlja, se niso kaj prida zganili. Italijanski poveljnik Cadorna se je pripravil na obrambo, saj je bila njegova vojska izčrpana: od maja do septembra je izgubil 720.000 ljudi. Nasprotno pa so Nemci in Avstrijci s svojimi 15 divizijami 14. armade na fronto poslali najboljše, kar so premogli. Dne 24. oktobra so točno ob 2. uri zjutraj silovito napadli. Uporabili so bojni plin ter bliskovito skupno akcijo topništva in pehote. Pehota je napadla ob osmih zjutraj pri Tolminu, uro pozneje pri Bovcu. Že prvi dan so zasedli številne italijanske položaje, plen v ujetnikih in orožju je bil obilen. Do večera prvega dne ofenzive je bila italijanska fronta razbita v širini 35 kilometrov. Tretjega dne se je prodor razširil na 50 kilometrov, zato je Cadorna 27. oktobra ukazal umik na Tilment. Umik Italijanov je bil paničen. V nemško in avstrijsko ujetništvo je padlo 293.000 italijanskih ujetnikov in 2.500 topov. Italijani so jih lahko zaustavili šele pri reki Piavi, ko so jim na pomoč priskočili še drugi zavezniki. Avstrijci so te uspehe poimenovali kot čudež pri Kobaridu.