Oblikovanje in potek soske fronte

Soška fronta je bila del jugozahodne fronte, ki je v dolžini nad 600 km potekala ob italijansko-avstrijski meji, od Švice do Tržaškega zaliva. Soška fronta pa je v dolžini 90 km potekala po slovenskem narodnostnem ozemlju: po zahodnem slovenskem visokogorju, dolini reke Soče in kraških planotah. Zaradi neugodnega zemljišča je bila eno najtežjih bojišč v prvi svetovni vojni. Na Krasu, kjer je primanjkovalo vode, so vojaki na primer pili celo lastni urin. Na njej sta se dve leti in pol spopadali vojski kraljevine Italije (bojevala se je na strani antante) in cesarstva Avsto-Ogrske (na strani centralnih sil). V avstro-ogrski vojski so se bojevali vsi narodi donavske monarhije: Nemci, Madžari, Italijani, Slovenci, Srbi, Bošnjaki, Čehi, Poljaki, Rusini, Romuni, Italijani, Judje...

Pot med Krnskim jezerom in Komno. Daljše tramove in deske so prenašali peš, na ramenih. Največ materiala, ki so ga uporabili za utrjevanje in gradnjo položajev na fronti ter gradnjo barak v njenem neposrednem zaledju, so znosili poleti in jeseni 1915. Na fotografiji pripadniki bosansko-hercegovskih enot (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Poveljnik avstro-ogrskih enot na jugozahodni fronti je bil nadvojvoda Evgen, poveljnik enot na soški fronti od Krnskega jezera do Jadranskega morja pa je bil generalpolkovnik, kasnejši feldmaršal Svetozar Boroević von Bojna. Severni del soške fronte proti Koroški je bil pod poveljstvom generala Franza Rohra von Denta. Italijanski vojski je poveljeval general Luigi Cadorna.

Medtem ko so se vojaki avstro-ogrske armade že leta 1914 borili v Srbiji in Galiciji ter Karpatih, je Italija mešetarila in čakala na razplet. Potem ko je objavila nevtralnost, se je previdno dogovarjala z Anglijo in Francijo. Igrala je torej dvojno igro. Šele z londonskim sporazumom 26. aprila 1915 je prestopila v tabor antante in obljubila, da bo v mesecu dni napovedala vojno Avstro-Ogrski. V zameno ji je antanta obljubila Trst, Tirolsko, Brenner, Goriško, Gradiščansko, del slovenskega ozemlja do razvodnice med Savo in Jadranskim morjem, Istro, Kvarner, otoka Cres in Lošinj s pripadajočimi otoki, severno Dalmacijo in otoke pred srednjo dalmatinsko obalo.[1] Ponudba je bila mamljiva, zato je Italija dejansko kmalu zatem napovedala vojno Avstro-Ogrski.

Prve sovražnosti ob Soči so se začele že na dan italijanske vojne napovedi, 23. maja 1915. Italijani so imeli dve armadi. 2. armada je bila postavljena od Kanina do Ločnika in je bila sestavljena iz 122 pehotnih bataljonov, 33 konjeniških eskadronov in 147 topniških baterij. 3. armada pa je bila postavljena od Ločnika do Jadranskega morja in je premogla 51 pehotnih bataljonov, 77 konjeniških eskadronov in 35 topniških baterij. Avstro-ogrska vojska je imela takrat tam le 45 bataljonov, 5 konjeniških eskadronov in 35 topniških baterij. Ostale čete so šele prihajale. Zato se je avstro-ogrska vojska na začetku vojne brez boja umaknila na črto Rombon-Bovec-Tolmin-Sabotin-Gorica-Devin. Tam je pričakala Italijane, pripravljala svoje obrambne položaje in pripeljala okrepitve. Italijani so prodirali počasi in previdno. Njihov primarni cilj je bil čimprej zavzeti Trst in Gorico, potem pa prodirati proti ljubljanski kotlini. Boji so se odvijali v dvanajstih soških bitkah.

[1] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 22