Lutvo Šekić – prvi fes v mornarici

Kadet Lutvo Šekić je leta 1909 služil vojaški rok na vojni ladji “Schwartzenberg” v Šibeniku. Ko so mu najavili skorajšnji obisk brata, je svojemu nadrejenemu zaupal, da se boji, da se ga bo oče odrekel, ko bo izvedel, da ne nosi svojega fesa. Bilo je prvič, da so muslimana sprejeli za mornariškega kadeta. A postopek z namenom zaščite obupanega kadeta je stekel zelo hitro. Z ladje so poslali telegrafsko poročilo s prošnjo c. in k. pristaniški admiraliteti v Pulju, ta pa ga je še isti dan posredovala na Dunaj, c. in k. Vojnemu ministrstvu, oddelku za mornarico, to pa Splošnemu ministrstvu za finance. Slednje je izdalo začasno odločbo, po kateri se je mornariškemu kadetu Lutvu Šekiću dovolilo nositi bel ali rdeč fes, in ga je s tem zaščitilo pred sramoto. Vendar v c. in k. mornarici ni služilo prav veliko Bošnjakov, kajti ti so, kot je za gorjance sicer značilno, imeli ogromno spoštovanje do velike vode.[1]


[1] Avsenak, Vinko (2006). Revija Na fronti, Društvo soška fronta, Nova Gorica, str. 47

Grob Nezirja Bašića na Poljskem

Fotografijo groba Nezirja Basica sem v mesecu juliju 2006 prejel od profesorja dr. Bogdana Abdullaha Kopanskega iz Poljske. Na njej lahko vidite grob padlega vojaka na Poljskem. Ta vojak je Nezir Bašić, Bošnjak, ki se je boril v polku BH4 in padel 8. oktobra 1914. Verjetno padli vojak ni bil v nikakršni zvezi s soško fronto, vendar sem se po dolgem razmisleku kljub vsemu odločil, da jo objavim, saj gre za zelo redko fotografijo, ki je prvič objavljena. Koristim tole priložnost, da svoje veselje podelim z vami. Fotografijo si lahko pogledate v moji knjigi "Bosnjaki na soski fronti", ki je izsla maja 2007.

Junaštvo Bećirja Bašića

V peti soški bitki so si Italijani na tolminskem mostišču prizadevali zavzeti predvsem avstrijske položaje na Mrzlem vrhu, Modrejce (Sv. Marija, kota 453), Selski vrh nad Kozmericami (kota 588) in vas Sela. Dne 17. marca 1916 so na zadnji dan pete soške bitke alpinci s pomočjo topništva prodrli in celo dobro držali položaje pred Bošnjaki 8. planinske brigade. Vendar niso mogli dolgo kljubovati borbenemu duhu Bošnjakov, ki so počasi prešli v protinapad, osvojili Volče in Čiginj in Italijane pregnali iz njihove druge obrambne linije pod vznožjem Kolovrata. Bošnjaki so se takoj utrdili na tej liniji, zabarikadirali povezovalne rove in postavili žične prepreke. Komaj uro zatem se je že v mraku napotila proti Kolovratu patrulja petih vojakov, pripadnikov bosanskohercegovskega 6. poljskega lovskega bataljona, ki jo je vodil izkušeni in hladnokrvni štabski nadlovec Bećir Bašić. Spremljali so ga Nedeljko Stanić ter lovci Dujo Hrgović, Miloš Kojić in Mihajlo Stojanović. Tiho in previdno so hodili v tihi noči ob obronku gozda, dokler niso ob žuborečem potoku prispeli do samotnega mlina[1], ki je bil sicer označen na karti. Približali so se in skozi okno ob slabem soju sveče zagledali večjo skupino Italijanov. Bećir Bašić je bil človek hitrih odločitev. Razporedil je vojake, se zaletel v vrata, prodrl v mlin, skočil pred italijanske vojake, zavpil “Mani in alto”, izstrelil dva naboja v strop, zgrabil najbližjega častnika in ga izvlekel iz mlina. Potem je ostalim ukazal, da streljajo in ti so skozi odprta vrata ustrelili po enkrat, kakor je bilo že prej dogovorjeno. Prepričani v premoč Avstrijcev so vsi Italijani stopili iz mlina z visoko dvignjenimi rokami. Peterica je nato odvedla v tabor štirideset italijanskih ujetnikov: štiri častnike in 36 vojakov.

Toda Bećirju Bašiću žilica ni dala miru. Instinkt vojaka je zaslutil nevarnost. Po hitrem dovoljenju predpostavljenega se je z vodnikom Nedeljkom Stanićem, ki je bil že v prejšnji patrulji, odpravil nazaj k mlinu. Tokrat sta hodila po bližnjici, po strelskem jarku. Čez približno pol ure sta zaslišala v jarku korake. Skočila sta iz jarka, se vrgla ob na tla ob samem robu jarka in pritajeno čakala. Od mlina je prihajalo deset sklonjenih Italijanov, s puškami v rokah, pripravljenih na strel…hodili so meter vstran od Bošnjakov. Ko je zadnji prišel mimo, sta skočila v jarek in zarjula: “Mani in alto!” Presenečenje je bilo popolno in čarobne besede so v hipu učinkovale. Italijanom je strah presekal noge, da so pri priči odvrgli orožje in dvignili roke. Od njih sta izvedela, da so oni samo predhodnica, da bodo kmalu sledili še drugi in da imajo nalogo izvesti protinapad. Bašić je Staniću ukazal, da odvede ujetnike do čete in se potem takoj vrne z nekaj vojaki, sam pa je ostal v zasedi. Stanić se je vrnil s tremi: bili so isti, ki so sodelovali v prvi patrulji. Menil je, da lahko s peterico zajame skupino Italijanov. Tudi to dokazuje, da je Bošnjake vseskozi preveval občutek nadmoči nad Italijani (celo ob zlomu leta 1918) in ta zavest je na mnogih bojiščih odločilno premikala jeziček na tehtnici v najbolj kritičnih trenutkih. Bašić jih je razporedil vzdolž rova in tudi sam zalegel. Mirno so čakali in poslušali v noč. Kmalu so zaslišali korake onih, katere so čakali. In ni jih bilo malo. Italijani so delno že prešli zasedo, ko je Bašić zarjovel: “Ogenj!” Krogle so udarile ob zidove rova, med alpince, ki so odreveneli od strahu. Bašić je spet zavpil: “Prekini ogenj!”, skočil v rov, prav med Italijane. Italijanski vojak ga je skušal pobiti s puškinim kopitom, a Bašić ga je besno podrl na tla. Misleč, da je njihov vodja v nevarnosti, je ostala četverica začela streljati v Italijane, ko se je iz rova spet zaslišalo povelje: “Prekini ogenj!” Alpinci so odvrgli orožje in dvignili roke. Peterica je potem odvedla ujetnike do njihove nekdanje druge linije. V treh patruljah je vrli Bašić s še štirimi tovariši zajel štiri častnike in 83 vojakov.

Naslednji dan je krenila proti vzpetini Kolovrata še ena patrulja, na njenem čelu pa je bil spet Bećir Bašić. Tokrat ni našla nobenega sovražnika, a našla in pobrala je orožje ujetih od prejšnjega dne.[2] Za to dejanje je Bećir Bašić prejel Zlato medaljo za hrabrost (vse do leta 1917 so bile iz pravega zlata), že poleti 1915 pa je na Doberdobu prejel veliko Srebrno medaljo za hrabrost I. klase.[3]

[1] Gre za mlin na potoku Kamenici.
[2] Zgodbo sem povzel s foruma spletne strani http://www.prohereditate.com/ Napisal jo je Vinko Avsenak. Več o Bećirju Bašiću si lahko preberete v knjigi “Die Bosniaken kommen” na straneh 277-281.
[3] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 295

Dr. Julius Kugy

Julius Kugy se je rodil leta 1858 slovenskim staršem, oče je bil Korošec z originalnim priimkom “Kugaj”. Živel je v Trstu v premožni trgovski družini. Že v mladih letih se je začel zanimati za botaniko, še posebej za kraško floro. Ob tem je spoznal znanega botanika Tomassinija, ki mu je omenil rožo Scabiosa Trenta, kot jo je poimenoval francoski naravoslovec Hacquet. Na Dunaju je doktoriral iz prava in prevzel očetove posle. Bil je vsestransko izjemno nadarjen, botanika pa je ostala njegova strast. S sedemnajstimi leti se je prvič povzpel na Triglav, z devetnajstimi pa prvič obiskal dolino Trente, kamor ga je zvabila Scabiosa Trenta. Bil je izjemen gornik in obiskal je številna območja Alp. A dolina Trenta mu je še posebej ostala v srcu. Njegov prvi vodnik je bil Anton Tožbar iz Trente, na smelejših pohodih ga je več kot 20 let spremljal Andrej Komac – Mota. Na najbolj drznih in zimskih poteh pa se jima je pridružil še Jože Komac – Pavr.

Kakšno zvezo ima dr. Julius Kugy z Bošnjaki? Med prvo svetovno vojno je bil kot odličen poznavalec območja vpoklican v avstro-ogrsko vojsko, vendar je zavrnil nošenje orožja in delal zgolj kot gorski svetovalec. Vojake, med njimi tudi Bošnjake, je učil plezanja. Za Bošnjake je rekel, da je imel opravka s samimi pogumnimi fanti. Da je dr. Kugy učil Bošnjake plezanja, dokazuje spodnja fotografija:

Dr. Julius Kugy (v sredini z belo brado) in Bošnjaki iz polka BH4 na Vrsniku na tečaju plezanja. Večina vojakov ima na prsih odlikovanje za hrabrost. Na Kugyjevi desni strani stoji Bovčan Franc Ostan (iz zbirke fotografij Borisa Ostana iz Bovca).

V svojih zrelih letih se je lotil pisanja in skupaj napisal sedem knjig. Šest jih je posvetil Julijskim Alpam. Najbolj znana je njegova prva knjiga Iz življenja gornika, ki je izšla leta 1925. Prek knjig so Julijske Alpe prvič podrobneje spoznali v nemško govorečem delu sveta. Kugy je pomagal in sodeloval z Albertom Boisom de Chesnejem pri nastajanju Alpskega botaničnega vrta Julijana, katerega del se imenuje Kugyjeve gredice. Umrl je februarja 1944 v Trstu. Napisal je še Delo, glasba, gore, Pet stoletij Triglava, Julijske Alpe v podobi, Anton Ojcinger, življenje gorskega vodnika, Iz minulih dni in Božanski nasmeh Monte Rose.

Avtor z jeseniskimi Bosnjaki pri spomeniku dr. Juliusu Kugyju v Trenti (junij 2004).

Ob 60. obletnici rojstva mu je Planinska zveza Slovenije ob cesti, ki iz Trente pelje prek Vršiča, postavila spomenik, ki ga je izdelal akademski kipar Jakob Savinšek. Na spomeniku se podoba Kugyja ozira proti Jalovcu (2.645 m), ki je bil ena njegovih najljubših gora. Leta 1884, devet let po prvem znanem vzponu na goro, je z vodnikom Andrejem Komacem kot prvi našel severni pristop na vrh. Z vodnikom Jožetom Komacem se mu je kmalu zatem posrečil tudi prvenstveni zimski vzpon.