Junaštvo Bećirja Bašića

V peti soški bitki so si Italijani na tolminskem mostišču prizadevali zavzeti predvsem avstrijske položaje na Mrzlem vrhu, Modrejce (Sv. Marija, kota 453), Selski vrh nad Kozmericami (kota 588) in vas Sela. Dne 17. marca 1916 so na zadnji dan pete soške bitke alpinci s pomočjo topništva prodrli in celo dobro držali položaje pred Bošnjaki 8. planinske brigade. Vendar niso mogli dolgo kljubovati borbenemu duhu Bošnjakov, ki so počasi prešli v protinapad, osvojili Volče in Čiginj in Italijane pregnali iz njihove druge obrambne linije pod vznožjem Kolovrata. Bošnjaki so se takoj utrdili na tej liniji, zabarikadirali povezovalne rove in postavili žične prepreke. Komaj uro zatem se je že v mraku napotila proti Kolovratu patrulja petih vojakov, pripadnikov bosanskohercegovskega 6. poljskega lovskega bataljona, ki jo je vodil izkušeni in hladnokrvni štabski nadlovec Bećir Bašić. Spremljali so ga Nedeljko Stanić ter lovci Dujo Hrgović, Miloš Kojić in Mihajlo Stojanović. Tiho in previdno so hodili v tihi noči ob obronku gozda, dokler niso ob žuborečem potoku prispeli do samotnega mlina[1], ki je bil sicer označen na karti. Približali so se in skozi okno ob slabem soju sveče zagledali večjo skupino Italijanov. Bećir Bašić je bil človek hitrih odločitev. Razporedil je vojake, se zaletel v vrata, prodrl v mlin, skočil pred italijanske vojake, zavpil “Mani in alto”, izstrelil dva naboja v strop, zgrabil najbližjega častnika in ga izvlekel iz mlina. Potem je ostalim ukazal, da streljajo in ti so skozi odprta vrata ustrelili po enkrat, kakor je bilo že prej dogovorjeno. Prepričani v premoč Avstrijcev so vsi Italijani stopili iz mlina z visoko dvignjenimi rokami. Peterica je nato odvedla v tabor štirideset italijanskih ujetnikov: štiri častnike in 36 vojakov.

Toda Bećirju Bašiću žilica ni dala miru. Instinkt vojaka je zaslutil nevarnost. Po hitrem dovoljenju predpostavljenega se je z vodnikom Nedeljkom Stanićem, ki je bil že v prejšnji patrulji, odpravil nazaj k mlinu. Tokrat sta hodila po bližnjici, po strelskem jarku. Čez približno pol ure sta zaslišala v jarku korake. Skočila sta iz jarka, se vrgla ob na tla ob samem robu jarka in pritajeno čakala. Od mlina je prihajalo deset sklonjenih Italijanov, s puškami v rokah, pripravljenih na strel…hodili so meter vstran od Bošnjakov. Ko je zadnji prišel mimo, sta skočila v jarek in zarjula: “Mani in alto!” Presenečenje je bilo popolno in čarobne besede so v hipu učinkovale. Italijanom je strah presekal noge, da so pri priči odvrgli orožje in dvignili roke. Od njih sta izvedela, da so oni samo predhodnica, da bodo kmalu sledili še drugi in da imajo nalogo izvesti protinapad. Bašić je Staniću ukazal, da odvede ujetnike do čete in se potem takoj vrne z nekaj vojaki, sam pa je ostal v zasedi. Stanić se je vrnil s tremi: bili so isti, ki so sodelovali v prvi patrulji. Menil je, da lahko s peterico zajame skupino Italijanov. Tudi to dokazuje, da je Bošnjake vseskozi preveval občutek nadmoči nad Italijani (celo ob zlomu leta 1918) in ta zavest je na mnogih bojiščih odločilno premikala jeziček na tehtnici v najbolj kritičnih trenutkih. Bašić jih je razporedil vzdolž rova in tudi sam zalegel. Mirno so čakali in poslušali v noč. Kmalu so zaslišali korake onih, katere so čakali. In ni jih bilo malo. Italijani so delno že prešli zasedo, ko je Bašić zarjovel: “Ogenj!” Krogle so udarile ob zidove rova, med alpince, ki so odreveneli od strahu. Bašić je spet zavpil: “Prekini ogenj!”, skočil v rov, prav med Italijane. Italijanski vojak ga je skušal pobiti s puškinim kopitom, a Bašić ga je besno podrl na tla. Misleč, da je njihov vodja v nevarnosti, je ostala četverica začela streljati v Italijane, ko se je iz rova spet zaslišalo povelje: “Prekini ogenj!” Alpinci so odvrgli orožje in dvignili roke. Peterica je potem odvedla ujetnike do njihove nekdanje druge linije. V treh patruljah je vrli Bašić s še štirimi tovariši zajel štiri častnike in 83 vojakov.

Naslednji dan je krenila proti vzpetini Kolovrata še ena patrulja, na njenem čelu pa je bil spet Bećir Bašić. Tokrat ni našla nobenega sovražnika, a našla in pobrala je orožje ujetih od prejšnjega dne.[2] Za to dejanje je Bećir Bašić prejel Zlato medaljo za hrabrost (vse do leta 1917 so bile iz pravega zlata), že poleti 1915 pa je na Doberdobu prejel veliko Srebrno medaljo za hrabrost I. klase.[3]

[1] Gre za mlin na potoku Kamenici.
[2] Zgodbo sem povzel s foruma spletne strani http://www.prohereditate.com/ Napisal jo je Vinko Avsenak. Več o Bećirju Bašiću si lahko preberete v knjigi “Die Bosniaken kommen” na straneh 277-281.
[3] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 295

Bitka na Monte Meletti

Zmaga v bitki na Monte Meletti je bila ena najbolj slavnih v zgodovini avstro-ogrske vojske. Izbojevana je bila med koncem maja in začetkom junija leta 1916.

Monte Meletta je 1.674 metrov visok greben v severni Italiji (Južna Tirolska), na katerem se je utrdila italijanska vojska. Conrad von Hötzendorf, šef generalštaba oboroženih sil avstro-ogrske armade, je nameraval z močnim prebojem iz južnotirolskih gora proti Benetkam doseči dokončno odločitev na italijanski fronti. Vendar najprej je bilo treba zavzeti Monte Meletto.

Bitka se je torej začela konec maja 1916. Drugi BH polk je bil vse do 29. maja s svojimi tremi bataljoni rezerva in v akcijo je vstopil šele 30. maja. Tega dne je 1. četa I. bataljona s svojim častnikom Bartom kljub ogorčenemu italijanskemu odporu očistila gorski greben, severno od Monte Taverleje. Italijani so se ob preboju Bošnjakov in pehotnega polka št. 76 močno upirali, toda major Glossner je s svojimi vojaki v bojih 1. in 2 junija 1916 na področju planinske koče Mandrielle in ob državni meji uspel sovražnika zaustaviti. Italijani so stalno poskušali Bošnjake obkoliti in jih uničiti. Pri tem so žrtvovali svoje najboljše vojake, vendar jim kljub temu ni uspelo. V času teh bojev je IV. bataljon 27. pehotnga polka jurišal na Monte Cimon, medtem ko so I. bataljon 11. pehotnega polka in deli 73. pehotnega polka že zasedli Monte Baldo in južne sosednje vrhove. Dne 30. maja zvečer so Italijane potisnili v dolino Campo Mulo. Deli 6. pehotne divizije so pregazili zgornji del doline in končno prišli do masiva Monte Melette. Pogled na ogromen glavni vrh in dejstvo, da je imelo italijansko topništvo izreden pregled nad goro, je dalo slutiti velike žrtve. Vrh pred njim, Monte Meletta di Gallio, so Bošnjaki zasedli 3. junija 1916. Zemljišče je bilo za napadalce zelo neugodno, zato je bila topniška podpora nujna. Zaradi poznega prihoda topništva, naj bi z glavnim napadom začeli 5. junija 1916. Tega dne so vojaki po ukazu brigadnega poveljstva 11. pehotne brigade tudi krenili v napad. Napredovali so počasi. Močan odpor branilcev z dobro utrjenih položajev in nenehno regljanje mitraljezov z odlično zgrajenih pomožnih objektov sta zahtevala številne žrtve že v začetni fazi napada. Že ponoči so en bataljon 27. polka umaknili iz bojev zaradi velikih izgub. Nadomestili so jih Bošnjaki iz I. in IV. bataljona BH2. Vreme je bilo deževno, spustila se je megla, kar je obe strani prisililo na zmanjšanje aktivnosti. 6. junija zaradi goste megle ni prišlo do napada. Ko se je 7. junija zdanilo, so mnogi častniki in vojaki slutili, da bi to utegnil biti njihov zadnji napad.

Napad obeh skupin (prva skupina pod vodstvom Glossnerja in druga skupina pod vodstvom Stefana Duića) je bil usmerjen na glavni vrh Monte Melette (kota 1.824). Topništvo je začelo z granatiranjem ob 10.uri in potem je sledil napad Bošnjakov. Sovražnikovi mitraljezi so streljali v gosto meglo, vendar so bile izgube med Bošnjaki majhne. S pomočjo goste megle so prišli na vsega 300 metrov od italijanskih položajev in ob 12. uri ustavili napad. Da bi topništvo lahko znova udarilo, so morali počakati, da izgine megla. Začelo se je čakanje, ki je paralo živce. Topništvo se je oglasilo šele ob 18.30. Z natančnimi zadetki so tolkli po Italijanih, vendar se je napad zaradi močnega italijanskega odpora in velikih izgub nadaljeval šele ob 20.15 pod poveljstvom stotnika Glogovca. Zaradi težavnega terena so Bošnjaki nosili samo puške in nože. Tako oboroženi so se počasi, a vztrajno približevali italijanskim položajem. Ko so končno prišli do položajev in jih naskočili, se je eden od italijanskih mitraljezev obrnil in začel kositi Bošnjake na mestu preboja. Napočil je trenutek Huse Škorića. Kot kača se je zmuznil skozi ovire, skočil na alpince, jih pobil, nekaj pa tudi zajel. Ko so Italijani ugotovili, da so njihovi položaji padli, so poslali v boj rezervo, vendar so Bošnjaki nezadržno napredovali proti samemu vrhu Monte Melette. Večina častnikov je padla ali pa so bili težko ranjeni in takrat so navadni vojaki prevzemali odgovornost nase. Posebno se je izkazal Šerif Miljković, 19-letnik iz Kladuše v Cazinski Krajini. Vpričo narednika Hasana Medića in sanitetskega vodnika Mile Dragičevića je samovoljno, poln jeze in sovraštva, v cikcak skokih planil po strmem bregu na dobro zavarovan italijanski mitraljez. Medić ga je že odpisal, vendar je posegel vmes Bog s svojo voljo. Šerif se je prebil skozi zadnjo žično oviro, se premaknil malo v levo in skočil na posadko s hrbta. Besno je z nožem pokončal Italijane. Zatem je vzel mitraljez s podstavka in se s plenom vrnil do soborcev. Nepoškodovan in skozi točo krogel. Mitraljez je podaril svojemu častniku, ki ga je sprejel z odprtimi usti. Poseben primer neustrašnosti je bil Ćamil Reis, ki je iz želje po boju stekel proti italijanskim mitraljezom sredi bojišča, nakar so mu drugi Bošnjaki poslušno sledili!? Zgodilo se je neverjetno! Ćamil je prišel do Italijanov in jih pokosil, medtem ko so ostale Italijane pobili njegovi tovariši.

V bitki na Monte Meletti je umrlo 208 pripadnikov polka BH2, od teh 202 Bošnjaka, medtem ko je na italijanski strani umrlo 2.033 vojakov in častnikov. Bošnjaki so pokopani v skupnih grobovih ob vznožju gore, kjer so tudi umrli. Naj omenim najbolj pogumne vojake v tej bitki: Meho Suljanović, Ćamil Reis, Stefan Duić, Ivo Jakovljević, Hasan Medić, Stevo Kukrika, Šerif Miljković, Avdaga Kuzmić, Smail Muhić, Sulejman Osmančević, Josef Lipp, Jusuf Šekić, Meho Taljić, Huso Zrnić in Meho Mahmutović. Zdi se mi zanimivo, da so mestne oblasti Bosanske Dubice in Gradca v priznanje za hrabrost v bitki na Monte Meletti podelile temu polku srebrno signalno trobento.

Na tem mestu želim omeniti velikega prijatelja Bosne, Pava Jusufa Urbana-Ibruljevića, bošnjaškega politika in humanista, ki se je rodil 5. julija 1911 v Sarajevu. Njegov oče Čedomir Urban, prav tako rojen Sarajevčan, je bil častnik avstro-ogrske vojske in to v polku BH1, kar je zelo zaznamovalo njegovo življenje. Ko je v 60-ih letih prejšnjega stoletja prvič prišel na proslavo v spomin na zmago na Monte Meletti, je spoznal, da je ta dogodek izrednega pomena za bosanskohercegovsko vojaško tradicijo. Prva proslava je bila že leta 1917, samo leto dni po osvajanju vrha Monte Meletta in ohranila se je vse do danes. Tradicijo so prekinili samo v času nacizma. To je bil tudi razlog za ustanovitev Avstrijskega društva za bosanskohercegovske odnose v Gradcu, ki vsako leto v sodelovanju z Zvezno vojsko Republike Avstrije organizira omenjeno proslavo. Znotraj društva deluje tudi Klub bosanskohercegovskih študentov v Gradcu, ki šteje nekaj sto članov. Veliko teh študentov je štipendistov samega društva. Po koncu zadnje bosanske vojne (1992-1995) je Pavo Urban Prvemu korpusu Armade BiH podaril ohranjene paradne uniforme svojega očeta, ki je bil častnik v polku BH1. Zaradi slavne vojaške zgodovine Bošnjakov v prvi svetovni vojni se je zavzel za ponatis knjig Bošnjaki prihajajo (Werner Schachinger) in Sa Bošnjacima u svjetskom ratu (Pero Blašković), ki sta očuvali tradicijo pogumnih sinov Bosne in Hercegovine iz tistega časa.




Spominska plošča padlim Bošnjakom na Monte Meletti, postavljena leta 1996 v Gradcu.

Ob odkritju plošče padlim vojakom iz polka BH2 je bil leta 1996 v Gradcu prisoten tudi poveljnik Armade BiH general Rasim Delić, ki je ob tej priložnosti rekel: “V spomin pogumnim Bošnjakom, ki so v prvi svetovni vojni do zadnjega trenutka pogumno branili skupno domovino Avstrijo.”

Vecina podatkov je povzetih iz Schahingerjeve knjige "Die Bosniaken kommen".

Bosanski grb v vasi Kal - Koritnica

V tej vasi se ob Soči nahaja stari bosanski grb iz časov kralja Tvrtka I., ki so ga verjetno naredili Bošnjaki iz polka BH4. Ob njem se namreč še danes nahaja improvizirani most, prek katerega so oskrbovali vojaške položaje. Predvidevam, da so grb v prostem času naredili ravno vojaki, ki so tako ali drugače skrbeli za logistiko.

Do grba je težko priti. Najbolje je, da pustimo avtomobil na parkirišču ob cesti (poleg žičnice v vasi Kal - Koritnica) in se potem peš napotimo proti Soči. Kakšnih 500 metrov navzdol proti reki je grb.

Grb je bil do nedavnega v zelo slabem stanju. Njegova velikost je okrog 30 cm x 30 cm in je v bistvu sestavljen iz majhnih kamenčkov v slogu mozaika. Pred kratkim sem ugotovil, da grb počasi, a vztrajno propada, saj sem opazil, da nekateri obiskovalci s seboj odnesejo tudi kakšen spominček (kamenček), svoj delež pa so prispevale tudi težke in neugodne vremenske razmere, zlasti pozimi.

Posledice so bile vidne.

Takšen je bil grb junija 2005 (foto Ahmed Pašić, 25. junij 2005).

V mesecu juniju leta 2006 smo se glede obnove grba dogovarjali z Upravno enoto Tolmin in se dogovorili, da bo grb na svoje stroške obnovila fundacija Poti miru Posočja. Že v prvi polovici julija 2006 sta si grb ogledala kipar in restavratorka, dokončno pa so ga obnovili leta 2007. Grb je obnovil akademski kipar Damijan Kracina. Vesel sem, da smo tako zaščitili in ohranili lep spomenik, ki so ga v teh krajih naredili in zapustili vojaki iz Bosne. Ko bom imel fotografijo obnovljenega grba, jo bom objavil na blogu.

Bošnjaki na soški fronti

Koliko Bošnjakov je bilo v avstro-ogrski vojski? Bosna in Hercegovina je bila najmlajša članica monarhije, okupirana šele leta 1878, komaj 36 let pred začetkom prve svetovne vojne, vendar je Avstro-Ogrska že ob okupaciji BiH ugotovila, da so Bošnjaki odlični borci, zato so jih kaj kmalu vključili v svojo vojsko.

Avstro-Ogrska je maksimalno izkoristila vojaški potencial Bosne in Hercegovine. Takoj po izbruhu vojne je razglasila splošno mobilizacijo, s katero so dopolnili že obstoječe štiri BH polke. Kasneje so ustanovili še štiri nove polke, osem lovskih bataljonov, nekaj enot gorskega topništva, rezervne bataljone in delavske enote. V teh zadnjih so bili skoraj izključno pravoslavni, saj režim ni imel velikega zaupanja v te vojake zaradi vojne s Srbijo. Te enote so bile ponavadi v notranjosti države ali pa so gradile mostove, ceste in stavbe v zaledju bojišča. Bosna in Dalmacija sta dali tudi večino orožniških enot na okupiranih delih Balkana ali v zaledju fronte.[1]
[1] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 78

Pripadnik BH polka (stražar) na križišču zamaskirane ceste proti Tolminu (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Sredi leta 1917 so BH enote štele 234.662 vojakov. Od tega jih je bilo v pehoti 212.541 ali 90,85%, v topništvu 4.111, v tehnično-prometnih enotah 2.924 in v ostalih enotah 15.046. Konec leta 1917 se je njihovo število že povečalo na 298.773 vojakov. Z drugimi besedami: v avstro-ogrsko vojsko so v času prve svetovne vojne mobilizirali 17,2% celotne moške populacije v BiH v starosti od 16 do 70 let. Nekatere enote oziroma deli enot so bili na soški fronti že kmalu potem, ko se je na zahodni meji monarhije oblikovala soška fronta. Iz vklesanih napisov in plošč, kot je denimo tista v Lepeni, lahko izvemo, da so bili Bošnjaki v Lepeni in zgornjem Posočju že maja 1915.

Veliko Bošnjakov je bilo tudi v delavskih enotah, v katerih so bili predvsem starejši moški. Skrbeli so za logistiko, prevoze od baz ali skladišč do bojišč in obratno, delali na žagah, žičnicah itd. Delo je bilo naporno, zlasti v zimskem času, ko je padlo veliko snega in so bile temperature zelo nizke. Pogosto so morali čistiti večmetrski sneg zaradi plazu. Bili so slabo oblečeni in velikokrat tudi podhranjeni, vendar so imeli pomembno vlogo, saj bi vojaki na fronti brez njih še bolj trpeli.
Bošnjaki iz delovne enote polnijo sode z vodo pri vodnjaku na cesti Kromberk-Ravnica. Vodnjak je ohranjen še danes (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Bošnjaki pri gorski koči ob Krnskem jezeru – transport materiala na mulah (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Kako Bošnjake opisuje Jože Šerbec, direktor Kobariškega muzeja?

“Ko je bilo najtežje, ko je popuščala linija ali ko se je krenilo v protinapad, so bili Bošnjaki nezamenljivi. Ponavadi so bili na najtežjih bojiščih in bilo jih je znatno več, kot bi jih moralo biti glede na odstotek bosanskega prebivalstva v monarhiji. Samo na Rombonu, zelo pomembni koti na 2.208 metrih, jih je bilo osemkrat več, kot so dejansko določala formacijska pravila. Bošnjaki so ravno tako držali koto 588 na tolminskem mostišču. To je bila najbolj izpostavljena obrambna pozicija in samo na tem mestu je imela avstro-ogrska vojska položaje na desni obali Soče. Bošnjaki so zdržali vse do 11. ofenzive, potem pa je sledil napad na Italijane. Edini v celi vojni. Zgodilo se je premeščanje enot in Bošnjake je zamenjal 59. pehotni (salzburški) polk, vendar je kljub temu še vedno ostal mujezin, ki je klical k molitvi in tako Italijanom dali vedeti, da so Bošnjaki še vedno tu...”[1]

Zanimivo je, kako Bošnjake opisuje Lovro Galić, zagotovo eden najboljših poznavalcev soške fronte:

“Bošnjaki so tudi sicer krenili v vojno brez kakršnegakoli navdušenja. Cesar na Dunaju je pač tako ukazal, ukaz pa je bilo treba izvršiti. V srži izjemnega (z italijanske strani gledano – strahotnega) bojevniškega slovesa je bilo kljubovanje (inat). Bošnjaki se niso mogli sprijazniti s tem, da se jim nekdo upira ali jih premaga le zato, ker je mnogo številnejši. Razen tega je obstajala prirojena spretnost in vdržljivost gorjancev, združena z bojevniško tradicijo in skoraj otroškim črno-belim dojemanjem sveta in ljudi. Muslimanski fatalizem – vera v kismet – je pripomogle k noremu pogumu in povečani nagnjenosti k vsakršnim tveganjem. V boju so bili veliki individualisti, a tudi odlični in zvesti tovariši.[2] V veri, da je usoda vseh že določena, so Bošnjaki muslimani manj razburjeno pričakovali napade. – Če v knjigi piše, da boš padel, boš padel. Če pa piše, da boš ponovno videl Bosno, ti niti najsilovitejši ogenj ne bo škodoval in ostal boš živ. Vse to je kismet (usoda), brat…”-[3]

Pero Blašković trdi, da je šlo skozi njegov polk BH3 vsaj 100.000 ljudi, saj so na osnovi tega polka kasneje ustanovili tudi BH7 in lovska polka BH5 in BH6 Citiram:

“Polk (gre za BH3 – op.p.) je dobil 30 novih bataljonov in v vsakem je imel 1.000 svežih ali ozdravljenih borcev. Poleg tega je naš polk postavil na noge tudi BH7 polk in lovska bataljona BH5 in BH6. Vse te enote je v primeru izgub dopolnjeval naš polk in mirne duše lahko rečem, da je samo naš kader poslal na fronto okrog 100.000 vojakov. Naš tretji tuzelski bataljon se je na začetku vojne boril v Srbiji, ko pa je izbruhnila vojna na zahodni fronti, so nas maja 1915 premestili na soško bojišče. Boril se je v skoraj vseh 12. bitkah na Soči. Velikokrat je bil odlikovan in pohvaljen, vendar tudi skoraj uničen v nenehnih bojih. Za »Kronprincofenzivo« poleti 1916 leta so ga premestili na južno Tirolsko, kjer je sodeloval pri preboju italijanske fronte in zmagoslavno vstopil v Arsiero in Assiago. Tu so se zadržali samo kratek čas, saj so jih potem premestili na rusko bojišče, kjer so zadržali Ruse pri Lucku. V juliju leta 1916 se je boril pri Brodyju in kasneje pri Žwyžynu in se spet vrnil na soško fronto, natačneje na bojišče pri Tolminu. Pri preboju italijanske fronte v znamenitem »čudežu pri Kobaridu« je bil naš bataljon v srediču najhujših bojev. Kasneje se je 3. bataljon polka BH3 preoblikoval v BH7, ki se je potem do konca vojne boril na Monte Grappi. Osebno sem jih obiskal februarja leta 1918. Lovska bataljona BH5 in 6 sta se borila pri Gorici in severno od Tolmina, sodelovali pa so tudi v ofenzivi proti Romunom. Pozneje smo jih srečali v Dolomitih in na koncu v Metzgerovi diviziji v Franciji (sektor St. Michel pri Verdunu).”[4]
[1] Taljić, Isnam (1995). Bošnjaci na Soči, časopis Ljiljan, dne 20. decembra 1995
[2] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 193
[3] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 194
[4] Blašković, Pero (2000). Sa Bošnjacima u svjetskom ratu, str. 4-5

Bošnjaki na fronti (Južna Tirolska)