Junaštvo Bećirja Bašića

V peti soški bitki so si Italijani na tolminskem mostišču prizadevali zavzeti predvsem avstrijske položaje na Mrzlem vrhu, Modrejce (Sv. Marija, kota 453), Selski vrh nad Kozmericami (kota 588) in vas Sela. Dne 17. marca 1916 so na zadnji dan pete soške bitke alpinci s pomočjo topništva prodrli in celo dobro držali položaje pred Bošnjaki 8. planinske brigade. Vendar niso mogli dolgo kljubovati borbenemu duhu Bošnjakov, ki so počasi prešli v protinapad, osvojili Volče in Čiginj in Italijane pregnali iz njihove druge obrambne linije pod vznožjem Kolovrata. Bošnjaki so se takoj utrdili na tej liniji, zabarikadirali povezovalne rove in postavili žične prepreke. Komaj uro zatem se je že v mraku napotila proti Kolovratu patrulja petih vojakov, pripadnikov bosanskohercegovskega 6. poljskega lovskega bataljona, ki jo je vodil izkušeni in hladnokrvni štabski nadlovec Bećir Bašić. Spremljali so ga Nedeljko Stanić ter lovci Dujo Hrgović, Miloš Kojić in Mihajlo Stojanović. Tiho in previdno so hodili v tihi noči ob obronku gozda, dokler niso ob žuborečem potoku prispeli do samotnega mlina[1], ki je bil sicer označen na karti. Približali so se in skozi okno ob slabem soju sveče zagledali večjo skupino Italijanov. Bećir Bašić je bil človek hitrih odločitev. Razporedil je vojake, se zaletel v vrata, prodrl v mlin, skočil pred italijanske vojake, zavpil “Mani in alto”, izstrelil dva naboja v strop, zgrabil najbližjega častnika in ga izvlekel iz mlina. Potem je ostalim ukazal, da streljajo in ti so skozi odprta vrata ustrelili po enkrat, kakor je bilo že prej dogovorjeno. Prepričani v premoč Avstrijcev so vsi Italijani stopili iz mlina z visoko dvignjenimi rokami. Peterica je nato odvedla v tabor štirideset italijanskih ujetnikov: štiri častnike in 36 vojakov.

Toda Bećirju Bašiću žilica ni dala miru. Instinkt vojaka je zaslutil nevarnost. Po hitrem dovoljenju predpostavljenega se je z vodnikom Nedeljkom Stanićem, ki je bil že v prejšnji patrulji, odpravil nazaj k mlinu. Tokrat sta hodila po bližnjici, po strelskem jarku. Čez približno pol ure sta zaslišala v jarku korake. Skočila sta iz jarka, se vrgla ob na tla ob samem robu jarka in pritajeno čakala. Od mlina je prihajalo deset sklonjenih Italijanov, s puškami v rokah, pripravljenih na strel…hodili so meter vstran od Bošnjakov. Ko je zadnji prišel mimo, sta skočila v jarek in zarjula: “Mani in alto!” Presenečenje je bilo popolno in čarobne besede so v hipu učinkovale. Italijanom je strah presekal noge, da so pri priči odvrgli orožje in dvignili roke. Od njih sta izvedela, da so oni samo predhodnica, da bodo kmalu sledili še drugi in da imajo nalogo izvesti protinapad. Bašić je Staniću ukazal, da odvede ujetnike do čete in se potem takoj vrne z nekaj vojaki, sam pa je ostal v zasedi. Stanić se je vrnil s tremi: bili so isti, ki so sodelovali v prvi patrulji. Menil je, da lahko s peterico zajame skupino Italijanov. Tudi to dokazuje, da je Bošnjake vseskozi preveval občutek nadmoči nad Italijani (celo ob zlomu leta 1918) in ta zavest je na mnogih bojiščih odločilno premikala jeziček na tehtnici v najbolj kritičnih trenutkih. Bašić jih je razporedil vzdolž rova in tudi sam zalegel. Mirno so čakali in poslušali v noč. Kmalu so zaslišali korake onih, katere so čakali. In ni jih bilo malo. Italijani so delno že prešli zasedo, ko je Bašić zarjovel: “Ogenj!” Krogle so udarile ob zidove rova, med alpince, ki so odreveneli od strahu. Bašić je spet zavpil: “Prekini ogenj!”, skočil v rov, prav med Italijane. Italijanski vojak ga je skušal pobiti s puškinim kopitom, a Bašić ga je besno podrl na tla. Misleč, da je njihov vodja v nevarnosti, je ostala četverica začela streljati v Italijane, ko se je iz rova spet zaslišalo povelje: “Prekini ogenj!” Alpinci so odvrgli orožje in dvignili roke. Peterica je potem odvedla ujetnike do njihove nekdanje druge linije. V treh patruljah je vrli Bašić s še štirimi tovariši zajel štiri častnike in 83 vojakov.

Naslednji dan je krenila proti vzpetini Kolovrata še ena patrulja, na njenem čelu pa je bil spet Bećir Bašić. Tokrat ni našla nobenega sovražnika, a našla in pobrala je orožje ujetih od prejšnjega dne.[2] Za to dejanje je Bećir Bašić prejel Zlato medaljo za hrabrost (vse do leta 1917 so bile iz pravega zlata), že poleti 1915 pa je na Doberdobu prejel veliko Srebrno medaljo za hrabrost I. klase.[3]

[1] Gre za mlin na potoku Kamenici.
[2] Zgodbo sem povzel s foruma spletne strani http://www.prohereditate.com/ Napisal jo je Vinko Avsenak. Več o Bećirju Bašiću si lahko preberete v knjigi “Die Bosniaken kommen” na straneh 277-281.
[3] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 295