Anton Lamus (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije – fotografijo je muzej pridobil skupaj z razglednicami, ki so bile poslane Hinku Lebezu v 12. kompanijo polka BH2).
Bosnjaki v modrih uniformah in z rdecimi fesi v avstro-ogrski vojski leta 1896V Bosni in Hercegovini je bil tri leta po okupaciji (1881) objavljen začasni zakon o splošni vojaški obveznosti tistih, ki so dopolnili 20 let. Objavili so ga 4. septembra 1881 pod imenom “Vojni zakon”. To je povzročilo nemir med muslimanskim in pravoslavnim delom prebivalstva. Muslimani niso mogli sprejeti takšnega zakona, ker je bila to za njih krščanska vojska, kar je bilo v nasprotju z njihovim verovanjem in načinom življenja, ki so ga živeli več kot 400 let. Pravoslavni so se upirali zaradi političnih razlogov. Številne muslimanske družine so se preselile v Turčijo, Albanijo ali Sandžak. Opustele so številne vasi, kmalu zatem pa je spet prišlo do upora v vzhodni Hercegovini. Dvignili so se predvsem pravoslavni kmetje, tokrat pa so se jim pridružili tudi muslimani. Vzrok so bili nerešani agrarni odnosi, ki so za novo, avstrijsko oblast predstavljali eno največjih težav.
Kljub začetnim težavam in migracijam muslimanov v druge države so se leta 1882 oblikovale prve štiri BH čete, v katerih so služili domači rekruti. Naslednje leto so ustanovili še štiri, v letih 1884 in 1885 pa še štiri. Na temelju 16 čet so leta 1885 ustanovili štiri samostojne pehotne bataljone. V naslednjih letih so ustanovili tudi lovske bataljone, šele leta 1894 pa so dokončno ustanovili štiri BH polke s tremi bataljoni, četrtega pa so dobili v letih 1896 in 1897. Častnike in podčastnike so zaradi jezika izbirali med južnoslovanskimi kadri. BH polki zadnjega mirnodobnega sestava so bili:
BH1 (naborni sedež v Sarajevu),
BH2 (naborni sedež v Banja Luki),
BH3 (naborni sedež v Tuzli) in
BH4 (naborni sedež v Mostarju).
Bosna je imela za avstrijsko oblast pomemben vojaški in strateški položaj, zato je bilo v BiH vedno prisotno veliko število vojakov. V prvih letih jih je bilo 22.994, vendar se je število nenehno povečevalo in leta 1910 je bilo v Bosni in Hercegovini že 33.758 svojih vojakov. Večino so namestili na meji s Srbijo in Črno Goro. Glavna oporišča so bila v Foči, Goraždu, Rogatici, Višegradu, Bileći, Trebinju, Nevesinju in Gacku. Včasih je bila koncentracija vojakov v teh majhnih mestih tolikšna, da je bilo vojakov več kot civilistov (primer: Bileća, mestece na meji s Črno Goro).
Vojaki BH polkov so na začetku nosili svetlo modre turške čakšire, široke hlače, ki so segale do kolen, in prav tako svetlo modre dokolenke. Na glavi so imeli rdeč fes. Sprva so se z njim pokrivali samo muslimanski vojaki, kasneje pa vsi pripadniki bosansko-hercegovskih enot, le častnikom je ostala izbira med kapo in fesom. Kasneje so tudi modri repek na fesu zamenjali s črnim. Za službo in urjenje so nosili hlače iz čvrstega platna. Vsak vojaški novinec je dobil tradicionalno bošnjaško oblačilo dolamo. To je kratek, podložen zimski plašč, rokavice brez prstov, dve srajci, spodnje perilo, par lesenih natikačev in dva para čevljev. Poleg manjšega nahrbtnika iz telečje kože in jute je vojak imel še nahrbtnik za naboje, ki se je nosil izpod prejšnjega. Njegovo opremo so dopolnjevali še pribor za kuhanje, menažka, čutara z usnjeno prevleko in vreča za kruh. V začetku prve svetovne vojne je zelenosiva barva (Feldgrau) postala značilna za vojna oblačila bosansko-hercegovskih enot in takšne barve je postal tudi fes.[1]
Vojaški rok je na začetku trajal dve leti, vendar so ga leta 1900 podaljšali na tri leta. Avstrijci so bili zelo previdni z muslimani. Nikakor si niso smeli privoščiti novih uporov, zato so spoštovali njihove verske običaje. Tako so muslimanski vojaki ob petkih imeli prost dan, da bi se tako udeležili najpomembnejše molitve v tednu (džuma namaz), ob ramadanskem bajramu pa so imeli proste tri dni, ob kurban bajramu pa štiri. Za njih se je kuhalo v posebnih posodah, brez uporabe svinjskega mesa ali masti. Vsak vojaški oddelek je imel svojega imama in prostor za molitev, če v bližini ni bilo mošeje ali molilnice. Celo zaprisega je bila prilagojena verskim predpisom: na koranu in s fesom na glavi. Z zakonom iz leta 1908 so določili, da se umrli v boju (v primeru vojne) pokopajo kot šehidi.[2]
Med vojno se je število polkov, bataljonov in lovskih bataljonov bistveno povečalo. V septembru 1916 je bil ustanovljen polk BH5[3], februarja 1918 pa še 6. in 8. Sedmi bosansko-hercegovski polk je bil ustanovljen v novembru 1917. Do avgusta 1915 je obstajal samo en BH lovski bataljon, nato so dodali še dva, v februarju 1916 pa še pet. Med naštetimi bošnjaškimi enotami so se na soški fronti po navedbah Pera Blaškovića v knjigi Sa Bošnjacima u svjetskom ratu (str. 383/384) borile naslednje formacije:
BH1 (dva bataljona)
BH2 (vseh pet bataljonov)
BH3 (dva bataljona)
BH4 (dva bataljona)
Kljub začetnim težavam in migracijam muslimanov v druge države so se leta 1882 oblikovale prve štiri BH čete, v katerih so služili domači rekruti. Naslednje leto so ustanovili še štiri, v letih 1884 in 1885 pa še štiri. Na temelju 16 čet so leta 1885 ustanovili štiri samostojne pehotne bataljone. V naslednjih letih so ustanovili tudi lovske bataljone, šele leta 1894 pa so dokončno ustanovili štiri BH polke s tremi bataljoni, četrtega pa so dobili v letih 1896 in 1897. Častnike in podčastnike so zaradi jezika izbirali med južnoslovanskimi kadri. BH polki zadnjega mirnodobnega sestava so bili:
BH1 (naborni sedež v Sarajevu),
BH2 (naborni sedež v Banja Luki),
BH3 (naborni sedež v Tuzli) in
BH4 (naborni sedež v Mostarju).
Bosna je imela za avstrijsko oblast pomemben vojaški in strateški položaj, zato je bilo v BiH vedno prisotno veliko število vojakov. V prvih letih jih je bilo 22.994, vendar se je število nenehno povečevalo in leta 1910 je bilo v Bosni in Hercegovini že 33.758 svojih vojakov. Večino so namestili na meji s Srbijo in Črno Goro. Glavna oporišča so bila v Foči, Goraždu, Rogatici, Višegradu, Bileći, Trebinju, Nevesinju in Gacku. Včasih je bila koncentracija vojakov v teh majhnih mestih tolikšna, da je bilo vojakov več kot civilistov (primer: Bileća, mestece na meji s Črno Goro).
Vojaki BH polkov so na začetku nosili svetlo modre turške čakšire, široke hlače, ki so segale do kolen, in prav tako svetlo modre dokolenke. Na glavi so imeli rdeč fes. Sprva so se z njim pokrivali samo muslimanski vojaki, kasneje pa vsi pripadniki bosansko-hercegovskih enot, le častnikom je ostala izbira med kapo in fesom. Kasneje so tudi modri repek na fesu zamenjali s črnim. Za službo in urjenje so nosili hlače iz čvrstega platna. Vsak vojaški novinec je dobil tradicionalno bošnjaško oblačilo dolamo. To je kratek, podložen zimski plašč, rokavice brez prstov, dve srajci, spodnje perilo, par lesenih natikačev in dva para čevljev. Poleg manjšega nahrbtnika iz telečje kože in jute je vojak imel še nahrbtnik za naboje, ki se je nosil izpod prejšnjega. Njegovo opremo so dopolnjevali še pribor za kuhanje, menažka, čutara z usnjeno prevleko in vreča za kruh. V začetku prve svetovne vojne je zelenosiva barva (Feldgrau) postala značilna za vojna oblačila bosansko-hercegovskih enot in takšne barve je postal tudi fes.[1]
Vojaški rok je na začetku trajal dve leti, vendar so ga leta 1900 podaljšali na tri leta. Avstrijci so bili zelo previdni z muslimani. Nikakor si niso smeli privoščiti novih uporov, zato so spoštovali njihove verske običaje. Tako so muslimanski vojaki ob petkih imeli prost dan, da bi se tako udeležili najpomembnejše molitve v tednu (džuma namaz), ob ramadanskem bajramu pa so imeli proste tri dni, ob kurban bajramu pa štiri. Za njih se je kuhalo v posebnih posodah, brez uporabe svinjskega mesa ali masti. Vsak vojaški oddelek je imel svojega imama in prostor za molitev, če v bližini ni bilo mošeje ali molilnice. Celo zaprisega je bila prilagojena verskim predpisom: na koranu in s fesom na glavi. Z zakonom iz leta 1908 so določili, da se umrli v boju (v primeru vojne) pokopajo kot šehidi.[2]
Med vojno se je število polkov, bataljonov in lovskih bataljonov bistveno povečalo. V septembru 1916 je bil ustanovljen polk BH5[3], februarja 1918 pa še 6. in 8. Sedmi bosansko-hercegovski polk je bil ustanovljen v novembru 1917. Do avgusta 1915 je obstajal samo en BH lovski bataljon, nato so dodali še dva, v februarju 1916 pa še pet. Med naštetimi bošnjaškimi enotami so se na soški fronti po navedbah Pera Blaškovića v knjigi Sa Bošnjacima u svjetskom ratu (str. 383/384) borile naslednje formacije:
BH1 (dva bataljona)
BH2 (vseh pet bataljonov)
BH3 (dva bataljona)
BH4 (dva bataljona)
Sestava BH polkov je bila sledeča:: BH1 (Sarajevo): 94% Bošnjakov in 6% ostalih, BH2 (Banjaluka): 93% Bošnjakov in 7% ostalih, BH3 (Tuzla): 94% Bošnjakov in 6% ostalih, BH4 (Mostar): 95% Bošnjakov in 5% ostalih.
Kot je razvidno iz tabele, so bili navadni vojaki ponavadi Bošnjaki, medtem ko so bili častniki praviloma Avstrijci, Nemci, Slovenci, Čehi, Hrvati, Madžari itd. Redko se je zgodilo, da so bili častniki tudi iz vrst Bošnjakov ali Srbov.
Leta 1914 so muslimani predstavljali več kot 40% prebivalstva v Bosni in Hercegovini, zato so bili tudi najbolj številni v BH polkih, kljub temu da je skoraj 150.000 muslimanov zapustilo BiH po avstrijski okupaciji leta 1878 in odšlo v Turčijo, Albanijo in Sandžak, kjer še danes živijo močne bošnjaške skupnosti. Prevladovali so zlasti v polkih BH1, 2 in 3, saj je večina muslimanov živela v srednji in vzhodni Bosni ter Bosanski Krajini na zahodu. Veliko pravoslavnih vojakov je bilo v BH2, prihajali so ponavadi iz Bosanske Krajine, medtem ko je bilo katolikov veliko v BH4, ki je imel naborni sedež v Mostarju. Po drugi strani pa je po okupaciji BiH leta 1878 v Bosno prišlo do leta 1914 skoraj 180.000 katolikov, predvsem Hrvatov in Nemcev. Med njimi je bilo veliko tudi Slovencev, ki so prišli v velika in industrijska bosanska mesta, kot so Banja Luka, Sarajevo, Zenica, Kakanj, Banovići, Breza itd.
1 komentar:
Lijep pozdrav Ahmede.
Ovim putem zelim da te pozdravim i da pohvalim tvoj trud.S obzirom na zahtjevnost same tematike koju si odlucio da "obradjujes" zelim ti od srca da u tome uspijes te da nam svima na ovaj nacin priblizis vrijeme 1. sv.rata i ucesce Bosnjaka u njemu.
Hvala ti. Samir B.
Objavite komentar