Berlinski kongres leta 1878

V času velike vzhodne krize (1875-1878) je postala Bosna in Hercegovina središče evropske politike, kar se je potem zgodilo še dvakrat: v letih 1908 in 1914. Avstro-Ogrska je že večkrat poskušala vojaško zasesti Bosno, ker je hotela na ta način zavarovati obalo Dalmacije in Istre ter nadaljevati svojo politiko z imenom Drang Nach Osten[1]. Poseg se je vedno končal neuspešno, najhuje pa je bilo 4. avgusta 1737, ko je vojska Bošnjakov pri Banja Luki popolnoma potolkla številčno močnejšo vojsko monarhije.[2]

Leta 1875 se je začel upor pravoslavnih prebivalcev v vzhodni Hercegovini[3] (in deloma tudi katoliških v zahodni Hercegovini), ki se je kasneje razširil tudi na vzhodno Bosno. Čeprav so kmetje zahtevali ukinitev spahijskega sistema, se je kmalu pokazalo, da za uporom stojijo Srbija in Črna Gora, pomagala pa je tudi Rusija. Uporniki so celo razglasili združitev vzhodne Bosne s Srbijo in vzhodne Hercegovine s Črno Goro. Upor se je končal 4. avgusta 1877 na bojnem polju v kraju Crni Potoci, potem ko so Bošnjaki s pomočjo turških rednih enot dokončno porazili upornike.

Težke posledice upora, ki je trajal tri leta, več kot 150.000 mrtvih in ranjenih ter veliko število razseljenih, lakota in porušena dežela, so bili argumenti, s katerimi so velike sile, predvsem Avstro-Ogrska še bolj dejavno vstopile na politično sceno Bosne in Hercegovine. Zaradi uporov v Hercegovini in Bosanski Krajini leta 1875 je Avstro-Ogrska obtožila osmansko cesarstvo, da je nesposobno izvesti reforme, zato je preko svojega ministra za zunanje zadeve Andrassyja začela široko diplomatsko akcijo.[4] Rezultat tega je bil berlinski kongres, na katerem so se 13. junija 1878 v Berlinu sestale velike sile: Nemčija, Avstro-Ogrska, Francija, Velika Britanija, Italija, Rusija in Turčija. Kongresu je predsedoval in ga suvereno vodil nemški kancler Otto von Bismarck. Na kongresu so omenjene sile med drugim odločale o prihodnosti Bosne in Hercegovine. Po enem mesecu je bila sklenjena mirovna pogodba, ki je temeljito spremenila politični zemljevid jugovzhodne Evrope. Kongres je zavrnil memorandum pravoslavnih upornikov, ki so zahtevali združitev BiH s Srbijo. Prav tako so zavrnili sanstefanski predlog, po katerem naj bi Bosna dobila avtonomijo znotraj turškega imperija, v kateri bi imela BiH celo svojo skupščino. Po dolgotrajnih pogajanjih je Bismarck kot predsednik kongresa objavil odločitev, da “Avstro-Ogrska dobi mandat za okupacijo Bosne in Hercegovine”.[5] Okupacija naj bi bila začasna. To je bil predlog Anglije, ki je v dokumentu, sprejetem na kongresu, zapisan pod 25. členom. S tem členom je Avstro-Ogrska dobila legitimno pravico za okupacijo BiH, medtem ko je Sandžak še vedno ostal pod okriljem turškega imperija.

Največ je seveda izgubila premagana Turčija, med zmagovalkami pa so bile Bolgarija, Srbija, Črna gora in Romunija, saj so z berlinskim kongresom postale neodvisne države. Po končani rusko-turški vojni leta 1878 in miru v San Stefanu se je zelo povečal ruski vpliv na Balkanskem polotoku. Turčija je bila izčrpana v dolgotrajnih vojnah, zato je podpisala akt in BiH prepustila Avstro-Ogrski, ki je bila prepričana, da bo prevzem BiH predstavljal paradno manifestacijo. Minister za zunanje zadeve grof Julie Andrassy je celo izjavil, da bo “Avstrija vstopila v Bosno s častno četo huzarjev in vojaško glasbo”.[6] To, kar se je pa v resnici zgodilo, je popolnoma presenetilo Avstro-Ogrsko in ostale evropske velesile.

Berlinski kongres je imel daljnosežne posledice v evropski zgodovini in nekdanja zavezništva so se temeljito pomešala. Novica o sporazumih in dogovorih na berlinskem kongresu je silovito odjeknila med muslimanskim in pravoslavnim prebivalstvom v BiH, medtem ko se je večina katolikov veselila prihoda avstro-ogrske oblasti.


[1] V prevodu: Prodor proti Vzhodu.
[2] Avstrijci so imeli v tej bitki 2.027 mrtvih in veliko ranjenih. Po tej bitki Avstrijci 150 let niso poskušali vstopiti v Bosno (Imamović, Mustafa , Historija Bošnjaka. Bošnjačka zajednica kulture Preporod, Sarajevo, 1998, str. 93).
[3] Upor imenujemo tudi Nevesinjska puška. Upor se je namreč začel po strelu s puško v Nevesinju (v kraju Bišina, ko so uporniki napadli turško četo in ubili sedem vojakov), ki jo je simbolično sprožil Pero Tunguz. Upor se je začel 5. julija 1875 po gregorijanskem koledarju.
[4] Avstro-Ogrska je že 8. julija 1876 z Rusijo podpisala Reichstadtski sporazum, 15. januarja 1877. pa še Budimpeštansko konvencijo, s katero je od Rusije dobila tajno privolitev, da s silo prevzame BiH od Turčije. Avstro-Ogrska je v zameno obljubila, da se ne bo vmešavala v vojno med Rusijo in Turčijo, hkrati pa je dovolila pripojitev romunske Besarabije Rusiji. Usoda BiH je bila s tem zapečatena.
[5]Imamović, Mustafa (1998). Historija Bošnjaka. Bošnjačka zajednica kulture Preporod, Sarajevo, str. 317-318
[6] Imamović, Enver (1999). Historija bosanske vojske, Sarajevo, str. 224