Okupacija Bosne in Hercegovine leta 1878

Boji in okupacija Bosne in Hercegovine leta 1878

Z okupacijo leta 1878 je Bosna in Hercegovina postala del habsburške monarhije in vse do konca leta 1918 je imela znotraj Avstro-Ogrske poseben državnopravni položaj.

Prve novice o nameri okupacije so v Sarajevo prispele že 3. julija 1878 zvečer. Avstrijska vlada je to novico sporočila svojemu konzulu v BiH, ta pa je o tem obvestil turškega namestnika v Sarajevu, Ahmeda Mazhar-pašo. Prvi komentar Mazhar-paše je bil, da ga njegova vlada o tem ni obvestila in da se bo turška vojska v Bosni uprla prihodu avstrijskih čet. To je bila seveda samo diplomatska izjava brez dejanskega političnega pomena.

Odziv bosanske javnosti je bil popolnoma drugačen: buren in silovit. Vsi so namreč pričakovali, da bo BiH na podlagi sporazuma, sklenjenega leta 1878 v San Stefanu med Rusijo in Turčijo, dobila avtonomijo. V deželi je zavladal nemir in napeto pričakovanje. Takoj drugi dan, se pravi 4. julija 1878, se je v Gazi-husrev begovi džamiji in na njenem dvorišču zbrala velika množica ljudi, ki so želeli izvedeti od svojih predstavnikov, kaj se bo zgodilo. Takoj po molitvi je zbranim govoril Muhamed Hadžijamaković, verski učitelj iz Gazi-husrev begove medrese, potem pa še Abdulah Kaukčija, imam[1] Gazi-husrev begove džamije. Govorili so o novem položaju, vendar ni bila sprejeta nobena odločitev. Odločitev se je preložila na petek 5. julija 1878.

V petek je bil atrij Gazi-husrev begove džamije že zgodaj zjutraj poln. Ljudje so bili ogorčeni, ker so nekateri “prodali Bosno” brez njihove vednosti. Slišali so se komentarji, “naj sultan proda svoj Istanbul, če želi, a ne Bosne”. Ko se je v dvorišču pojavil Salih Vilajetović, pri ljudeh bolj znan kot Hadži Lojo, so ga prisotni navdušeno pozdravili. Hadži Lojo je bil verski učitelj, izredno visok in močan, zaščitnik revnih in ubogih, zelo priljubljen. Znan je bil po temperamentni naravi in pogumu. Pozval je ljudi na upor proti turškemu namestniku in na boj proti avstrijski vojski. Po njegovem govoru so odšli do Ahmeda Mazhar-paše in obkolili njegovo hišo. Ko so od njega osebno slišali, kaj se je zgodilo, so zahtevali njegov odhod in odhod Veli-paše, turškega poveljnika vojske v BiH. Poveljstvo so prevzeli Bošnjaki sami.

Še isti dan so v Sarajevu organizirali Narodni odbor, ki je javno pripravljal odpor. V njem so imeli muslimani 30 predstavnikov, pravoslavni 15, Judje 3 in katoliki 2. Na čelu Odbora so bili Mustaj-beg Fadilpašić, Mehmed-beg Kapetanović Ljubušak, Smail-beg Selmanović, Muhamed Hadžijamaković, Abdulah Kaukčija in Hadži Lojo. S tem se je Bosna uprla turški zahtevi, da se najbolj zahodni del cesarstva mirno preda. Kmalu zatem so poslali tudi pismo Bismarcku, v katerem so zapisali, da se bodo uprli prihodu avstrijskih čet. Pismo so podpisali predstavniki vseh treh religij v BiH. Zanimiv dogodek se je zgodil 12. julija, ko je v Sarajevo prišel tudi sandžaški mufti Vehbi Šemsekadić, ki se je želel pridružiti bosanskim enotam. Šemsekadić je študiral v Sarajevu in je bil prav tako kot Hadži Lojo zelo priljubljen pri ljudeh. Po splošni mobilizaciji je v vojsko vstopilo tudi veliko kristjanov, zlasti pravoslavnih, ki prihoda (katoliške) Avstrije niso sprejemali. Vodja pravoslavcev Petrak Petrović je na ulici, pred velikim številom prisotnih, s plaščem objel Hadži Loja in s tem izrazil podporo v boju proti Avstrijcem. Plašč naj bi pripadal legendarnemu Zmaju od Bosne, Husein-begu Gradaščeviću. Duša odpora proti Avstrijcem je bil sandžaški mufti Šemsekadić, ki je iz Sandžaka pripeljal nekaj tisoč prostovoljcev. Čeprav je bil verski dostojanstvenik, je bil tudi izvrsten vojaški strateg.

Dne 27. julija je bila ustanovljena tudi Narodna vlada, za vojaško obrambo pa sta bila določena Smail-beg Selmanović Taslidžak in Muhamed Hadžijamaković. Vojaški štab je bil v Morića hanu, ki je danes zelo priljubljena restavracija na Baščaršiji v Sarajevu. Med pripravami na spopad[2] je vlada 29. julija prejela iz Bosanske Gradiške in Broda telegram, ki je sporočal, da avstrijska vojska prestopa Savo pri Bos. Gradiški, Bos. Brodu in Bos. Šamcu. Kasneje so Avstrijci vdrli še s severa pri Bos. Kostajnici in z juga iz smeri Imotskega in Vrgorca. Poveljnik celotne avstrijske vojske je bil general Josip Filipović, Hrvat po poreklu. Kljub razglasu o tem, da bo Avstro-Ogrska ohranila zakonsko enakopravnost vseh prebivalcev in versko svobodo, so skoraj v vsej Bosni naleteli na močan odpor. Že 2. avgusta so iz Sarajeva proti Savi krenili prvi bošnjaški vojaški oddelki, 5. avgusta pa je sledila tudi glavnina.[3] Skupaj z njimi sta na bojišče odšla tudi dva oddelka pravoslavnih in katoliških kristjanov. Prvi večji in resnejši spopad se je zgodil 3. avgusta 1878 pri Maglaju in Gračanici, kjer je Avstrijce pričakal mufti Šemsekadić z vojsko 5.000 mož. Že v prvem spopadu so Bošnjaki uničili avstrijsko konjenico, kasneje pa ubili še 400 avstrijskih vojakov. V znak maščevanja so Avstrijci postrelili 20 zajetih Bošnjakov. Samo nekaj dni pozneje so Avstrijci doživeli nepričakovan poraz pri Gračanici in Tuzli, kjer so 10. avgusta zbežali z bojnega polja. Filipović je z Dunaja zahteval dodatne okrepitve. Šemsekadić je še enkrat potrdil svoje izvrstno vojaško znanje in smisel za strategijo. V istem obdobju so Bošnjaki porazili Avstrijce tudi pri Bosanskem Šamcu in kraju Brčko. Ko je Filipović dobil informacije, da bošnjaška vojska pod vodstvom Hasan-bega Čekića iz Sanskega Mosta napreduje tudi v Krajini, z namenom osvoboditve Prijedora in Banja Luke, je ugotovil, da je stanje zelo resno. Kar nekaj porazov so Avstrijci doživeli tudi v Hercegovini, zlasti pri Ljubinju (bitka pri kraju Ravnica 13. avgusta) in Stolcu, kjer so se Bošnjaki morali umakniti šele potem, ko so jih izdali katoliški oddelki Hercegovcev pod poveljstvom fra Ivana Musića. Ti oddelki so namreč 21. avgusta pri kraju Crnići Bošnjakom prišli za hrbet in zaradi navzkrižnega ognja so se Bošnjaki morali umakniti.

Vendar so zaradi premajhnega števila topov in manjšega števila vojakov Bošnjaki morali priznati premoč avstrijske vojske. Ko je 11. avgusta padlo Jajce in potem še Zenica, je bila srednja Bosna izgubljena. Pot proti Sarajevu je bila odprta. Na drugih bojiščih so Avstrijci še vedno doživljali poraze. Sandžaški mufti je avstrijski vojski prizadejal velike izgube pri Doboju, hkrati pa so 11. avgusta Krajišniki pod vodstvom Hasan-bega Čekića osvobodili Prijedor, 14. avgusta pa še Banja Luko.

Pred vstopom Avstrijcev v Sarajevo je prišlo še do nekaj zelo krvavih bitk pri Kaknju (15. avgusta), Klokotih pri Kiseljaku (16. avgusta) in Visokem (17. avgusta). Ostanki bosanske vojske so se umaknili v Sarajevo, kjer so se 18. avgusta začele zadnje priprave za obrambo mesta. Branilci so imeli vsega skupaj 5.000 mož, medtem ko je imel avstrijski general Filipović na razpolago 14.000 vojakov, ki so bili razporejeni v 18 pehotnih bataljonov (z dvema dodatnima v rezervi), dva eskadrona konjenikov in devet baterij topov. Filipović je izdal ukaz za napad 19. avgusta 1878 ob 5.uri zjutraj. Prvi streli so počili na Pašinem brdu, potem pa so zagrmeli topovi z vseh strani. Glavni napad na mesto je potekal iz smeri Blažuja in Sarajevskega polja. General Emerick Kaiffel je dobil ukaz, da s svojimi enotami prodre proti Vracam in Lukavici (prek Ilidže). General Karlo Tegetthoff in polkovnik Đuro Lemaić so dobili ukaz, da prodrejo prek Radave in Pašinega hriba. General Müller je napadal iz smeri Vogošće in Kobilje glave proti naselju Pofalići.

Boj je bil neenakopraven. Premoč v številu vojakov, zlasti pa v tehniki je bila odločilna. Avstrijci so najprej prebili položaje na Koševu in Gorici. Kljub ogorčenemu odporu so se boji kmalu preselili v samo mesto. Ulični boji so bili zelo krvavi in težki. Celo sam Filipović je kasneje priznal, da ga je odpor presenetil. Avstrijce je zmedlo, ko so v vrstah branilcev videli celo ženske in otroke. To jih je dodatno podžgalo in zgodili so se nekateri vojni zločini, saj so avstrijski vojaki umorili civiliste. Zahvaljujoč posredovanju častnikov takšnih primerov ni bilo veliko. Zaključni boji si se zgodili pri Ali-pašini mošeji, ki stoji še danes. Podobno se je zgodilo v naselju Budakovići. Ko so po bitki pobirali mrtve, so v tem naselju na samo enem kupu našli več kot 50 mrtvih branilcev, med njimi pa so bili tudi ženske in otroci. Številni so bili zaklani. Junaštvo sarajevskih žensk v tej bitki je bilo nekaj izrednega. Veliko se jih je skupaj z moškimi borilo na prvih linijah. Habibo Agić so avstrijski vojaki zabodli na ulici, potem ko je v streljanju ubila enega izmed njih. Habiba je preživela klanje in živela vse do leta 1934. Podobna ji je bila Sevdija Handžić, ki je streljala na častnika, da bi se maščevala za smrt brata, ki je tistega dne umrl v bojih. V naselju Žabljak sta Habiba Bulbulović in Nura Hadžiomerović odšli na položaje pri dzamiji in od tam streljali na napadalce. Treba je razumeti, da je imela vsaka bošnjaška hiša v tistih časih veliko orožja in da so celo ženske znale uporabljati puško oziroma pištolo. Zaradi posebnega statusa BiH znotraj turškega imperija so bili Bošnjaki edini branilci zahodne meje cesarstva in kot takšni so bili venomer pripravljeni na boj. Vsak moški je bil vojak, nemalokrat pa se je zgodilo, da so se jim pridružile tudi ženske. Bitka za Sarajevo je dokaz za takšno trditev. Boji so se končali okrog 14. ure, ko so se zadnji branilci prebili skozi obroč in se odpravili proti vzhodni Bosni. Avstrijska zastava se je na sarajevski trdnjavi pojavila ob 16. uri. Temu je sledil 101 strel iz topov in cerkveno zvonenje. S tem so se tudi uradno končali boji za Sarajevo.

Kljub zavzetju Sarajeva so se boji nadaljevali v Hercegovini. Avstrijska vojska pod poveljstvom Stevana Jovanovića je tam zelo počasi napredovala. Prišlo je do številnih bitk pri Stolcu, Trebinju, Klobuku in Zarodu pri Nevesinju. Na tem prostoru so Avstrijci vzpostavili oblast šele 28. septembra, več kot mesec dni po padcu Sarajeva. Šele po okupaciji Sarajeva, severne in vzhodne Bosne ter Hercegovine, so se Avstrijci usmerili proti Krajini, zahodni Bosni. Operacijo je vodil general Zach, ki je organiziral napad na Bihać. 7. septembra so Avstrijci pri vasi Žegar pod Plješevico doživeli strahoten poraz. Imeli so 98 mrtvih, 406 ranjenih in 35 zajetih. Šele s prihodom dodatnih okrepitev pod poveljstvom treh generalov (Wirtemberg, Csikos in Samec) je Bihać 19. septembra padel. In kljub temu so se boji še vedno nadaljevali. Kot zadnja je 20. oktobra padla Velika Kladuša.

Bosna je bila v svojem boju popolnoma osamljena, saj je turška vojska razpadla že pred prihodom avstrijskih čet. Dunajski Vojni arhiv je za obdobje bojev za okupacijo BiH zabeležil 76 večjih in manjših bitk. V teh bitkah je Avstro-Ogrska izgubila okrog 6.000 mož. Na začetku so načrtovali uporabiti 82.000 vojakov, vendar je kasneje številka dosegla 300.000 mož. Bosanska vojska je imela 93.000 vojakov, od tega so bili skoraj vsi muslimani, majhen delež vojakov pa so predstavljali tudi pravoslavci in katoliki, zlasti v Hercegovini. Zaradi nepričakovanega močnega odpora in izgub je general Filipović po vojni v začetku okupacije pogosto nastopal ošabno in brutalno. O muslimanih je govoril kot o upornikih in divjih živalih ter da jim bo pokazal silo Avstrije[4]. Izzval je veliko ogorčenje, ko je po bitki 25 sarajevskih mošej spremenil v skladišča. Začele so se tudi aretacije odraslih moških, zlasti tistih, ki so sodelovali v obrambi mesta. To usodo so doživeli tudi Abdulah Kaukčija, Avdo Jabučica, Suljo Kahvić, hadži Mehaga Gačanin, hadži Avdaga Halačević, Mehmed-aga Dalagija, Ibrahim-aga Hrga, Mešo Odobaša, osem bratov iz družine Mulić in tudi Muhamed Hadžijamaković[5]. Zanimivo je, da so se pred usmrtitvijo vsi po vrsti obredno umili in molili. Šele nato so jih usmrtili. Med aretiranimi je bilo tudi nekaj kristjanov, ki pa so jih Avstrijci pomilostili. Trije med njimi (pravoslavni) so odbili takšno ponudbo z besedami: “Z muslimani smo vedno živeli v sožitju, zato bomo z njimi delili usodo tudi zdaj”. To so bili Mitar Lakoč, Milan Milanović in Božo Trifković. Zaradi takšnih in podobnih dejanj je Andrassy izgubil zaupanje v Filipovića[6] in kasneje so ga zamenjali.

Kaj se je zgodilo z muftijem Šemsekadićem? Po številnih bitkah v severni Bosni, ko je večkrat porazil Avstrijce pri Doboju in Tuzli (tam je padla vsaj tretjina vseh padlih avstrijskih vojakov v bojih za BiH) ter padcu Tuzle 29. septembra, se je s svojo vojsko umaknil v Sandžak, ki je bil še vedno pod turško oblastjo. Avstrijci so zahtevali njegovo odstranitev z meje, zato ga je sultan Abdulhamid povabil v Istanbul in mu dodelil plačo ter ostale ugodnosti. Pričakali so ga kot junaka, vendar je bil Šemsekadić žalosten. Hrepenel je po Bosni in Sandžaku. Kmalu je umrl, pokopali pa so ga na pokopališču poleg Sultan Fatihove mošeje.

Kot prvo institucijo so Avstrijci 4. avgusta v Doboju ustanovili sodišče. Nova oblast in država sta bili za muslimane Bosne in Hercegovine svojevrsten šok, saj so bile prekinjene vse zveze z bivšo državo, na katero so bili navezani 415 let. Pojavila se je nova civilizacija in prvih 20 let med muslimani ni bilo skoraj nobenega gibanja, zelo intenzivno pa je bilo izseljevanje v Turčijo, kjer je še vedno vladala islamska oblast. Zlasti močno je bilo izseljevanje po letu 1881, ko je Avstro-Ogrska začela novačiti bosanske fante v svojo vojsko. Po nekaterih podatkih se je v času avstrijske okupacije v Turčijo izselilo skoraj 150.000 Bošnjakov muslimanov[7]. Izseljevanje so na svoj način spodbujali tako Avstrijci kot tudi lokalni veljaki, ki so tako dobili poceni zemljo. Muslimani se v novi državi enostavno niso znašli.

Leta 1908 je Avstro-Ogrska dokončno pripojila Bosno in Hercegovino ter tako sprožila nov val izseljevanja. Z emigracijo Bošnjakov v Turčijo se je v Bosni začela intenzivna in dodatna kolonizacija Hrvatov in Srbov v Bosno. Leta 1907 je bosanski jezik izginil[8] in zamenjal ga je do takrat neznani srbohrvaški jezik. Ukinjena je bila tudi arebica in tako so muslimani v Bosni čez noč postali kolektivno nepismeni. Zanimivo je, da muslimani v Bosni in Hercegovini nikoli niso sprejeli nove oblasti, čeprav so po ljudskem štetju leta 1879 predstavljali 38,73% prebivalstva. Avstro-Ogrska je po okupaciji Bosne hotela nadaljevati svoj Prodor proti vzhodu, vendar ji je na poti stala Srbija, ki je zmagala v obeh balkanskih vojnah in je bila izčrpana. Prosrbsko usmerjena Mlada Bosna je tesno sodelovala s srbsko teroristično organizacijo Crna ruka in pripravljala nekaj, kar je kasneje Avstro-Ogrska uporabila kot razlog za začetek prve svetovne vojne, eno največjih morij prejšnjega tisočletja.

[1] Tisti, ki vodi skupinsko molitev pri muslimanih ali muslimanski duhovnik.
[2] Starešina sarajevskih Židov Solomon Isaković je Hadži Loju kupil konja za odhod na bojišče.
[3] Dne 3. avgusta je v Sarajevo prišlo pismo od turškega sultana, ki je Bošnjake pozival k mirni predaji. Pismo je sprožilo val negodovanja in ogorčenja.
[4] Ibid, str. 363
[5] Hadžijamaković je pred usmrtitvijo vzel revolver avstrijskemu častniku in ustrelil dva vojaka, potem pa se ja nanj vrglo več vojakov, ki so ga večkrat zabodli z bajoneti. Obesili so ga na pol mrtvega.
[6] Andrassy je izjavil, da Filipović pripada tistemu esktremnemu krilu Srbov in Hrvatov, ki želijo izkoreniniti muslimane v BiH.
[7] Leta 1906 so prvi Bošnjaki prišli tudi v Chicago, ZDA.
[8] Takšen primer lahko najdemo tudi pri Ivu Andriću, ki je v svojem spričevalu v srednji šoli prečrtal predmet “bosanski jezik” in napisal “srbo-hrvaški jezik”.