Prelaz Vršič

Čez prelaz Vršič ali, kakor so ga imenovali Avstrijci prelaz Mojstrovka, je do prve svetovne vojne vodila le steza. Trentarji so prelazu pravili Kranjski vrh, Kranjskogorci pa so ga takrat imenovali Jezerca. Od leta 1909 so vozili les in ga spravljali izpod Prisojnika po novozgrajeni vozni poti proti Kranjski Gori. Prelaz Vršič povezuje Kranjsko Goro (Gorenjsko) in Trento (Zgornje Posočje). Gradnja ceste čez Vršič (1611 m) v Trento se je začela maja 1915, ko je bilo že jasno, da bo Italija na bojnem polju nasprotnica Avstro-Ogrske. Za delo na gradbišču je bilo določenih 12.000 ruskih ujetnikov, ki so bili nastanjeni v barakah od Kranjske Gore do Trente. Ujetniki so bili slabo oblečeni, pestile so jih mnogovrstne bolezni, posebno krvava griža, in izčrpanost, zato jih je veliko umrlo, pa tudi avstrijski stražarji so z njimi grdo ravnali. Nastanjeni so bili v številnih barakah od Kranjske Gore do Trente. Barake so bile zelo primitivne, pozimi zelo mrzle. Razdelili so jih v skupine po 25 ujetnikov. Vsako skupino je čuval po en avtrijski vojak, ki se je z njimi sporazumeval s pomočjo tolmača iz vrst ujetnikov. Tolmači so bili ponavadi Judje. Med ujetniki je bilo veliko Nemcev iz krajev ob Volgi. Poleg ruskih ujetnikov so za to zahtevno delo koristili tudi tamkajšnje prebivalce, tesarje, voznike.[1]

Cesto naj bi uporabljali za oskrbo ranjencev, poimenovana pa naj bi bila po nadvojvodi Evgenu. Prevozna je bila že konec leta 1915, vso zimo 1915-1916 pa so Rusi gradili celo stebre, ki naj bi cesto zavarovali pred plazovi. Zaradi obilice snega pa je 8. marca 1916 s pobočja Mojstrovke zgrmel plaz in pod seboj pokopal več kot 110 ruskih vojnih ujetnikov in šest ali sedem avstrijskih stražarjev. Mnoge niso nikoli našli. Franc Uran v svojih spominih trdi, da je na cesti čez Vršič umrlo najmanj 10.000 ruskih vojnih ujetnikov. Čeprav se ta številka zdi izredno viska in malce pretirana, je ob vsem, kar se je dogajalo z ruskimi ujetniki ob gradnji ceste, verjetna. Kje so pokopali umrle ruske ujetnike, ni popolnoma znano, vendar je dejstvo, da so jih nekaj pokopali na vojaškem pokopališču v Trenti, nekaj grobov pa lahko še danes vidimo ob cesti pod samim vrhom Vršiča s kranjskogorske strani.[1] Julija 2006 so Vršiško cesto slovesno preimenovali v Rusko cesto.

V spomin na to tragedijo in na svojo prisotnost pri gradnji ceste so ruski ujetniki ob cesti pod Prisojnikom zgradili rusko kapelico.[1]. Leta 2005 so kapelico obnovili. Vrednost obnove je znašala 90.000 €.

[1] Rusko kapelico so zgradili ruski ujetniki sami.

[1] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 36

[1] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 33-34

Bošnjaki na terenskem vozu na Laškem Rovtu ob ozkotirni železnici med Bohinjsko Bistrico in Ukancem ob Bohinjskem jezeru. Železniška pot in žičniška povezava prek Komne je bila ena pomembnejših povezav za dovoz materiala na frontno črto v Krnskem pogorju (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Ruska kapelica na Vršiču pred obnovo (foto: Ahmed Pašić, junija 2004).

Poleg prelaza Vršič pa sta obe strani vzdolž fronte zgradili tudi veliko žičnic (denimo iz Kranjske Gore do Trente), vojaških prog (bohinjska proga), vodovodov, vodnih zbiralnikov (na Krasu je primanjkovalo vode), letališč, skladišč, vodnih taborov, izkopali kaverne, itd.

Dr. Ibrahim Alijagić iz Opatije, ki ima v svoji lasti dnevnik enega od častnikov bosansko-hercegovskega polka, ki so bili v teh krajih med prvo svetovno vojno, mi je povedal, da so po koncu vojne domačini v Kranjski Gori širili glasove, da Italijane v Kranjski Gori čakajo Bošnjaki, zato si Italijani niso upali čez Vršič. Polk BH3 je ob prihodu v Kamnik orožje predal slovenskim vojakom, ki so se pod vodstvom generala Rudolfa Maistra pripravljali na boje za slovensko severno mejo.

Oblikovanje in potek soske fronte

Soška fronta je bila del jugozahodne fronte, ki je v dolžini nad 600 km potekala ob italijansko-avstrijski meji, od Švice do Tržaškega zaliva. Soška fronta pa je v dolžini 90 km potekala po slovenskem narodnostnem ozemlju: po zahodnem slovenskem visokogorju, dolini reke Soče in kraških planotah. Zaradi neugodnega zemljišča je bila eno najtežjih bojišč v prvi svetovni vojni. Na Krasu, kjer je primanjkovalo vode, so vojaki na primer pili celo lastni urin. Na njej sta se dve leti in pol spopadali vojski kraljevine Italije (bojevala se je na strani antante) in cesarstva Avsto-Ogrske (na strani centralnih sil). V avstro-ogrski vojski so se bojevali vsi narodi donavske monarhije: Nemci, Madžari, Italijani, Slovenci, Srbi, Bošnjaki, Čehi, Poljaki, Rusini, Romuni, Italijani, Judje...

Pot med Krnskim jezerom in Komno. Daljše tramove in deske so prenašali peš, na ramenih. Največ materiala, ki so ga uporabili za utrjevanje in gradnjo položajev na fronti ter gradnjo barak v njenem neposrednem zaledju, so znosili poleti in jeseni 1915. Na fotografiji pripadniki bosansko-hercegovskih enot (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Poveljnik avstro-ogrskih enot na jugozahodni fronti je bil nadvojvoda Evgen, poveljnik enot na soški fronti od Krnskega jezera do Jadranskega morja pa je bil generalpolkovnik, kasnejši feldmaršal Svetozar Boroević von Bojna. Severni del soške fronte proti Koroški je bil pod poveljstvom generala Franza Rohra von Denta. Italijanski vojski je poveljeval general Luigi Cadorna.

Medtem ko so se vojaki avstro-ogrske armade že leta 1914 borili v Srbiji in Galiciji ter Karpatih, je Italija mešetarila in čakala na razplet. Potem ko je objavila nevtralnost, se je previdno dogovarjala z Anglijo in Francijo. Igrala je torej dvojno igro. Šele z londonskim sporazumom 26. aprila 1915 je prestopila v tabor antante in obljubila, da bo v mesecu dni napovedala vojno Avstro-Ogrski. V zameno ji je antanta obljubila Trst, Tirolsko, Brenner, Goriško, Gradiščansko, del slovenskega ozemlja do razvodnice med Savo in Jadranskim morjem, Istro, Kvarner, otoka Cres in Lošinj s pripadajočimi otoki, severno Dalmacijo in otoke pred srednjo dalmatinsko obalo.[1] Ponudba je bila mamljiva, zato je Italija dejansko kmalu zatem napovedala vojno Avstro-Ogrski.

Prve sovražnosti ob Soči so se začele že na dan italijanske vojne napovedi, 23. maja 1915. Italijani so imeli dve armadi. 2. armada je bila postavljena od Kanina do Ločnika in je bila sestavljena iz 122 pehotnih bataljonov, 33 konjeniških eskadronov in 147 topniških baterij. 3. armada pa je bila postavljena od Ločnika do Jadranskega morja in je premogla 51 pehotnih bataljonov, 77 konjeniških eskadronov in 35 topniških baterij. Avstro-ogrska vojska je imela takrat tam le 45 bataljonov, 5 konjeniških eskadronov in 35 topniških baterij. Ostale čete so šele prihajale. Zato se je avstro-ogrska vojska na začetku vojne brez boja umaknila na črto Rombon-Bovec-Tolmin-Sabotin-Gorica-Devin. Tam je pričakala Italijane, pripravljala svoje obrambne položaje in pripeljala okrepitve. Italijani so prodirali počasi in previdno. Njihov primarni cilj je bil čimprej zavzeti Trst in Gorico, potem pa prodirati proti ljubljanski kotlini. Boji so se odvijali v dvanajstih soških bitkah.

[1] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 22

Vzroki in zacetek prve svetovne vojne

Pred prvo svetovno vojno je bilo ravnotežje v Evropi zelo krhko. Vojno so najbolj željno pričakovali Nemci, saj so zahtevali novo delitev kolonij in razširitev ozemlja. Ko je prišlo do nasprotij med Francijo in Veliko Britanijo, je Nemčija računala, da bo na svojo stran pridobila Britance. Povečanje nemške mornarice je tako prestrašilo Britanijo, da je s Francijo sklenila sporazum entente cordiale. Iz strahu pred Nemčijo in njeno zaveznico Avstro-Ogrsko se je tudi Rusija začela povezovati z njima in tako se je Evropa razdelila na dva tabora (antanto in centralne sile). Leta 1882 je k centralnim silam pristopila še kraljevina Italija, ki pa si je zaradi boljših ponudb antante med samo vojno premislila. Nemci so po svojem vojaškem načrtu nameravali najprej premagati Francoze in Britance, nato pa še Rusijo.

Srbijo, ki si še ni opomogla od žrtev v obeh balkanskih vojnah, je mučila resna notranja kriza, ki je izbruhnila maja 1914 in dosegla vrhunec 2. junija, ko je morala vlada Nikole Pašića odstopiti. Neposredni razlog je bil spor, kdo naj ima prvo besedo v pravkar priključeni Makedoniji, vojaki ali civilna uprava. V resnici pa se je na širšem ozadju srbske politike v “južni Srbiji”, kjer po sklepu vlade začasno še niso veljala ustavna določila (kar je omogočalo vsakršne, številne zlorabe domačega prebivalstva), razvnel spopad za oblast v državi med voditeljema častniške organizacije Ujedinjenje ili smrt (imenovane tudi Crna ruka), polkovnikom Dragutinom Dimitrijevićem-Apisom, šefom Radikalne stranke Nikolo Pašićem ter prestolonaslednikom Aleksandrom. Takšno je bilo stanje v deželi, ki naj bi bila po sodbi cesarskokraljeve družine na Dunaju neposredno odgovorna za umor avstro-ogrskega prestolonaslednika, nadvojvode Franca Ferdinanda in njegove žene Zofije, vojvodinje Hohenburške.

Atentat na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda v Sarajevu

Končni povod za prvo svetovno vojno je prišel z Balkana, ko je 28. junija 1914 v Sarajevu devetnajstletni Gavrilo Princip iz teroristične organizacije Mlada Bosna s streloma ubil avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo. Dejstvo pa je, da se je Avstro-Ogrska že dolgo ozirala in hrepenela po ozemlju Srbije.

Kako se je zgodil atentat? Nadvojvoda Franc Ferdinand se je odločil za obisk Bosne kljub svarilom iz Sarajeva, a tudi iz Beograda. Pretila naj bi mu nevarnost, če bi obiskal glavno mesto Bosne in Hercegovine prav na Vidov dan, srbski narodni praznik. A na svarila je odgovarjal:“Kaj bodo rekli vojaki, če se generalni inšpektor oboroženih sil potuhne?” Manevri 15. sarajevskega in 16. dubrovniškega armadnega zbora (korpusa) pri Tarčinu nad Sarajevom so bili 26. in 27. junija, na Vidov dan, 28. junija 1914 pa se je nadvojvoda z ženo pripeljal iz Ilidže v Sarajevo. Dan je bil sončen in vreme je bilo lepo. Toda ko se je prestolonaslednik v odprtem avtomobilu vozil po Sarajevu, ga niso pričakali samo pozdravi vdanega prebivalstva in dostojanstveniki z deželnim glavarjem, generalom Oskarjem Potiorekom na čelu, ampak tudi člani Mlade Bosne, tajnega terorističnega združenja, ki so se, oboroženi z bombami in pištolami, odločili, da ubijejo človeka, v katerem so videli glavnega zagovornika nemške nadvlade v državi in na Balkanu.

Ob 10.15 uri, ko je skupina šestih vozil pripeljala mimo glavne policijske postaje, je devetnajstletni Nedeljko Čabrinović vrgel granato proti prestolonaslednikovemu avtomobilu. Voznik je opazil leteči predmet in pospešil, zato je granata eksplodirala pod kolesom naslednjega avtomobila. Eric von Merizzi in grof Boos-Waldeck sta bila težko ranjena. Drobci granate so poškodovali tudi nekaj ljudi v okolici. Bomba, ki jo je vrgel Nedjeljko Čabrinović, je nadvojvodo zgrešila. Toda malo pozneje, ko se je razjarjeni prestolonaslednik vračal z obiska v Belediji, mestni hiši na obrežju ob Miljacki, kjer se je njegov avto zaradi šoferjeve napake ustavil in začel obračati v drugo ulico, z razdalje dveh metrov zadela krogla Gavrila Principa. Druga, namenjena generalu Potioreku, je ubila njegovo ženo. Franca Ferdinanda je zadela v vrat, Zofijo pa v trebuh. Zofija, pri kateri so kasneje odkrili zarodek, je bila takoj mrtva. Ferdinand je po približno petih minutah padel v nezavest in kmalu za tem umrl. Bilo je 28. junija 1914 ob pol dvanajstih. Prva svetovna vojna se je lahko začela.

Kdo so bili člani Mlade Bosne? Mlada Bosna je bila bosanska mladinska politično-teroristična organizacija, ki je s pomočjo srbske Crne ruke organizirala in izvršila atentat na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda. Njeni člani so bili: Gavrilo Princip, Nedjeljko Čabrinović, Vaso Čubrilović, Trifko Grabež, Danilo Ilić, Muhamed Mehmedbašić in Cvjetko Popović. Najprej so ujeli samo Principa in Čabrinovića, kasneje pa so slučajno ujeli še Danila Ilića, ki je izdal tudi ostale člane. Vse, razen Mehmedbašića, so obsodili na smrt ali dolge zaporne kazni.

Gavrilo Princip je bil rojen 25. julija 1894 v Oblaju pri Bosanskem Grahovu. Že kot otrok je bil zelo bolehen. Bolehal je za tuberkulozo, zaradi katere se je tudi odločil za atentat, saj je pričakoval, da bo tako ali tako kmalu umrl. Dejansko je kasneje v zaporu preminil zaradi te bolezni. Ker je leta 1912 sodeloval v demonstracijah proti sarajevskim oblastem, je zbežal v Beograd. Ko se je ponudil srbskemu častniku Tankosiću za aktivno delovanje v njegovi organizaciji Ujedinjenje ili smrt, ga je Tankosić zaradi šibkega zdravja in majhne rasti zavrnil, kar ga je še bolj podžgalo, da bi naredil nekaj “velikega”. Po usodnih strelih je pogoltnil strup, ki pa ni deloval zaradi slabe kakovosti, zato so ga ujeli živega. Po atentatu je bil obsojen na dvajset let težke ječe in umrl izmučen in pohabljen v Terezinu na Češkem. Ob smrti je imel samo 40 kilogramov telesne teže. S svojo pištolo je želel ustaviti avstrijski Drang nach Osten. Ob atentatu se je kot osrednja točka pojavilo vprašanje sokrivde srbske vlade. Toda Beogradu je bilo mogoče očitati samo to, da opozoril na delovanje Mlade Bosne ni jemal zadosti resno. Predvsem Srbija ni imela po balkanskih vojnah nobenega razloga sprožiti nov spopad. Bila je preveč izčrpana. Tudi po mnenju avstrijske obveščevalne službe so “mladobosanci” samo izkoristili usluge ljudi iz srbskih militarističnih krogov, kot je bil na primer Dragutin Dimitrijević-Apis.

Nedjeljko Čabrinović se je rodil 20. februarja leta 1895 v Trebinju kot sin avstrijskega policijskega ovaduha. V šoli ni bil dober učenec, tako da je zapustil šolo pri 14 letih. Zaposlil se je kot tesar in tipograf. Nihče od sodelavcev ni imel pozitivnega mnenja o njem, saj je bil izredno agresiven. Bil je tudi slab delavec. Ker je leta 1912 sodeloval v stavki, je zbežal v Trst in kasneje v Beograd. Tam je spoznal srbskega častnika Tankosića, ki ga je povabil med atentatorje na avstrijskega cesarja Franca Ferdinanda. Kmalu se je v centru za usposabljanje pridružil Principu in Grabežu. Potem ko je 28. junija v Sarajevu vrgel bombo na avtomobil (ki je zgrešila cilj), je pogoltnil strup in skočil v Miljacko. Strup ni deloval smrtonosno in tako so ga ujeli živega. Za razliko od Principa je na sojenju jokal in se kesal za svoje dejanje, zato je kot mladoletnik dobil 20 let zapora. Umrl je 21. februarja 1916 v zaporu v Terezinu na Češkem. Ko so ga pokopali, so mu zravnali grob in ga zabetonirali. Isto so storili s Principom, ki je umrl 29. aprila 1918. Po vojni so ju izkopali in prenesli v skupno grobnico atentatorjev v Sarajevu.

“Noben politični umor v novejši zgodovini ni imel tako daljnosežnih posledic kakor smrt nadvojvode Franca Ferdinanda v Sarajevu,” piše zgodovinar Vladimir Dedijer v svoji knjigi Sarajevo 1914. Principovi streli so sprožili plaz dogodkov: (nesprejemljiv) avstrijski ultimat Srbiji (23. julija), vojno napoved Dunaja Beogradu (28. julija - mesec po atentatu), rusko mobilizacijo, nemško napoved vojne Rusiji, francosko mobilizacijo, nemško napoved vojne Franciji (3. avgusta) in britansko napoved vojne Nemčiji (4. avgusta), ki je že vdrla v Belgijo.[1] Morija svetovnih razsežnosti se je lahko začela.

Tako je 26. julija 1914 sporočil začetek prve svetovne vojne “Dan”, glasilo slovenske “narodne” (liberalne) stranke. “Slovenec”, glasilo klerikalne ljudske stranke (SLS) je 27. julija pisal drugače:

“Odločitev padla. Vojna! Srbija ni pristala na avstrijske zahteve - mobilizacija v Srbiji - Ruska vlada odredila splošno mobilizacijo - Grozne žrtve židovskih špekulacij – Zadnje vesti«. Tako je 26. julija 1914 sporočil začetek prve svetovne vojne »Dan«, glasilo slovenske »narodne« (liberalne) stranke. »Slovenec«, glasilo klerikalne ljudske stranke (SLS) je 27. julija pisal drugače: »Živela Avstrija! Dol s Srbijo!...Zavrela je junaška kri. Vse hrepeni za tem, kaznovati cinično-hudodelsko Srbijo, to banditsko državo, ki je garja na telesu Evrope...Hladnokrvno so nam umorili prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo soprogo...A kdo bo iskal hvaležnosti pri državi, ki je imela vse uspehe v prvi balkanski vojni zahvaliti izključno brezzglednemu bolgarskemu junaštvu, ki pa je v zahvalo prelomilo pogodbo, sklenjeno pred vojno glede razdelitve Makedonije, s cinično brezvestnostjo požrla dano besedo in se zavezala z zagrizenimi sovražniki Slovanov, Grki in Romuni...Srbija je država Judežev, stalna sramota na telesu jugoslovanstva.« Članek odraža usmeritev tedanjega vodstva SLS, ki se je zavzemalo za združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev pod »katoliškim žezlom« Habsburžanov. Posledice te politike so bile še dolgo občutne. Uvodnike je »Slovenec« pospremil z enim najgrših pamfletov, kar jih pomni naša zgodovina: »S kanoni vas pozdravimo, vi Srbi; dom hladen vam postavimo ob vrbi...”[2]

Ko se je začela prva svetovna vojna, je Evropa postala obsežno bojišče, razdeljeno na več front: zahodno fronto (od obal Severnega morja do švicarske meje), vzhodno fronto (od Baltika do romunske meje), črnomorsko in kavkaško (današnji Irak, Palestina, Sirija), solunsko ter jugozahodno fronto (ob italijansko-avstrijski meji, od Švice do Tržaškega zaliva). Slednja je obsegala tudi soško fronto, ki je potekala po slovenskem narodnostnem ozemlju.

[1] Stoletje svetovnih vojn, str. 35-36
[2] Stoletje svetovnih vojn, str. 39

Berlinski kongres leta 1878

V času velike vzhodne krize (1875-1878) je postala Bosna in Hercegovina središče evropske politike, kar se je potem zgodilo še dvakrat: v letih 1908 in 1914. Avstro-Ogrska je že večkrat poskušala vojaško zasesti Bosno, ker je hotela na ta način zavarovati obalo Dalmacije in Istre ter nadaljevati svojo politiko z imenom Drang Nach Osten[1]. Poseg se je vedno končal neuspešno, najhuje pa je bilo 4. avgusta 1737, ko je vojska Bošnjakov pri Banja Luki popolnoma potolkla številčno močnejšo vojsko monarhije.[2]

Leta 1875 se je začel upor pravoslavnih prebivalcev v vzhodni Hercegovini[3] (in deloma tudi katoliških v zahodni Hercegovini), ki se je kasneje razširil tudi na vzhodno Bosno. Čeprav so kmetje zahtevali ukinitev spahijskega sistema, se je kmalu pokazalo, da za uporom stojijo Srbija in Črna Gora, pomagala pa je tudi Rusija. Uporniki so celo razglasili združitev vzhodne Bosne s Srbijo in vzhodne Hercegovine s Črno Goro. Upor se je končal 4. avgusta 1877 na bojnem polju v kraju Crni Potoci, potem ko so Bošnjaki s pomočjo turških rednih enot dokončno porazili upornike.

Težke posledice upora, ki je trajal tri leta, več kot 150.000 mrtvih in ranjenih ter veliko število razseljenih, lakota in porušena dežela, so bili argumenti, s katerimi so velike sile, predvsem Avstro-Ogrska še bolj dejavno vstopile na politično sceno Bosne in Hercegovine. Zaradi uporov v Hercegovini in Bosanski Krajini leta 1875 je Avstro-Ogrska obtožila osmansko cesarstvo, da je nesposobno izvesti reforme, zato je preko svojega ministra za zunanje zadeve Andrassyja začela široko diplomatsko akcijo.[4] Rezultat tega je bil berlinski kongres, na katerem so se 13. junija 1878 v Berlinu sestale velike sile: Nemčija, Avstro-Ogrska, Francija, Velika Britanija, Italija, Rusija in Turčija. Kongresu je predsedoval in ga suvereno vodil nemški kancler Otto von Bismarck. Na kongresu so omenjene sile med drugim odločale o prihodnosti Bosne in Hercegovine. Po enem mesecu je bila sklenjena mirovna pogodba, ki je temeljito spremenila politični zemljevid jugovzhodne Evrope. Kongres je zavrnil memorandum pravoslavnih upornikov, ki so zahtevali združitev BiH s Srbijo. Prav tako so zavrnili sanstefanski predlog, po katerem naj bi Bosna dobila avtonomijo znotraj turškega imperija, v kateri bi imela BiH celo svojo skupščino. Po dolgotrajnih pogajanjih je Bismarck kot predsednik kongresa objavil odločitev, da “Avstro-Ogrska dobi mandat za okupacijo Bosne in Hercegovine”.[5] Okupacija naj bi bila začasna. To je bil predlog Anglije, ki je v dokumentu, sprejetem na kongresu, zapisan pod 25. členom. S tem členom je Avstro-Ogrska dobila legitimno pravico za okupacijo BiH, medtem ko je Sandžak še vedno ostal pod okriljem turškega imperija.

Največ je seveda izgubila premagana Turčija, med zmagovalkami pa so bile Bolgarija, Srbija, Črna gora in Romunija, saj so z berlinskim kongresom postale neodvisne države. Po končani rusko-turški vojni leta 1878 in miru v San Stefanu se je zelo povečal ruski vpliv na Balkanskem polotoku. Turčija je bila izčrpana v dolgotrajnih vojnah, zato je podpisala akt in BiH prepustila Avstro-Ogrski, ki je bila prepričana, da bo prevzem BiH predstavljal paradno manifestacijo. Minister za zunanje zadeve grof Julie Andrassy je celo izjavil, da bo “Avstrija vstopila v Bosno s častno četo huzarjev in vojaško glasbo”.[6] To, kar se je pa v resnici zgodilo, je popolnoma presenetilo Avstro-Ogrsko in ostale evropske velesile.

Berlinski kongres je imel daljnosežne posledice v evropski zgodovini in nekdanja zavezništva so se temeljito pomešala. Novica o sporazumih in dogovorih na berlinskem kongresu je silovito odjeknila med muslimanskim in pravoslavnim prebivalstvom v BiH, medtem ko se je večina katolikov veselila prihoda avstro-ogrske oblasti.


[1] V prevodu: Prodor proti Vzhodu.
[2] Avstrijci so imeli v tej bitki 2.027 mrtvih in veliko ranjenih. Po tej bitki Avstrijci 150 let niso poskušali vstopiti v Bosno (Imamović, Mustafa , Historija Bošnjaka. Bošnjačka zajednica kulture Preporod, Sarajevo, 1998, str. 93).
[3] Upor imenujemo tudi Nevesinjska puška. Upor se je namreč začel po strelu s puško v Nevesinju (v kraju Bišina, ko so uporniki napadli turško četo in ubili sedem vojakov), ki jo je simbolično sprožil Pero Tunguz. Upor se je začel 5. julija 1875 po gregorijanskem koledarju.
[4] Avstro-Ogrska je že 8. julija 1876 z Rusijo podpisala Reichstadtski sporazum, 15. januarja 1877. pa še Budimpeštansko konvencijo, s katero je od Rusije dobila tajno privolitev, da s silo prevzame BiH od Turčije. Avstro-Ogrska je v zameno obljubila, da se ne bo vmešavala v vojno med Rusijo in Turčijo, hkrati pa je dovolila pripojitev romunske Besarabije Rusiji. Usoda BiH je bila s tem zapečatena.
[5]Imamović, Mustafa (1998). Historija Bošnjaka. Bošnjačka zajednica kulture Preporod, Sarajevo, str. 317-318
[6] Imamović, Enver (1999). Historija bosanske vojske, Sarajevo, str. 224

Bosnjaki na soski fronti - uvodna beseda

Pred skoraj desetimi leti sem bral knjigo Plavi križ (avtor dr. Vasja Klavora) in takrat sem prvič v svojem življenju videl fotografijo mošeje v Logu pod Mangartom. Bil sem popolnoma presenečen, saj o tem nisem vedel ničesar. Tako kot ostali moji sonarodnjaki. Pri pouku zgodovine v osnovni in srednji šoli se o tem nikoli nismo pogovarjali in ne vem, ali je danes stanje v slovenskih šolah drugačno.

V Bosni in Hercegovini je v 90-ih letih divjala krvava vojna in takrat sem začel intenzivno preučevati zgodovino Bošnjakov. Prebral sem veliko knjig, obiskal številne muzeje, se povzpel na planine, grebene in hribe, presedel ure in ure v čitalnicah ter knjižnicah, se pogovarjal s prijatelji in znanci. Vedno sem izvedel nekaj novega, vrhunec zadovoljstva pa sem doživel ob prvem obisku vasice Log pod Mangartom, ko sem stal na mestu, kjer je bila mošeja. Danes je tam navaden travnik. Nekaj sto metrov stran, proti meji z Italijo, je vojaško pokopališče, eno najbolj urejenih pri nas, vendar so muslimani tam lezali pod križi vse od druge polovice tridesetih let prejsnjega stoletja do avgusta 2007, ko so jim dokoncno vrnili nisane, islamske nagrobnike.

Pri svojem raziskovanju sem tako ali drugače spoznal številne ljudi, ki so mi pomagali s svojimi nasveti, besedili in fotografijami. To so bili dr. Vasja Klavora, Vinko Avsenak, Lovro Galić, Tomaž Ovčak, David Erik Pipan, Ivo Ivančič, mag. Damjana Fortunat Černilogar, Simon Kovačič, Peter Kogoj, Helena Jelinčič, Isnam Taljić, dr. Ibrahim Alijagić in dr. Jaka Vadnjal. Ob tej priložnosti se jim iskreno zahvaljujem za pomoč, zlasti hvaležen sem mag. Marku Štepcu in Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki mi je omogočil dostop do številnih fotografij o Bošnjakih na soški fronti. Mnoge med njimi so bile prvič objavljene v moji knjigi Bosnjaki na soski fronti, ki je izsla maja 2007.

O Bošnjakih na soški fronti imamo še danes zelo malo del v slovenskem jeziku. Še največ so o tej temi v svojih knjigah ali člankih pisali dr. Vasja Klavora, Vinko Avsenak, Ivan Matičič, Lovro Galić, Marko Simić, Tomaž Ovčak, David Erik Pipan, za dobrega poznavalca pa velja tudi Marko Štepec iz Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani. V Bosni in Hercegovini je stanje še slabše. Zakaj je temu tako? Dejstvo je, da je Avstro-Ogrska po vojni spadala med poraženke, Italija skupaj s Srbijo pa med zmagovalke, zato po vojni tudi ni bilo zaželeno pisati o slavni zgodovini uspešnega bojevanja proti Italijanom, srbskim zaveznikom. V novi državi (kraljevini SHS) so bile celo takšne okoliščine, da se določeni častniki avstro-ogrske vojske niso smeli vrniti v domovino. Najbolj znan primer je bil poveljnik armadne skupine na soški fronti Svetozar Boroević, po poreklu Srb iz Hrvaške, ki je leta 1920 umrl v pomanjkanju v Celovcu. O Bošnjakih poznamo tri dela tujih avtorjev, ki nam pripovedujejo o njihovi vlogi na zahodnem bojišču avstro-ogrske monarhije. Vredno je omeniti knjigi Sa Bošnjacima u svjetskom ratu (Beograd, 1939), avtorja Pera Blaškovića in Die Bosniaken kommen 1879-1918, Elitetruppe in der K.U.K. Armee, avtorja Wernerja Schachingerja ter literarni povzetek Tri dana moga svjetskog rata o preboju italijanske fronte na Mrzlem vrhu v jutranjih urah dne 24. oktobra 1917, ki ga je napisal Ante Neimarević, podčastnik v bataljonu polka BH1 v sestavi 50. divizije med 12. soško bitko.

Namen mojega bloga ni opisovati soške fronte na splošno. Menim, da je takšnih knjig že kar veliko, zato sem se posvetil izključno tistim dogodkom oziroma podrobnostim, ki so bili v posredni ali neposredni povezavi z Bošnjaki. Ime Bošnjak je v prvi svetovni vojni označeval vse pripadnike bosansko-hercegovskih enot v avstro-ogrski vojski: muslimane, pravoslavne, katolike in Jude. Moja blog se posveča Bošnjakom, muslimanom na soški fronti, čeprav bi bilo zelo zanimivo raziskati zgodovino tudi ostalih pripadnikov BH enot. To je prvi blog o Bošnjakih na soški fronti v slovenskem jeziku, ki na preprost način obravnava in z enostavnega zgodovinskega stališča analizira fenomen prisotnosti Bošnjakov v prvi svetovni vojni na zahodni meji Slovenije, kjer so skupaj z ostalimi vojaki trpeli in umirali v visokih Julijskih Alpah ali na kraških planotah, večkrat lačni kot siti. Z njim želim ohraniti spomin na prisotnost Bošnjakov na slovenskem ozemlju v zelo kritičnih in nevarnih časih. Zavedam se, da bom objavil samo majhen del pozabljene zgodovine, zato bo vsak prispevek s strani (informacija ali fotografija) se kako dobrodosel. Potrudil se bom, da bodo prispevki doziveli objavo tudi v bosanskem in angleskem jeziku.

Srečen bom in hvaležen, če bosta moja knjiga in blog uporabno izhodišče za še boljšo knjigo o tej temi v prihodnosti. Na koncu bi se še posebej zahvalil Nihadu Balagiću iz Kulturnega športnega društva Bošnjakov “Biser” in Mariji Vočjak iz Gorenjskega glasa, ki sta mi pomagala pri tisku knjige.

Mag. Ahmed Pašić
Dobravska 11
4270 Jesenice
e-mail: pasic13@hotmail.com