Bošnjaki na Bovškem

V vas Lepeno so Bošnjaki prišli maja 1915 (kmalu po oblikovanju soške fronte), odšli pa so 24. oktobra 1917 (po začetku znamenitega kobariškega preboja). Lepena je bila v času vojne baza za logistiko in podporo avstro-ogrskim enotam, ki so bile nameščene na planini Zagreben nad Lepeno.

Kota 1776 na planini Zagreben nad Lepeno

Kota 1776 je bila del avstro-ogrske obrambne črte na območju planine Zagreben nad Lepeno. Od aprila 1916 do septembra 1917 je območje od vznožja severnih sten Lemeža do vznožja južnega grebena Lipnika branil IV. bataljon 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka, ki so ga sestavljale 13., 14., 15., 16. pehotna stotnija (prvi bataljon je imel stotnije s številkami od 1 do 4, drugi od 5 do 8, tretji od 9 do 12) ter bataljonska strojnična stotnija, ki ji je poveljeval nadporočnik dr. Schechner. Koto 1776 je v tem času branila 16. pehotna stotnija, ki ji je bil dodeljen tudi 3. strojnični vod omenjene strojnične stotnije IV. bataljona 4. bosansko hercegovskega pehotnega polka. Ostala strojnična voda strojnične stotnije sta bila kot ognjena podpora dodeljena ostalim stotnijam (13., 14., 15.) in razporejena vzdolž obrambne linije od kote 1776 do Lemeža. Obema na plošči zapisanima častnikoma je bilo po uradnih evidencah (Ranglisten der k.u.k. Armee) avstro-ogrske armade ime Karl, nadporočnik dr. Karl Schechner je bil poveljnik strojnične stotnije, praporščak Karl Borth pa poveljnik njenega 3. voda.[1]

Pod planino Zagreben je spominska plošča, ki so jo postavili v spomin 27 pripadnikov polka BH4, ki so tam umrli zaradi snežnega plazu.

Bojišče Rombon nad vasjo Log pod Mangartom

Rombon je masivna gora med Bovcem in vasico Log pod Mangartom. Dne 12. aprila 1916 so položaje na Rombonu, prevzeli Bošnjaki iz BH4[2] in na tem območju jih je bilo vedno vsaj 2.000. Zakaj so na to bojišče prišli ravno Bošnjaki iz BH4? Šlo je za gorske enote in v teh enotah so prevladovali Hercegovci. Hercegovina je dežela visokih hribov in hudih zim. Pred njihovim prihodom so vrh branile druge enote, med njimi tudi ljubljanski 27. domobranski pešpolk (kasneje 2. gorski strelski polk), v katerem so bili skoraj izključno Slovenci. Ta polk je preživel najhujše boje v avgustu in septembru 1915, ko so uspešno obranili položaje na Rombonu pred številnejšimi Italijani.

Dr. Vasja Klavora o prihodu Bošnjakov v bovško kotlino, zlasti pa na Rombon pravi:

“Dne 12. aprila 1916 so koroške gorske strelce na Rombonu zamenjali vojaki 4. bosansko-hercegovskega polka, ki so prispeli na te položaje z ruskega bojišča. Položaje na Rombonu in na dolinskem delu bojišča so zasedali trije bataljoni tega polka, en bataljon polka se je utrdil na planini Zagreben, poleg 20. lovskega bataljona in črnovojniških enot, odvzetih na drugih odsekih 10. armade; vsi pa so bili v sestavi 27. gorske brigade. Na položajih Rombona so ostali skoraj do samega začetka oktobrske ofenzive leta 1917. Italijani so si dobro zapomnili te nove nasprotnike, saj so bili izredno drzni in nevarni v bližinskem boju. Znali so prikrito in nepričakovano napasti. Poleg puške so uporabljali za bližinski boj še nož in z železom okovan kij, buzdovan. Rdečih fesov in tega ubijalskega orožja so se Italijani bali, zato je verjetno resnična pripoved, da so vsakega, ki so ga s tem orožjem ujeli, na mestu ustrelili. Že 26. aprila in 2. ter 4. maja so deli teh enot, skupaj s črnovojniki na Rombonu izvedli več uspešnih napadov.”[3]

Ob prihodu Bošnjakov na to območje je bila zima zelo huda in obilica snega je branilcem, pa tudi napadalcem povzročala precejšnje težave. Zima je zahtevala veliko žrtev tudi zaradi snežnih plazov, cesta čez Vršič je bila dalj časa neuporabna, sneg pa je poškodoval tudi tovorno žičnico iz Kranjske Gore v Trento.[4] Ko so bili na teh položajih Bošnjaki, je odseku poveljeval podpolkovnik Leo Kuchynka. Od začetka avgusta 1916 se je dalo po delih, ki so potekala na italijanskih položajih na Čukli, slutiti, da se pripravlja ofenzivna akcija. Avstrijsko težko topništvo iz bazena Bovec je 10. avgusta preventivno obstreljevalo italijanske položaje na Čukli in jih onesposobilo. Italijani so kljub temu 16. septembra ob šestih zjutraj pričeli topniško pripravo in položaje Bošnjakov zasuli z minami in granatami, nato pa so ob 8.15 s tremi alpinskimi bataljoni krenili v koncentričen napad na Mali Rombon in položaje na vzhodnem pobočju med Čuklo in Rombonom. Na čelu južne skupine so nosili ploščo velikosti kvadratnega metra, ki naj bi topništvu kazala čelo pehotnih enot. Avstrijci so okoli 8. ure odgovorili z zapornim ognjem iz doline. Z mitraljezi in enim malim gorskim topom na samem Rombonu, toda največ v spopadih mož na moža (ob precejšnjih lastnih izgubah)[5], so Bošnjaki odbili več zaporednih napadov alpincev, čeprav so bili ti dobro usklajeni s topništvom. Besni zaradi nekaj lažnih vdaj, Bošnjaki niso zajemali ujetnikov. Točnega podatka o številu izgub italijanski viri ne navajajo, poudarjajo pa, da je imel bataljon Ceva najhujše izgube. Tudi podatek, da so naskakovalni oddelki bataljona Saluzzo imeli skoraj 70% izgub in da so preživeli le trije častniki, pove, da so napadalci v tem dnevu na strmih položajih Čukle izgubili več kot 500 vojakov in častnikov. Italijanski viri celo navajajo, da je moral biti propad tako skrbno načrtovanega napada osvojitve Rombona posledica izdaje.[6] Napad se je ponovil 18. septembra, vendar z manj poleta, a se je zlomil že na žičnih ovirah.

Tem Bošnjakom, kot tudi ostalim braniteljem Rombona, je posvečen Kofranekov spomenik na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom.

Omeniti je treba, da se je v tem času na Rombonu (na vrhu in koti 1313) nahajala tudi 13. četa ljubljanskega 27. domobranskega pešpolka, v katerem so bili številni častniki Slovenci (praporščak Smrdu, nadporočnik Černut, stotnik Rojnik) in Hrvati (nadporočnik Mažuran, poročnik Mitrović, kadet Papić).[7] Pol čete je bilo med to bitko na samem vrhu Rombona, druga polovica pa na koti 1313 pod poveljstvom stotnika Rojnika. Bošnjaki so greben Rombona in položaje pri Ravelniku zapustili pred 24. oktobrom 1917, ko so v 12. ofenzivi, skupaj z ostalimi, prebili italijanske položaje in jih pregnali vse do reke Piave. Potem se niso več vrnili v te kraje.

Kako hudo je bilo med boji na Rombonu in Čukli, lahko vidimo tudi v pripovedi Ivana Turla iz Šempetra pri Gorici, ki je Vasji Klavori 29. junija 1988 v starosti 91 let pripovedoval svoje izkušnje iz prve svetovne vojne. Ivan Turel se je v teh gorah nad Bovcem namreč skupaj z Bošnjaki boril proti Italijanom:

“Dne 20. maja 1915 so me poklicali k vojakom. Najprej sem moral v Maribor h kadru, nato pa sem bil v Admontu. Na bojišče smo šli septembra 1915; prek Kranjske Gore, Trente in Soče smo prišli na planino Duplje pod Krnom. V naši stotniji so bili večinoma Slovenci. Tam sem bil le kratek čas, nato smo se nekaj časa, in to do oktobra meseca, zadrževali pod Svinjakom pri Bovcu. Tja gor smo nosili municijo za topove, ki so bili pod Svinjakom nad Koritnico. Pozneje sem bil nekaj časa v trdnjavi Kluže. Od tam smo nosili material in strelivo na gornjo trdnjavo[8] pa tudi na planino na Robu in koto 1313. Poveljeval nam je izredno hud in strog nadporočnik; imena se ne spominjam, ni bil Slovenec. Ta ni dovolil, da bi material nosili po poti na gorenjo trdnjavo, ampak smo morali plezati po železnih klinih in po železni lestvi, ki so jo speljali skozi steno. Nekega dne sta dva vojaka tik pod vrhom omahnila in se ubila.[9] Naslednjega dne so osovraženega nadporočnika odpeljali. Kam, nismo izvedeli. Na koti 1313 sem bil približno mesec dni. Do tja je vodila iz doline Možnice tovorna žičnica. Tam smo imeli lesene barake. Pri delu in raztovarjanju so največ sodelovali Bosanci ali Bošnjaki, kot smo jim pravili. Z njimi sem bil pozneje na Rombonu in dobro smo se razumeli. Tudi častnikov je bilo dosti Slovencev. Najhuje mi je bilo na Rombonu. Bil sem na okopih prav na vrhu. Pogostoma smo se spuščali po vrveh v prepadna območja pod samim vrhom. Nekoč je strela ubila šest vojakov na vrhu. Strele smo se bali in večkrat smo opozarjali naše častnike, da obstaja ta nevarnost. Dneve in dneve smo ždeli v okopih, tam smo tudi jedli in spali. Hrane ni bilo dovolj. Večinoma smo dobivali konzerve. Vodo smo dobivali tako, ta smo topili sneg.

Spuščali smo se v brezna, da smo dobili sneg in ga talili. Ko sem nekoč tako navezan na vrvi kopal po snegu, sem odkopal najprej čevelj, nato pa zmrznjeni trupli moškega in ženske, ponesrečenih planincev iz Trsta. Trupla so prepeljali v Log pod Mangartom in pozneje smo izvedeli, da se je ta nesreča zgodila že leta 1911. Sicer pa padlih nismo mogli vedno pokopati. Tako ne naših kot ne Italijanov. Vem, da so nekoč zmetali trupla avstrijskih in italijanskih vojakov v brezno, nekje pod samim vrhom Rombona, in brezno zasuli s kamenjem. Tam verjetno počivajo še danes.

Spopadi so bili pogosti. Ob napadih je bilo hudo. V okopih na samem vrhu, tik pred prepadom, nismo bili posebej varni. Oborožen sem bil z dolgo avstrijsko puško, pozneje smo dobili kratke puške in tudi čelade. Pogostoma smo iz teh rovov valili navzdol kamenje na napadajoče Italijane in marsikaterega tudi zbili po steni. Bili smo več lačni kot siti. V zatišjih po boju smo se spuščali na sedlo med Rombonom in Čuklo ter v torbah ubitih sovražnikov iskali hrano in konzerve. V spominu mi je, da sem se nekega dne znašel pred skalo, za katero je slonel italijanski vojak in s puško meril vame, a ni streljal. Bil je tako blizu, da mi ni preostalo drugega, kot da sem zgrabil za puškino cev. Puška mi je ostala v rokah, truplo vojaka, ki je v tem položaju slonelo na skali že več dni, pa je omahnilo.”[10]

Trdnjavi Kluže in Fort Hermann

Trdnjava Kluže je oddaljena od Bovca štiri kilometre v smeri proti prelazu Predel. Kluže (nem. Klause) prihaja iz latinske besede claustra, ki pomeni zaporo, zapah. V drugi polovici 15. stoletja je bila nad globokim koritom reke Koritnice zgrajena lesena utrdba, ki naj bi preprečevala turške plenilne pohode na Koroško. Georg Philipp von Gera, bovški glavar v letih 1613 - 1643, je leta 1613 postavil kamnito trdnjavo in v bližini odkril studenec, kar je posadki omogočilo vzdržati tudi daljša obleganja. V steno ob trdnjavi je dal vzidati kamnoseško izredno dodelano kamnito ploščo s svojim grbom in letnico pozidave. Leta 1797 je avstrijska posadka branila trdnjavo pred prodirajočimi enotami francoske armade, ki je pod poveljstvom generala Napoleona Bonaparta v severni Italiji porazila Avstrijce. Branilci niso imeli velikih možnosti proti premočnemu nasprotniku, zato so uporabili zvijačo. Zvečer so odstranili most čez reko Koritnico in v temi je mnogo francoskih vojakov zgrmelo v globino. Naslednjega dne so se morali branilci vdati in zmagovalci so v besu razrušili utrdbo. Današnjo podobo je trdnjava dobila leta 1882. Osrednji del trdnjave ima obliko kvadrata, na stenah so ozke in visoke strelne line. Trdnjava Kluže je ostala skozi vso vojno nepoškodovana, saj je za italijansko topništvo ležala v mrtvem kotu. S svojo lego in okolico je dala avstrijski posadki varno bivališče v samem bližnjem zaledju, vojakom, ki so hodili daleč gor na bojišče Rombona, pa varno zavetje in počivališče.

V kompleks objektov sodi tudi gornja trdnjava, najprej imenovana Fort Rombon, kasneje pa Fort Hermann, postavljena na skalnem grebenu. Pot do nje je v začetnem delu vsekana v skalo in speljana skozi predor, pred tem pa so uporabljali tudi v kamnito steno pritrjene železne “stopnice”, ki so še danes vidne.

Trdnjavo Fort Hermann so začeli graditi 2. avgusta leta 1897, ko so se začela pripravljalna dela, izgradnjo pa je odobrilo avstrijsko vojno ministrstvo, oziroma tedanji vojni minister, general konjenice Edmund Edlwer von Krieghammer. Verjetno so se za to odločili, ker so tedaj že slutili, da obstaja vojna nevarnost tudi na tem delu meje. Neposredno je za gradnjo skrbela vojaška gradbena direkcija v Celovcu.[11] Zgornja utrdba oziroma Fort Hermann je bila porušena med topniškim obstreljevanjem že na začetku sovražnosti v prvi svetovni vojni, medtem ko obcestni trdnjavi italijansko topništvo ni moglo do živega. Ko so v času zavezniške uprave v letih 1945 - 1947 širili cesto in obnavljali porušeni most, so odstranili obrambni zid z vhodnim portalom, ki je zapiral cesto.[12]

Lepena

V vasi Lepena je bil med prvo svetovno vojno logistični center avstro-ogrske vojske, iz katerega so oskrbovali enote na položajih planine Zagreben in kote 1776. Od tam so oskrbovali tudi druge položaje na primer pri Krnskem jezeru, na Lemežu in Šmohorju. V vojaških in delavskih enotah je bilo veliko Bošnjakov, ki so v vas prišli že 15. maja 1915. Med vojno je bilo v vasi tudi vojaško pokopališče, vendar so mrtve vojake po vojni premestili na druga pokopališča, tako da je danes tam ostal samo travnik in velik balvan, na katerem je med drugim vklesan tudi fes, še vedno lepo viden. Več o tem sem napisal v poglavju 5.4. Med prvo svetovno vojno je bila Lepena zelo živahna, danes pa v njej po zadnjih podatkih iz Popisa prebivalstva RS v letu 2002 živi samo 35 oseb.

Vojaško pokopališče v vasi Soča pri Trenti

Tu bi na kratko povedal nekaj besed o vojaškem pokopališču v vasi Soča v dolini Trente. Za cerkvico svetega Jožefa in civilnim pokopališčem leži pokopališče za nekaj več kot 1.400 avstro-ogrskih vojakov, padlih na soški fronti. Ob ogradi so razvrščeni betonski križi, nad pokopališčem je v bregu sestavljen velik križ iz kamnov in nad njim je na veliki skali postavljena granata, ki predstavlja preprost pomnik padlim. Čeprav so bila glavna bojišča v okolici Bovca in od začetka doline oddaljena manj kot deset kilometrov, je najhujši boji niso neposredno dosegli. Med prvo svetovno vojno je kot zaledje gostila najprej ruske ujetnike, ki so v strašnih razmerah gradili cesto čez Vršič. Na njihovo trpljenje in umiranje nas danes spominjata zgolj ruska kapelica na gorenjski strani prelaza in vojaško pokopališče v Trenti, kjer so ruske ujetnike pokopavali skupaj s padlimi avstrijskimi vojaki. Med vojno je Trenta ponujala začasno zavetje in prehod domačinom iz Bovca in njegove okolice, ki so morali na ukaz avstrijskih oblasti zapustiti svoje domove. Pred kratkim sem izvedel, da naj bi bilo na tem pokopališču pokopanih okrog 300 Bošnjakov muslimanov, vendar nagrobnih kamnov, tablic z imeni, križev ali nišanov ni. Čeprav dokumentacija z imeni padlih obstaja, menim, da bi bil kakršen koli poseg (z namenom rekonstrukcije) izredno zahteven, saj se ne ve, kdo leži kje, tako da bi bilo preprosto nemogoče postaviti nagrobnike oziroma nišane s pravo identiteto.


[1] Prevzeto s spletne strani http://www.prohereditate.com/ dne 28. julija 2006.
[2] Polk BH4 je bil v sestavi 27. gorske brigade pod poveljstvom generalmajorja Greinerja. Enote 27. gorske brigade so od 1. aprila 1916 dalje zasedle območje od Rombona do Krna.
[3] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 172
[4] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 169-170
[5] Da je takrat umrlo veliko Bošnjakov, lahko vidite tudi na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom. Veliko mrtvih pripadnikov polka BH4 ima datum smrti ravno 16. september 1916.
[6] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 181
[7] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 112
[8] Misli se na trdnjavo Fort Hermann.
[9] V nadaljevanju si lahko ogledate fotografijo teh klinov, ki so še vedno tam.
[10] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 183-184
[11] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 54-55
[12] Besedilo sem prevzel s spletne strani http://www.kluze.net/ dne 30. julija 2006.