Bošnjaki na Goriškem in Krasu

Večina BH polkov je vojno preživela na bojiščih v zgornjem delu soške fronte, vendar so bile nekatere enote prisotne tudi na južnem delu. Prvi oddelki so bili premeščeni na ta del bojišča že v začetku maja 1915. Dne 5. maja 1915 so namreč 10. pehotni bataljon ljubljanskega 17. pešpolka, skupaj z deli 2. bosansko-hercegovskega polka, premestili na južni del soške fronte. Te enote so bile v sestavi 187. brigade pod vodstvom kontraadmirala barona Alfreda von Kudelka.

Doberdob in Sabotin

V času oblikovanja soške fronte in začetku samih spopadov, je bila na Doberdobu v juniju 1915 tudi enota V/BH4 v sestavi 57. divizije. Na začetku vojne je Sabotin, hrib nad Gorico, branil in obranil 10. pehotni bataljon 47. (mariborskega) pešpolka, koto 838 pri Plavah Dalmatinci iz 22. polka, Dunajčani iz 4. polka, Romuni iz 51. polka, Čehi iz 102. polka ter kratek čas (junija 1915) tudi Bošnjaki (III/BH4). Na odseku od Avč do Svete Gore je bilo veliko Bošnjakov iz zahodne in vzhodne Hercegovine, ki so bili v sestavi 1. in 13. gorske brigade.


Neznani skupinski portret pripadnikov BH polka (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije)

Sabotin je predstavljal enega od branikov Gorice in s tem tudi celotnega goriškega mostišča. Avstrijske enote so imele na njegovem vrhu močno utrjene pehotne položaje s številnimi kavernami. Enote so oskrbovali predvsem po ozkih poteh, speljanih po strmem severnem pobočju, zato so za lažjo oskrbo kasneje pod njegov vrh speljali tudi vzpenjačo. Italijani so imeli nekoliko lažji dostop, saj so se na hrib vzpenjali po položnejšem jugozahodnem pobočju, na katerem so zgradili številne široke oskrbovalne poti. V 6. ofenzivi so Italijani Sabotin po hudih bojih zasedli, saj so se pred premočnimi napadalci branilci iz njega umaknili in za seboj zaminirali tudi solkanski most. V letu, ki je sledilo, so italijanski vojaki preuredili avstrijske kaverne za svoje potrebe in vanje namestili številne topove, ki so jih s pridom uporabili predvsem med 10. in 11. ofenzivo, saj so bili njihovi cilji Kuk, Vodice, Sveta Gora, Škabrijel in celotna trnovsko-banjška planota kot na dlani.[1]

Debela Griža (Šmihel) in Škabrijel (Sv. Gabrijel)

V času druge soške bitke je bil na tem delu bojišča (Debela Griža) prisoten en bataljon pehotnega polka BH4. Hrib Škabrijel nad Gorico sta zlasti avgusta in septembra 1917 napajala znoj in kri desettisoč branilcev in napadalcev, zato so mu branilci rekli “Satanov hrib”, italijanski napadalci pa “Hrib smrti”. Škabrijel je znan po krvavih bojih med 11. ofenzivo, ko so se Italijani hoteli za vsako ceno prebiti prek njegovega vrha, vendar jim močna obramba, predvsem slovenskih polkov, to preprečila. Boji na tem območju pa so se začeli že leto dni prej. Ko so Italijani zasedli Gorico, so se napadalcem ob vznožju Škabrijela med drugimi postavili v bran tudi pripadniki celjskega 87. pešpolka. Leto dni so branilci vztrajali na teh položajih, dokler se niso po padcu Svete Gore in avstrijskem umiku z Banjške planote v siloviti enajsti ofenzivi umaknili na grebenske položaje Škabrijela, kjer so ustavili val napadalcev. Na vrhu 646 metrov visokega hriba je danes obeležje, posvečeno vsem, ki so na njem padli.


[1] Prevzel s spletne strani www.prohereditate.com 5. marca 2007.