Bošnjaki na Tolminskem
Ker je bil sklep o obrambi na Soči sprejet šele 16. aprila, se je začelo utrjevanje bodočega bojišča šele 27. aprila, manj kot mesec dni pred izbruhom vojne. Konec maja so z balkanskega bojišča na področje od Krna do morja pospešeno premeščali 15. in 16. korpus. Med njimi so bili tudi Bošnjaki v BH polkih. Na koroško mejo je iz Galicije prispel 7. (temišvarski) korpus, 25. maja pa je poveljstvo obrambe Južne Tirolske prevzel general grof Dankl, celotnemu jugozahodnemu bojišču pa je iz na novo ustanovljenega poveljstva v Mariboru poveljeval generalpolkovnik, nadvojvoda Evgen.
Od Trbiža (današnja Italija) preko zahodnih Julijskij Alp do Krna sta se razporedili 184. brigada in 20. honvedska divizija (poveljnik podmaršal Langer). Linijo južno od Krna so zasedle enote iz sestave 5. armade (Boroević), v kateri so bile številne BH enote. Te so bile:
v 15. korpusu – V/BH2, V/BH1
v 16. korpusu – III/BH4, III/BH3, III/BH2[1]
Tako so Bošnjaki prišli na položaje Mrzlega vrha, Krna, Batognice, Modrejc, Cvetja, Mengor in mnogih drugih kot ter vrhov visokih Julijskih Alp. Skupaj s Slovenci, Hrvati, Srbi, Slovaki, Nemci, Avstrijci, Čehi, Poljaki, Romuni, Rusini, Madžari so branili zahodno mejo Avstro-Ogrske pred italijanskimi napadalci.
V teh letih so na tolminskem mostišču, pomembnem delu soške fronte, na katerem so obrambne linije Italijanom preprečevale prodor proti notranjosti monarhije, divjale številne bitke. V nadaljevanju bom omenil samo nekaj spopadov oziroma bitk na tolminskem mostišču, v katerih so sodelovali tudi Bošnjaki. V poglavju Osebne zgodbe si lahko preberete še o pogumu Bećirja Bašića, pripadnika lovskega bataljona BH6, ki je v akciji pri Volčah s samo z nekaj vojaki zajel veliko Italijanov.
Dne 28. avgusta 1915 so Italijani silovito napadli Koto. Potem ko so Tirolci in Hrvati že predhodno noč odbili nenaden napad, so popoldne 28. avgusta štirje italijanski polki istočasno jurišali na Koto, napad ponovili ponoči, uspeli zavzeti en jarek, vendar sta jih 6. in 7. četa Tirolcev pregnali. Z njimi so v protinapad krenili tudi Bošnjaki iz V/BH1. O tem jurišu je v avstrijski službeni kroniki zapisano:
“Lokalnim rezervam in enemu bataljonu Bošnjakov je v silovitem nočnem protinapadu uspelo odriniti sovražnika, pri čemer so tiste italijanske oddelke, ki niso pravočasno zapustili naših položajev, odrezali, obkolili in pobili ogorčeni Bošnjaki.”[3]
V dvanajsti, edini avstrijsko-nemški ofenzivi na soški fronti, se je zgodil čudež pri Kobaridu. Težišče ofenzive je bilo na tolminskem mostišču in bovški kotlini. Ofenziva se je začela 24. oktobra 1917 ob točno 2. uri zjutraj (začetek topniškega in plinskega obstreljevanja) in je trajala 17 dni, ko so se avstro-ogrske in nemške enote ustavile na reki Piavi. Ob neznatnih lastnih izgubah so zajeli, razgnali, ubili ali ranili 800.000 italijanskih vojakov, zaplenili veliko količino orožja (med njimi tudi 5.000 topov in minometov), poleg tega pa še ogromno hrane, streliva, vozil, živine, oblačil itd. Ironično je, da je bil to zadnji “slavospev” avstrijske monarhije.
Čudež pri Kobaridu
V čudežu pri Kobaridu so sodelovali tudi BH polki. Na bojišču se je zbralo skoraj 64.000 Bošnjakov in Hrvatov. V obeh soških armadah je bilo 38 hrvaških in bosansko-hercegovskih bataljonov, v ofenzivnih silah 14. armade pa še dodatnih 16. Delež bosanskih in hrvaških enot v obeh soških armadah je bil približno 19%, v 14. armadi pa 13%. To jasno kaže, da so bile bosanske in hrvaške enote v zadnji bitki udeležene z bistveno večjim deležem, kot bi to ustrezalo demografski strukturi monarhije in vojske. Zaradi tega dejstva in tudi uporabe v nadpovprečno tveganih akcijah, so bile velike tudi izgube. Ko so ob koncu ponehale še zadnje operacije, ki so bile pogojene s prebojem pri Kobaridu in pregonom italijanske vojske, so bile izgube zavezniških armad ocenjene na 70.000 mož. Umrlo jih je od 12.000 do 15.000. Tri udarne avstro-ogrske divizije (1., 50. in 55.), v katerih je bila vključena večina bosanskih enot, so utrpele nadpovprečno velike izgube, ker so vstopale v akcije z nezadostno topniško podporo in s premajhnim številom mitraljezov. Tako je imela samo 1. divizija ob koncu drugega dne mrtvih 40 častnikov in 1.550 vojakov. Če izhajamo iz realnih 20% izgub, je v neposrednih vojnih operacijah med 24. oktobrom in 29. novembrom 1917 od udeleženih 64.000 (+ okrepitve iz zaledja) življenje izgubilo med 3.000 in 4.000 Bošnjakov in Hrvatov.[4] Bošnjake v boju je najbolje opisal Mato Blažević, ki se je skupaj z njimi boril v kraju Pozzuolo di Friuli:
“Zagrizenost, to je naša rasna odlika in slabost. Za nas je izid nekega boja vprašanje časti, ki nam še vedno veliko pomeni. Če branimo neki položaj, potem ne dovolimo, da bi nam ga kdor koli na silo odvzel, če pa se brani tisto, kar smo se mi odločili odvzeti, tedaj hočemo dokazati in pokazati, kako je ta obramba zaman…Nam je popolnoma vseeno, ali bo Avstrija dobila ta ali oni položaj in celo to krvavo vojno. Če v njej zmaga, ne bo ničesar, v kar bi upali in se veselili.”
Poglejmo si nekatere najpomembnejše operacije BH polkov v 12. soški bitki:
a) 3. BH lovski bataljon je zavzel greben Čemponov in v popoldanskih urah 24. oktobra prodrl do glavne italijanske obrambne črte pri Srednjem. Naslednjega dne so skupaj s sestrsko 22. gorsko brigado zavzeli Globočak.
b) Bošnjaki iz sestave 55. divizije so brez uspeha napadali iz smeri Kala in Lipnika proti Vršiču. Zaradi slabega vremena in pogumne obrambe alpincev so do Drežnice prišli šele naslednji dan.
c) Bošnjaki iz polka BH1 so uspešno očistili italijansko oporišče na planini Lapoč in že okoli poldneva 24. oktobra prodrli v dolino pri Seliščah ter nadaljevali s prodorom proti Vrsnemu.
d) Bošnjaki iz legendarnega polka BH2 so 25. oktobra v jutranjih urah zavzeli Mijo (Monte Mia) in nadaljevali s pregonom proti Stupici.
e) Bošnjaki iz polka BH1 so skupaj s Hrvati in Nemci v krvavih bojih premagali zaščitne enote v Morteglianu in Pozzuolu di Friuli. Izgube so bile hude: pet častnikov in 250 vojakov.
f) vojaki iz polka BH4 so v noči med 2. in 3. novembrom kot prva enota napadalcev prekoračili reko Tilment pri Corninu. Kljub srditemu odporu so vzpostavili mostišče in zajeli približno 3.000 Italijanov in 13 topov. Zjutraj sta jim prišla v pomoč še dva bataljona iz polka BH2.
Da bi si lažje predstavljali boje v 12. bitki, bom predstavil dve akciji Bošnjakov, ki ju je v svojem seminarju navedel Lovro Galić iz Zagreba.
Akcije lovskega bataljona BH3
Bošnjaki iz lovskega bataljona BH3 (poveljnik major Otto von Ried) bi morali skupaj s IV. bataljonom 53. polka prevzeti sovražne položaje na hrbtu Čemponi in na koti 631, ki bi jih morali že v prvem napadu zavzeti drugi bataljoni iste (7.gorske) brigade. V dežju in megli so Bošnjaki približno ob 8.20 zahodno od potoka Ušnik naleteli na nedotaknjena sovražna mitralješka gnezda na obronkih Čemponskih Rutov. S hitro in ostro akcijo so jurišni vodi očistili te ovire, tako da je del bataljona približno ob 11. uri prišel pred glavno italijansko črto in se znašel v močnem obrambnem ognju. O enotah, ki bi te položaje morale zavzeti, ni bilo ne duha ne sluha. Topovi, minometalci in mitraljezi so podpirali gost zaporni ogenj, vendar Bošnjaki niso dolgo razmišljali: ena četa je krenila v frontalni napad, bočno pa jih je podprl ogenj mitralješkega voda. V boju mož na moža so Bošnjaki hitro premagali sovražnika (alpince) in približno ob 11.30 zavzeli obrambni sistem v širini dveh kilometrov z obeh strani kapele na koti 631. Dve četi Bošnjakov sta zajeli 30 časnikov in 2.900 alpincev. Ta uspeh je bistveno vplival tudi na boje za Vardo. Major Riedl je z nestrpnostjo čakal na zaostali četi in na Zagrebčane, približno ob 14. uri pa je prišlo obvestilo, da jih je zadržal močan italijanski zaporni ogenj in da ne morejo priti vse do mraka. Italijansko zmedo pa je bilo treba izrabiti, zato je Riedl poslal obe četi lovcev v napad na Ostri kras. Med hrbtom Čemponov in verigo Ježa-Ostri kras-Globočak je dolga in ozka dolina potoka Doblarec. Vanjo se je bilo šele treba spustiti in se nato vzpeti po skoraj enako strmih obronkih. Vseeno je približno ob 16. uri Ostri kras padel, zavrnjeni pa so bili tudi vsi sovražnikovi protinapadi. To je bilo delo samo štirih vodov lovcev in dveh mitraljeških vodov! Ne da bi čakali okrepitve (in se tudi ukvarjali z ujetniki) so Bošnjaki prodirali v smeri Pušnega in pri tem naleteli na položaj baterije topov s kalibrom 149 mm. Z nenadnim naskokom in izključno hladnim orožjem so brez hrupa obvladali topničarje dveh topov, za druge pa so morali uporabiti ročne bombe. 35 mož je zajelo 5 topov, 20 časnikov in 300 vojakov! Druga skupina je obšla Pušno z vzhodne strani. Njen cilj je bilo Srednje, vodil pa jo je poročnik Arpad Bertalan, ki je bil znan po svoji iznajdljivosti. Skupino je razdelil na tri jurišne oddelke po 15 mož in vpadel v sovražnikovo zaledje. Orientacija je bila zaradi mraka in megle težavna. Približno ob 17.30 je oddelek, ki ga je vodil Bertalan, opazil iz smeri Srednjega bliske topniškega obstreljevanja in se usmeril k tem položajem. Presenečenje, hiter ogenj pušk, ročne granate in bojni klici Bošnjakov so paralizirali Italijane, tako da je bila ob 18. uri zajeta skupina šestih težkih minometalcev, njihove posadke pa izločene iz boja. Bertalan ni točno vedel, kje je, jasno pa mu je bilo, da je za glavno sovražnikovo obrambno črto. Hitro je zavaroval vojne ujetnike in s peščico preostalih mož napadel Srednje z zahoda prav v trenutku, ko sta ga s sprednje strani napadli dve četi lastnega bataljona. Italijani so se znašli ujeti v klešče in niso vedeli, kako šibke so v resnici enote napadalcev. Predali so se, 1.000 mož!
Za pogum in samoiniciativnost ter dosežene rezultate odločilnega pomena je bil Arpadu Bertalanu podeljen viteški red Marije Terezije, ki je bil najvišje avstro-ogrsko vojaško odlikovanje. 3. BH lovski bataljon se je v tej bitki še enkrat posebno izkazal. Dan po zavzetju Vidma je v Morteglianu preprečil prodor celotne italijanske divizije in na koncu po strahovitih, krvavih uličnih bojih, ko so prispele še nekatere čete tega bataljona, v protinapadu zajel večji del napadalcev. Avsto-ogrsko vrhovno poveljstvo je dobro vedelo, da BH enote poleg tirolskih cesarskih strelcev in še nekaj avstro-nemških ter hrvaških (dalmatinskih) polkov.spadajo v elito cesarske armade. Članstvo v tem ekskluzivnem klubu je žal terjalo visoko ceno. Od vseh provinc nekdanje monarhije je Bosna s Hercegovino plačala procentualno najvišji krvni davek.
Zavzetje mostišča pri Corninu 2. novembra 1917 (po pripovedi Wernerja Schachingerja v knjigi Die Bosniaken kommen)
Italijani so 1. novembra zapustili otok Clapat in porušili srednji krak krajšega, zahodnega dela železniškega mosta. Rešetkasta konstrukcija je padla v naraslo reko, tako da so bili zgornji nosilci približno v višini kamnitih stebrov, nekaj pod višino prekinjene proge in približno meter nad podivjano vodo. Širina nosilcev je bila približno 30 cm. Otok je takoj zavzel ves avstro-ogrski bataljon, o poskusih prehoda prek porušenega loka pa ni bilo vredno razmišljati. Italijani so s svoje obale z ognjem odgovarjali na vsako približevanje mostni konstrukciji, zaradi hitrosti narasle vode pa tudi niso uspeli poskusi, da bi reko preplavali. Dan je pretekel v neuspelih poskusih, prav tako dopoldne naslednjega dne. Bošnjaki iz 4. bataljona polka BH4 so bili ta dan na zasluženem počitku, vendar se je pod pritiskom višjih poveljstev na vse enote, da si kar najhitreje zagotovijo prehod, približno opoldan »bosanska« brigada v Zedtwitzu ponovno vključila v akcijo. Začela naj bi se z otoka Clapat, med 16. in 18. uro pa naj bi korpusno topništvo (kolikor ga je prispelo) izvedlo topniško pripravo. Na porušenem delu mosta so že delali pionirji, rezultat njihovega požrtvovalnega dela pa sta bili le dve »stezi« iz desk, položenih vzdolž gornjih nosilcev, iz njih na stebre. Napeta jeklena žica je imela vlogo ograje…
Vodja obeh jurišnih oddelkov, praporščak Nujić, je z daljnogledom določil položaj sovražnih oporišč in mitraljezov na drugi strani mostu, tako da se je ob 18.20 začel napad. Bošnjaki so se po vrveh spuščali z mosta ter z bombami in bojem mož na moža premagali položaje pod mostom in na obeh straneh železniškega nasipa. Za jurišnimi oddelki se je začela valiti 14. četa. Prehod je bil težak. Možje so šli drug za drugim v indijanski vrsti, lovili ravnotežje nad naraslo reko, nekateri padali zadeti, drugi pa so prispeli na drugo stran in v mraku takoj naskočili sovražnikove položaje v naselju. Takoj ko se je nabralo dovolj mož, so začeli s čiščenjem naselja, zavzemali hišo za hišo. Nadporočnik Brunner je z dvema četama napadel vas Sveti Rok na vzpetini nad Corninom, kapetan Riedl, komandant 4. bataljona pa je počakal, da se je zbral celotni bataljon. To se je zgodilo šele ob 23. uri, potem se je 16. četa napotila po cesti proti jugozahodu v smeri Flagogne. Riedl je ostal sam z 15. četo in se čez pol ure tudi sam napotil v isti smeri, pri tem pa že po 500 metrih od postaje naletel na močne italijanske položaje. Iz teme je neprekinjeno streljalo 40 mitraljezov. Bošnjaki so na hitro uredili zasilne zaklone in s svojimi šestimi mitraljezi sprejeli boj. Kaj se je zgodilo? 16. četa je očitno šla mimo po cesti, le kakšno minuto, preden je sovražnik z dvema in pol bataljonoma začel protinapad z vzpetine. Italijani so ob veliki premoči resnično odločno in požrtvovalno napadali, val za valom, Bošnjaki pa so vsakega odbili. Vendar za kakšno ceno… Izločeno je bilo vedno več mož in samo odličnemu ravnanju častnikov, ki so bili stalno ob možeh, jih opogumljali in jim dajali zgled z lastnim ravnanjem, gre zahvala, da so položaje obdržali, čeprav niso dočakali nobenih okrepitev. Položaj je postal kritičen približno ob dveh ponoči, ko je bila že večina častnikov ranjenih ali mrtvih in je primanjkovalo streliva.
Tedaj pa je na zaplenjenem konju iz Flagogne prišel (prek območja, na katerem je vrvelo Italijanov) trobentač 16. čete in javil, da je Flagogna zavzeta, v njej celotna baterija topov, mnogo vozil in konjev, zavzet je bil tudi Monte Albigons in pomemben most prek nekega hudournika. Ta novica je močno dvignila moralo Bošnjakov, sčasoma (v treh urah) pa so začele prihajati tudi okrepitve (ena četa III. bat. polka BH2) in približno ob 4. zjutraj še dve in pol četi. Kljub okrepitvam je preboj uspel šele ob 6. uri. Ko so začutili, da Italijanom popušča morala, so Bošnjaki brez povelja začeli jurišati na italijanske položaje. Prišlo je do boja mož na moža, pri čemer Bošnjaki, izmučeni in zdesetkani v nočnem boju, niso poznali usmiljenja. Le malo Italijanov se je uspelo rešiti z begom… Približno ob 3. uri so posamezni deli 11. čete III/ polka BH2 prišli na pomoč oddelku nadporočnika Brunnerja pri Svetem Roku. Ta oddelek so v premoči pričele stiskati množice Italijanov in odločno napadati v smeri mostišča. Ko je zjutraj na obrobju naselja padel priljubljeni poročnik Kunz, se je Bošnjakom stemnilo pred očmi, in tako so, čeprav brezupno maloštevilni, rjoveč z nožem v eni in bombo v drugi roki, zdrveli v hiše in proti cerkvi v središču naselja, nato pa proti vzpetinam nad njim. Strahovito so bili razjareni in Italijani se niso uspeli ubraniti. Zajetih in pobeglih ni bilo… Na čelu majhne skupine junakov je bil nenehno vojak Ilić, po rodu iz vasi v okolici Ključa, nizkega čina, vendar levjega srca. S to akcijo je ena sama četa 3. bataljona polka BH2 nagnala v beg ostanke elitne brigade Lombardia. To se je zgodilo 3. novembra približno ob 16. uri. Enako krvavi boji so potekali tudi okoli položajev severno in severzahodno od Cornina. Kadar je padel kakšen častnik, je poveljevanje prevzel podrejeni podčastnik, ko ni bilo več niti teh, je može povedel na lastno pobudo kateri od vojakov. Do umika ni smelo priti. Dovoljen je bil le kratek počitek in nato nadaljnji juriši…
V Grapu, približno 4 km zahodno od Cornina, se je na gričih vnel ogorčen boj, ki se je kljub številčni premoči slabo končal za Italijane. Nekaj okoli Svetega Roka, nekaj tu, nekaj v okolici Flagogne in Forgarie, so Bošnjaki vsega skupaj zajeli 13 topov s strelivom in vpregami, veliko mitraljezov in skoraj 3.000 Italijanov (med drugim celoten štab nekega polka). V popoldanskih urah je bila bitka za mostišče dobljena. Italijani so se v paniki umikali, prek “mosta” pa se je začenjal prehod preostalih enot I. avstro-ogrskega korpusa in nemške 12. divizije. Dva bataljona Bošnjakov sta porazila dve italijanski brigadi (posebnega korpusa Di Giorgio), na bojišču je ostalo približno 1.000 mrtvih Italijanov, o zajetih in plenu pa smo že slišali. Izgube Bošnjakov lahko ocenimo na 20 do 30% (približno 500 mož). Težko je razumeti, da sodobna italijanska literatura (na primer sicer zelo dobra knjiga Caporetto inž. Oria di Brazzana) še vedno navaja trditve o neizenačenosti sil, ki naj bi bila v škodo Italijanov.
[1] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 73-74
[2] Prevzeto s strani www.prohereditate.com dne 28. julija 2006.
[3] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 90
[4] Galić, Lovro (1998). Zbornik Kobarid, str. 62
Ni komentarjev:
Objavite komentar