Ker so bili Bošnjaki v tej enoti po poreklu iz Hercegovine, se je to odrazilo tudi na videzu same dzamije, saj je imela dokaj majhen minaret, ki spominja na minarete v Hercegovini, zgrajene iz kamna. Dzamija v Logu pod Mangartom je bila lesena in pobarvana v belo. Njene dimenzije niso znane, vendar na podlagi fotografij lahko sodimo, da ni bila velika (mogoče 8 x 10 metrov), majhna pa tudi ne. Čeprav se ne ve točno, kdaj je bila zgrajena, prevladuje mnenje, da so jo zgradili jeseni 1916. Pred samim zaključkom knjige sem od prijatelja Vinka Avsenaka dobil informacijo, ki se nama je zdela zelo zanimiva. Namreč, časopis “Slovenec” je 25. oktobra 1917 v rubriki Primorske novice objavil sledečo novico:
„Džamija na Soči. Za mnogoštevilne mohamedance, ki se bore na soški fronti, so zgradili prekrasno džamijo, v kateri bodo mogli vsaj posamezni oddelki izvrševati svoje verske dolžnosti. Sam sarajevski reis-el-ulema, kakor tudi vojaški muftija odideta k slovesni otvoritvi.”
Reis-ul-ulema (vrhovni poglavar Islamske skupnosti v BiH) je bil v tistem času dr. Džemaludin Čaušević. Predvidevam, da je bil na slovesnost povabljen tudi Muharem Hasanbegović, ki je bil zadolžen za muslimanske verske obrede v Ljubljani v času prve svetovne vojne. Vinko Avsenak dvomi, da se je svečana otvoritev sploh zgodila, saj se je že 24. oktobra 1917, se pravi na dan pred načrtovano otvoritvijo, začela 12. soška bitka. Vse bosanske polke so z Rombona in ostalih pobočij premestili na Krnsko pogorje približno tri tedne pred tem datumom, in ko bi moral reis-ul-ulema mošejo svečano odpreti, je tam že divjala zadnja ofenziva. Avsenak okoliščine posvetitve dzamije raziskuje še naprej.
[1] Buzdovan je bil leseni kij, ki je imel kovinske žeblje ali kovinski vrh. Bil je zelo uporaben v bojih mož na moža. Uporabljali so ga predvsem Bošnjaki, čeprav imamo dokaze, da so buzdovan uporabljali tudi drugi vojaki v avstro-ogrski armadi, zlasti Madžari. Pri gospodu Ivu Ivančiču v Bovcu sem v njegovi zbirki videl fotografijo, ki prikazuje obrambne položaje pri Ravelniku. Ob stražarju visi buzdovan, kar pomeni, da je bilo to orožje zelo priročno in uporabno za vsakogar v primeru napada oziroma spopada.
Dzamija v Logu pod Mangartom med prvo svetovno vojno
Dzamija bi bila danes vsekakor neprecenljiv kulturni spomenik in prvovrstna turistična atrakcija. Kaj se je z njo zgodilo? Glede razlogov njene poruštive obstaja več razlag. Tomaž Ovčak je v svojem članku “Mošeja v Logu pod Mangartom”, objavljenem na spletni strani http://www.soskafronta.com/, zapisal, da je bila po pripovedovanjih dzamija trn v očesu italijanski upravi, saj so se Italijani bali Bošnjakov bolj kot hudiča, in da so jo porušili kmalu po koncu svetovne vojne. Vinko Avsenak pa je v članku, objavljenem v reviji Društva soška fronta iz Nove Gorice, Na fronti, zapisal takole:
Dzamija bi bila danes vsekakor neprecenljiv kulturni spomenik in prvovrstna turistična atrakcija. Kaj se je z njo zgodilo? Glede razlogov njene poruštive obstaja več razlag. Tomaž Ovčak je v svojem članku “Mošeja v Logu pod Mangartom”, objavljenem na spletni strani http://www.soskafronta.com/, zapisal, da je bila po pripovedovanjih dzamija trn v očesu italijanski upravi, saj so se Italijani bali Bošnjakov bolj kot hudiča, in da so jo porušili kmalu po koncu svetovne vojne. Vinko Avsenak pa je v članku, objavljenem v reviji Društva soška fronta iz Nove Gorice, Na fronti, zapisal takole:
Danes na kraju, kjer je bila dzamija, ni nikakršnih dokazov ali česar koli, kar bi obiskovalcu dalo vedeti, da je bila na tem mestu dzamija.
Danes lahko edini dokaz (ali bolje rečeno fotografijo) vidite v galeriji pred vhodom v rudnik, kakšnih 200 metrov od pokopališča, ki je bila urejena pred kratkim. Bilo bi lepo, če bi kraj, kjer je stala, označili vsaj z okrasno ograjo in informativno tablo, do nje pa bi lahko uredili pot od glavne ceste proti travniku.
[1] Avsenak, Vinko (2006). Revija Na fronti, Društvo soška fronta, Nova Gorica, str. 50
Ni komentarjev:
Objavite komentar