nedelja, 13. april 2008

Dzamija v Logu pod Mangartom

Ko se je leta 1915 na zahodni meji avstro-ogrskega imperija oblikovala soška fronta, so tja prispele prve avstrijske okrepitve in med njimi so bili tudi muslimanski vojaki iz Bosne. V tistih časih je izraz Bošnjak označeval vse vojake iz BiH, čeprav so med njimi muslimani prevladovali. V okolico Bovca in vasico Log pod Mangartom so Bošnjaki prišli v aprilu 1916. To so bili pripadniki polka BH4, ki je imel sedež v Mostarju. Bili so Hercegovci in med njimi je bilo kar nekaj katolikov. Kmalu se je pokazalo, iz kakšnega testa so ti vojaki. S svojim pogumom in nepremagljivostjo v boju mož na moža so vzbujali strah in trepet prav vsakemu sovražniku. Mnogi med juriši niso uporabljali puške, ampak so z eno roko metali bombe, v drugi pa so vihteli buzdovan ali nož.[1] Polk je imel položaje na Rombonu, v vasici Log pod Mangartom pa so si zgradili snežno belo dzamijo. O sami dzamiji imamo zelo malo podatkov, vendar večina avtorjev meni, da so jo zgradili novembra 1916. O njej nam še največ pove pisateljica, sarajevska Slovenka, Valerija Tvrz v knjigi "Bosna i Soča", ki pa je v bistvu roman. Njene fotografije je med drugimi posnel neznani avstrijski častnik. Ob izidu svoje prve knjige Islam in muslimani v Sloveniji leta 2003 sem imel samo eno fotografijo dzamije. Danes jih imam sedem.

Ker so bili Bošnjaki v tej enoti po poreklu iz Hercegovine, se je to odrazilo tudi na videzu same dzamije, saj je imela dokaj majhen minaret, ki spominja na minarete v Hercegovini, zgrajene iz kamna. Dzamija v Logu pod Mangartom je bila lesena in pobarvana v belo. Njene dimenzije niso znane, vendar na podlagi fotografij lahko sodimo, da ni bila velika (mogoče 8 x 10 metrov), majhna pa tudi ne. Čeprav se ne ve točno, kdaj je bila zgrajena, prevladuje mnenje, da so jo zgradili jeseni 1916. Pred samim zaključkom knjige sem od prijatelja Vinka Avsenaka dobil informacijo, ki se nama je zdela zelo zanimiva. Namreč, časopis “Slovenec” je 25. oktobra 1917 v rubriki Primorske novice objavil sledečo novico:

„Džamija na Soči. Za mnogoštevilne mohamedance, ki se bore na soški fronti, so zgradili prekrasno džamijo, v kateri bodo mogli vsaj posamezni oddelki izvrševati svoje verske dolžnosti. Sam sarajevski reis-el-ulema, kakor tudi vojaški muftija odideta k slovesni otvoritvi.”

Reis-ul-ulema (vrhovni poglavar Islamske skupnosti v BiH) je bil v tistem času dr. Džemaludin Čaušević. Predvidevam, da je bil na slovesnost povabljen tudi Muharem Hasanbegović, ki je bil zadolžen za muslimanske verske obrede v Ljubljani v času prve svetovne vojne. Vinko Avsenak dvomi, da se je svečana otvoritev sploh zgodila, saj se je že 24. oktobra 1917, se pravi na dan pred načrtovano otvoritvijo, začela 12. soška bitka. Vse bosanske polke so z Rombona in ostalih pobočij premestili na Krnsko pogorje približno tri tedne pred tem datumom, in ko bi moral reis-ul-ulema mošejo svečano odpreti, je tam že divjala zadnja ofenziva. Avsenak okoliščine posvetitve dzamije raziskuje še naprej.

[1] Buzdovan je bil leseni kij, ki je imel kovinske žeblje ali kovinski vrh. Bil je zelo uporaben v bojih mož na moža. Uporabljali so ga predvsem Bošnjaki, čeprav imamo dokaze, da so buzdovan uporabljali tudi drugi vojaki v avstro-ogrski armadi, zlasti Madžari. Pri gospodu Ivu Ivančiču v Bovcu sem v njegovi zbirki videl fotografijo, ki prikazuje obrambne položaje pri Ravelniku. Ob stražarju visi buzdovan, kar pomeni, da je bilo to orožje zelo priročno in uporabno za vsakogar v primeru napada oziroma spopada.

Dzamija v Logu pod Mangartom med prvo svetovno vojno

Dzamija bi bila danes vsekakor neprecenljiv kulturni spomenik in prvovrstna turistična atrakcija. Kaj se je z njo zgodilo? Glede razlogov njene poruštive obstaja več razlag. Tomaž Ovčak je v svojem članku “Mošeja v Logu pod Mangartom”, objavljenem na spletni strani http://www.soskafronta.com/, zapisal, da je bila po pripovedovanjih dzamija trn v očesu italijanski upravi, saj so se Italijani bali Bošnjakov bolj kot hudiča, in da so jo porušili kmalu po koncu svetovne vojne. Vinko Avsenak pa je v članku, objavljenem v reviji Društva soška fronta iz Nove Gorice, Na fronti, zapisal takole:

Kaže, da so porušitvi botrovali nekoliko bolj „praktični” razlogi. Razumeti moramo namreč, da je bila mošeja zgrajena iz versko-vojaških potreb in da je bila zato povsem začasnega značaja. Ko so po preboju pri Kobaridu Bošnjaki odšli iz krajev ob Soči (pešpolk BH4 je bil z Loga pod Mangartom in rombonskega bojišča premeščen na Krnsko pogorje že nekaj tednov pred prebojem) je ostala mošeja popolnoma brez namembnosti in prepuščena propadanju. V tej alpski vasi je delovala kot popoln tujek, zato se je kakršno koli vzdrževanje v tem povojnem obdobju zdelo prebivalcem nesmiselno. Povsem umevno je, da so prebivalci po vojni potrebovali gradbeni material, pašnike in njive, ki so jim jih bili zaradi gradnje vojaških objektov prej odvzeli. Zato so številne barake skupaj z mošejo po prenehanju njihove namembnosti kmalu po vojni enostavno podrli, gradbeni material pa porabili. Tako so na primer ovčjo stajo na Frati nad Logom še dolgo časa krasila vrata nekdanje mošeje. Le kdo je v tistih razmerah in v takratni vsakdanji borbi za preživetje lahko razmišljal o varovanju kulturne dediščine in o turizmu! Sic transit gloria mundi![1]

Danes na kraju, kjer je bila dzamija, ni nikakršnih dokazov ali česar koli, kar bi obiskovalcu dalo vedeti, da je bila na tem mestu dzamija.

Danes lahko edini dokaz (ali bolje rečeno fotografijo) vidite v galeriji pred vhodom v rudnik, kakšnih 200 metrov od pokopališča, ki je bila urejena pred kratkim. Bilo bi lepo, če bi kraj, kjer je stala, označili vsaj z okrasno ograjo in informativno tablo, do nje pa bi lahko uredili pot od glavne ceste proti travniku.

[1] Avsenak, Vinko (2006). Revija Na fronti, Društvo soška fronta, Nova Gorica, str. 50

Ni komentarjev: