Spomenik v Logu pod Mangartom (foto: Ahmed Pašić, 13. junij 2006).Na zloglasni gori je bilo najhuje od 16. do 18. septembra 1916, ko je I. bataljon polka BH4 ubranil več zaporednih napadov petih italijanskih bataljonov. Bošnjaki so iz svojih utrjenih skalnih položajev dobesedno zdesetkali italijanske napadalce, ki so imeli v treh dneh 1.600 padlih in ranjenih. Ko se je 18. septembra jalovo končal še zadnji napad, je nadporočnik BH4 poslal v polkovni štab samo še kratko sporočilo:
“Italijani spet postavljajo svoje žične ovire. Telefonske povezave pretrgane na najmanj desetih mestih! Drugače nič novega. Skrbi so odveč! Nič izgub. Razpoloženje moštva zelo dobro.”
Spomenik v Logu pod Mangartom (foto: Ahmed Pašić, 13. junij 2006).Spomenik je zelo dolgo časa (skoraj dve leti) delal češki kipar Ladislav Kofranek iz Prage, za katerega so mi domačini v vasi kasneje pravili, da se je tako izognil odhodu na bojišče. Kofranek je že leta 1916 po ukazu območnega oddelka 10. armadnega poveljstva začel z delom. Na podlagi starih fotografij, ki jih ima v svoji zbirki David Erik Pipan, lahko sklepamo, da je kipar izdelal vsaj tri različne mavčne osnutke, preden se je lotil dela. Eden od osnutkov je danes razstavljen v muzeju soške fronte na Sveti Gori. Na tem osnutku je poleg Bošnjaka upodobljen tudi vojak planinskih enot.
Kipar je na podstavek iz klesanih kamnitih blokov najprej postavil železno armaturno konstrukcijo in jo na grobo obzidal s cementom, iz te betonske gmote pa je počasi izklesal večmetrski spomenik. Ves čas nastajanja je bil spomenik skrit v veliki, pokončni leseni baraki. V njej je bil postavljen oder, po katerem se je kipar z dletom in kladivom v rokah lahko prosto gibal tudi več metrov visoko. Baraka je ščitila kiparja pred vremenskimi neprilikami, služila pa je predvsem kot ograja, ki je varovala pred padcem z višine. Ko je bil spomenik končan (verjetno še pred koncem leta 1917), je Kofranek izklesal še tri spominske plošče, pisane v nemščini (sprednja plošča), bosanščini (na levi strani spomenika pod Bošnjakom) in slovenščini (na desni strani spomenika pod gorskim strelcem). Poleg številnih oznak vojaških enot, je na spomeniku tudi oznaka enote B.H.4.[1]
Spomenik v Logu pod Mangartom je eden najlepših tovrstnih spomenikov na soški fronti in leta 2005 so ga tudi temeljito obnovili.
[1] Povzel po članku Davida Erika Pipana z naslovom “Spomenik hrabrim braniteljem Rombona” v reviji za vojaško zgodovino “Na fronti”, str. 48-52.
Kipar je na podstavek iz klesanih kamnitih blokov najprej postavil železno armaturno konstrukcijo in jo na grobo obzidal s cementom, iz te betonske gmote pa je počasi izklesal večmetrski spomenik. Ves čas nastajanja je bil spomenik skrit v veliki, pokončni leseni baraki. V njej je bil postavljen oder, po katerem se je kipar z dletom in kladivom v rokah lahko prosto gibal tudi več metrov visoko. Baraka je ščitila kiparja pred vremenskimi neprilikami, služila pa je predvsem kot ograja, ki je varovala pred padcem z višine. Ko je bil spomenik končan (verjetno še pred koncem leta 1917), je Kofranek izklesal še tri spominske plošče, pisane v nemščini (sprednja plošča), bosanščini (na levi strani spomenika pod Bošnjakom) in slovenščini (na desni strani spomenika pod gorskim strelcem). Poleg številnih oznak vojaških enot, je na spomeniku tudi oznaka enote B.H.4.[1]
Spomenik v Logu pod Mangartom je eden najlepših tovrstnih spomenikov na soški fronti in leta 2005 so ga tudi temeljito obnovili.
[1] Povzel po članku Davida Erika Pipana z naslovom “Spomenik hrabrim braniteljem Rombona” v reviji za vojaško zgodovino “Na fronti”, str. 48-52.
Ni komentarjev:
Objavite komentar