Elez Dervišević

Svojevrsten fenomen je bil vsekakor 11-letni Elez Dervišević iz okolice Bijeljine, ki se je boril v 1. bataljonu 91. polka. Bil je najmlajši vojak prve svetovne vojne. Kako je Elez pri tej starosti sploh prišel v vojsko? Kako je prišel v Slovenijo? Kaj se je zgodilo z njim in kje je Elez danes? Poglejmo si njegovo pot.

Mali Elez Dervišević se je rodil v trgovski družini v Bijeljini, takrat bogatem bosanskem mestecu v severovzhodni Bosni. Oče Sulejman Aga Dervišević je bil premožni trgovec, ki je za svojo družino odlično skrbel. Elezova mati je bila Munevera, imel pa je tudi dva brata, Mehmedalijo in Osmana ter sestro Safijo.

Oče Eleza, Sulejman Aga Dervišević

Številna družina Dervišević pred prvo svetovno vojno v Bijeljini, BiH (zasebna zbirka Eleza Derviševića mlajšega).

Ko se je začela prva svetovna vojna, je Ademaga Mešić, bogat mož iz Bjeljine, uvidel nevarnost, ki je grozila iz Srbije, zato je sam financiral oborožitev prostovoljcev, ki bi zaščitili Bijeljino od srbske vojske. Tej vojski 450 prostovoljcev se je priključil tudi Mehmedalija, Elezov brat. Nekateri med njimi so poskušali pekoračiti Drino in so v majhnih čolnih zapluli na drugo stran obale. Mali Elez, ki takrat še ni imel dvanajst let, je z bosanskega brega reke spremljal to akcijo. Kmalu so se z druge strani oglasili srbski mitraljezi, ki so pokosili večino pripadnikov te čudne vojske. Med njimi je bil tudi Mehmedalija. Ko je Elez videl, kaj se je zgodilo, se je v njem rodila želja po maščevanju.

Ko je Italija maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski, se je v Brezovem Polju, 25 km od Bijeljine, nahajal I. bataljon pehotnega polka št. 91. Bili so Čehi in kmalu so dobili ukaz, da morajo oditi na soško fronto. Lokalno prebivalstvo in vojaki so se med seboj dobro poznali, zato je Alojz Martinek, poveljnik polka, prosil poveljnika tamkajšnje zaščitne enote, da izkoristi Eleza kot “vodiča” prek Save in Slavonije do vkrcanja bataljona na vlak. Ko so naposled stopili na vlak, je bil med njimi tudi Elez. A takrat je bilo že prepozno. Elez je postal vojak in odpotoval je na fronto.

Elez in častnik Alojz Martinek

Na začetku mu Martinek ni dovolil oditi na bojišče. Namesto tega je prenašal sporočila, pomagal v kuhinji, jemal podatke od ranjenih itd. Nekega dne ga je v strogi tajnosti poveljnik mitraljezcev vzel s sabo v akcijo, da bi lahko videl Bošnjake pri napadu. Z varne razdalje je Elez gledal, kako so Bošnjaki iz polka BH3 napadli in pregazili italijanske položaje. Bil je navdušen. Končno je okusil resnično akcijo. Še isto noč je bil stražar na položaju in pozno v noč je zaslišal pred seboj topot korakov. Takoj je obvestil poveljnika. Skupaj sta odšla preverit, kaj se dogaja, in kmalu zagledala neznane postave. Zavpila sta: “Roke kvišku!” Zajela sta tri italijanske vojake, ki so želeli pobegniti na avstrijsko stran. Ko sta jih pripeljala v poveljstvo, je Martinek ostro grajal Eleza, da je odšel na bojišče, vendar se je novica o tem, da je zajel tri Italijane, razširila kot blisk. Elez je bil ponosen.

Že naslednji dan je sledila nagrada. Postal je desetnik! S 14 leti je bil najmlajši desetnik v avstro-ogrski vojski. Elez se je boril na Mrzlem vrhu, v Krnskem pogorju. Tam je velikokrat srečal svoje Bošnjake, saj jih je bilo na tem območju več tisoč. Malemu Elezu je bil vzor slavni Hadži Osman-aga Grabčanović, nosilec zlate medalje za hrabrost, ki je bil ravno tako po poreklu iz Bijeljine. Skupaj sta se borila v enoti in Hadži Osman-aga je bil znan po tem, da je v bližinskem boju uporabljal samo buzdovan in nož. Ko so ga vprašali, zakaj, je odvrnil: “Pse je treba tepsti!” Skupaj z Osmanom je bil na bojišču tudi njegov bratranec Jusuf, ravno tako dobitnik zlate medalje za pogum (glej seznam na koncu). Elez je zelo rad preživljal čas s svojima sonarodnjakoma. Kasneje, ko je bil že v Badenu pri Dunaju, je prejel žalostno novico, da je Osmana ubila zablodela krogla na straži, potem ko je nepoškodovan preživel številne boje. Kismet.

Po 19 mesecih bojevanja na soški fronti je bil ranjen tudi Elez. Zgodilo se je na Mrzlem vrhu, ko ga je med bojem v spodnjo vilico zadel drobec granate. Odpeljali so ga v bolnišnico na Dunaj. Njegovi soborci so se dostojno poslovili od njega, komandant Martinek pa mu je ob tej priložnosti podaril svojo žepno uro omega z besedami: “V spomin mojemu hrabremu sinu...”

Najmlajši vojak v avstro-ogrski vojski je na Dunaju pritegnil veliko pozornost in na prošnjo nadvojvodinje Isabelle je Vrhovno poveljstvo Elezu dodelilo osebnega imama iz vojašnice Rossauer, ki ga je učil o osnovnih islamskih predpisih.[1] Sam Elez je kasneje pravil, da so ga povsod in vsi spraševali o tem, kako je bilo na fronti, kako so ga ranili itd. Težko je odgovarjal, saj ga je bolela vilica. Na Dunaj so ga pripeljali v vojaško bolnišnico št.1.[2] Nadvojvodinja Isabelle ga je redno obiskovala in sporočila Elezovi materi (Elezov oče je umrl pred vojno), da je pod njeno zaščito. In mati ji je dovolila, da Elez ostane še nekaj časa na Dunaju, da bi se lahko izobraževal.

[1] Imamović, dr. Enver (1999). Historija bosanske vojske, str. 298-301
[2] Danes je to del stare splošne bolnišnice v 9. okrožju, Van-Swieten-Gasse 1.


Karl, njegova mama Ernsthaler in Elez

Ko so Eleza odpustili iz bolnišnice, so ga odpeljali v dvorec Weilburg v Badenu pri Dunaju. V dvorcu je živela družina Ernsthaler, ki je naslednjih nekaj let skrbela za Eleza. Vpisali so ga v kadetsko šolo v Bratislavi, ki jo je nekaj let kasneje tudi uspešno zaključil. Družina Ernsthaler je imela sina Karla, Elezovega vrstnika, ki je pravil, da je bil Elez na poti iz šole domov vedno njihov poveljnik in da so nenehoma nekaj napadali.

Nekega dne se je zgodil zanimiv dogodek. Imel je to srečo, da je bil prisoten, ko je bolgarski kralj Ferdinand obiskal avstrijskega cesarja Karla. Ko je Ferdinand zagledal malega Eleza s fesom na glavi, ga je vprašal: “Si ti Turek?” A Elez mu je kot iz topa odgovoril: “Ne, jaz sem Avstrijec, jaz sem Bošnjak!!!” Kralju je bil odgovor tako všeč, da ga je prosil, če se sprehodi z njim.

Po koncu vojne se je Elez vrnil v svojo Bijeljino. Kmalu je ugotovil, da so prišli drugačni časi, saj je bilo prezirano vse, kar je bilo še pred kratkim hvale vredno in spoštljivo. Niso mu priznali šole, zato mu je pomagal njegov stari znanec Ademaga Mešić, da je dobil službo v Muslimanski trgovski banki v Bijeljini. Leta 1925 je obiskal svojega prijatelja Karla. Zatem je obiskal tudi svojo nadvojvodinjo Isabelle, ki je poslej živela na Madžarskem. Od nje je kot darilo dobil 5.000 forintov. Ko se je vrnil nazaj domov, je s tem denarjem ustanovil lasto podjetje, ki se je ukvarjalo z izvozom poljedelskih pridelkov. In uspel je. Posel je cvetel. Do druge svetovne vojne.

Elez Dervišević kot vojak avstro-ogrske vojske.

Elez Dervišević je prejel številna odlikovanja za hrabrost. Med drugim je prejel Srebrno medaljo za hrabrost 2. razreda, Bronasto medaljo za hrabrost, Medaljo za vojne zasluge in Križ Karlovih enot.[1]

Kasneje sem izvedel, da je Elez Dervišević po vojni odšel v Sirijo, kjer je imel v sirski vojski čin majorja v rezervi. Tam je pred nekaj leti tudi umrl. Pokopan je v Damasku. Njegova hčerka Nesima še vedno živi tam, medtem ko njegov vnuk, ravno tako Elez Dervišević (mlajši), ki mi je tudi poslal fotografije svojega dedka, danes živi v Španiji. Vecino podatkov sem nasel v Schachngerjevi knjigi "Die Bosniaken kommen".

[1] Schachinger, Werner (1996). Bošnjaci dolaze, Lovran, str. 260-271