Monte Meletta je 1.674 metrov visok greben v severni Italiji (Južna Tirolska), na katerem se je utrdila italijanska vojska. Conrad von Hötzendorf, šef generalštaba oboroženih sil avstro-ogrske armade, je nameraval z močnim prebojem iz južnotirolskih gora proti Benetkam doseči dokončno odločitev na italijanski fronti. Vendar najprej je bilo treba zavzeti Monte Meletto.
Bitka se je torej začela konec maja 1916. Drugi BH polk je bil vse do 29. maja s svojimi tremi bataljoni rezerva in v akcijo je vstopil šele 30. maja. Tega dne je 1. četa I. bataljona s svojim častnikom Bartom kljub ogorčenemu italijanskemu odporu očistila gorski greben, severno od Monte Taverleje. Italijani so se ob preboju Bošnjakov in pehotnega polka št. 76 močno upirali, toda major Glossner je s svojimi vojaki v bojih 1. in 2 junija 1916 na področju planinske koče Mandrielle in ob državni meji uspel sovražnika zaustaviti. Italijani so stalno poskušali Bošnjake obkoliti in jih uničiti. Pri tem so žrtvovali svoje najboljše vojake, vendar jim kljub temu ni uspelo. V času teh bojev je IV. bataljon 27. pehotnga polka jurišal na Monte Cimon, medtem ko so I. bataljon 11. pehotnega polka in deli 73. pehotnega polka že zasedli Monte Baldo in južne sosednje vrhove. Dne 30. maja zvečer so Italijane potisnili v dolino Campo Mulo. Deli 6. pehotne divizije so pregazili zgornji del doline in končno prišli do masiva Monte Melette. Pogled na ogromen glavni vrh in dejstvo, da je imelo italijansko topništvo izreden pregled nad goro, je dalo slutiti velike žrtve. Vrh pred njim, Monte Meletta di Gallio, so Bošnjaki zasedli 3. junija 1916. Zemljišče je bilo za napadalce zelo neugodno, zato je bila topniška podpora nujna. Zaradi poznega prihoda topništva, naj bi z glavnim napadom začeli 5. junija 1916. Tega dne so vojaki po ukazu brigadnega poveljstva 11. pehotne brigade tudi krenili v napad. Napredovali so počasi. Močan odpor branilcev z dobro utrjenih položajev in nenehno regljanje mitraljezov z odlično zgrajenih pomožnih objektov sta zahtevala številne žrtve že v začetni fazi napada. Že ponoči so en bataljon 27. polka umaknili iz bojev zaradi velikih izgub. Nadomestili so jih Bošnjaki iz I. in IV. bataljona BH2. Vreme je bilo deževno, spustila se je megla, kar je obe strani prisililo na zmanjšanje aktivnosti. 6. junija zaradi goste megle ni prišlo do napada. Ko se je 7. junija zdanilo, so mnogi častniki in vojaki slutili, da bi to utegnil biti njihov zadnji napad.
Napad obeh skupin (prva skupina pod vodstvom Glossnerja in druga skupina pod vodstvom Stefana Duića) je bil usmerjen na glavni vrh Monte Melette (kota 1.824). Topništvo je začelo z granatiranjem ob 10.uri in potem je sledil napad Bošnjakov. Sovražnikovi mitraljezi so streljali v gosto meglo, vendar so bile izgube med Bošnjaki majhne. S pomočjo goste megle so prišli na vsega 300 metrov od italijanskih položajev in ob 12. uri ustavili napad. Da bi topništvo lahko znova udarilo, so morali počakati, da izgine megla. Začelo se je čakanje, ki je paralo živce. Topništvo se je oglasilo šele ob 18.30. Z natančnimi zadetki so tolkli po Italijanih, vendar se je napad zaradi močnega italijanskega odpora in velikih izgub nadaljeval šele ob 20.15 pod poveljstvom stotnika Glogovca. Zaradi težavnega terena so Bošnjaki nosili samo puške in nože. Tako oboroženi so se počasi, a vztrajno približevali italijanskim položajem. Ko so končno prišli do položajev in jih naskočili, se je eden od italijanskih mitraljezev obrnil in začel kositi Bošnjake na mestu preboja. Napočil je trenutek Huse Škorića. Kot kača se je zmuznil skozi ovire, skočil na alpince, jih pobil, nekaj pa tudi zajel. Ko so Italijani ugotovili, da so njihovi položaji padli, so poslali v boj rezervo, vendar so Bošnjaki nezadržno napredovali proti samemu vrhu Monte Melette. Večina častnikov je padla ali pa so bili težko ranjeni in takrat so navadni vojaki prevzemali odgovornost nase. Posebno se je izkazal Šerif Miljković, 19-letnik iz Kladuše v Cazinski Krajini. Vpričo narednika Hasana Medića in sanitetskega vodnika Mile Dragičevića je samovoljno, poln jeze in sovraštva, v cikcak skokih planil po strmem bregu na dobro zavarovan italijanski mitraljez. Medić ga je že odpisal, vendar je posegel vmes Bog s svojo voljo. Šerif se je prebil skozi zadnjo žično oviro, se premaknil malo v levo in skočil na posadko s hrbta. Besno je z nožem pokončal Italijane. Zatem je vzel mitraljez s podstavka in se s plenom vrnil do soborcev. Nepoškodovan in skozi točo krogel. Mitraljez je podaril svojemu častniku, ki ga je sprejel z odprtimi usti. Poseben primer neustrašnosti je bil Ćamil Reis, ki je iz želje po boju stekel proti italijanskim mitraljezom sredi bojišča, nakar so mu drugi Bošnjaki poslušno sledili!? Zgodilo se je neverjetno! Ćamil je prišel do Italijanov in jih pokosil, medtem ko so ostale Italijane pobili njegovi tovariši.
V bitki na Monte Meletti je umrlo 208 pripadnikov polka BH2, od teh 202 Bošnjaka, medtem ko je na italijanski strani umrlo 2.033 vojakov in častnikov. Bošnjaki so pokopani v skupnih grobovih ob vznožju gore, kjer so tudi umrli. Naj omenim najbolj pogumne vojake v tej bitki: Meho Suljanović, Ćamil Reis, Stefan Duić, Ivo Jakovljević, Hasan Medić, Stevo Kukrika, Šerif Miljković, Avdaga Kuzmić, Smail Muhić, Sulejman Osmančević, Josef Lipp, Jusuf Šekić, Meho Taljić, Huso Zrnić in Meho Mahmutović. Zdi se mi zanimivo, da so mestne oblasti Bosanske Dubice in Gradca v priznanje za hrabrost v bitki na Monte Meletti podelile temu polku srebrno signalno trobento.
Na tem mestu želim omeniti velikega prijatelja Bosne, Pava Jusufa Urbana-Ibruljevića, bošnjaškega politika in humanista, ki se je rodil 5. julija 1911 v Sarajevu. Njegov oče Čedomir Urban, prav tako rojen Sarajevčan, je bil častnik avstro-ogrske vojske in to v polku BH1, kar je zelo zaznamovalo njegovo življenje. Ko je v 60-ih letih prejšnjega stoletja prvič prišel na proslavo v spomin na zmago na Monte Meletti, je spoznal, da je ta dogodek izrednega pomena za bosanskohercegovsko vojaško tradicijo. Prva proslava je bila že leta 1917, samo leto dni po osvajanju vrha Monte Meletta in ohranila se je vse do danes. Tradicijo so prekinili samo v času nacizma. To je bil tudi razlog za ustanovitev Avstrijskega društva za bosanskohercegovske odnose v Gradcu, ki vsako leto v sodelovanju z Zvezno vojsko Republike Avstrije organizira omenjeno proslavo. Znotraj društva deluje tudi Klub bosanskohercegovskih študentov v Gradcu, ki šteje nekaj sto članov. Veliko teh študentov je štipendistov samega društva. Po koncu zadnje bosanske vojne (1992-1995) je Pavo Urban Prvemu korpusu Armade BiH podaril ohranjene paradne uniforme svojega očeta, ki je bil častnik v polku BH1. Zaradi slavne vojaške zgodovine Bošnjakov v prvi svetovni vojni se je zavzel za ponatis knjig Bošnjaki prihajajo (Werner Schachinger) in Sa Bošnjacima u svjetskom ratu (Pero Blašković), ki sta očuvali tradicijo pogumnih sinov Bosne in Hercegovine iz tistega časa.
Spominska plošča padlim Bošnjakom na Monte Meletti, postavljena leta 1996 v Gradcu.
Ob odkritju plošče padlim vojakom iz polka BH2 je bil leta 1996 v Gradcu prisoten tudi poveljnik Armade BiH general Rasim Delić, ki je ob tej priložnosti rekel: “V spomin pogumnim Bošnjakom, ki so v prvi svetovni vojni do zadnjega trenutka pogumno branili skupno domovino Avstrijo.”
Vecina podatkov je povzetih iz Schahingerjeve knjige "Die Bosniaken kommen".
Ni komentarjev:
Objavite komentar