Prelaz Vršič

Čez prelaz Vršič ali, kakor so ga imenovali Avstrijci prelaz Mojstrovka, je do prve svetovne vojne vodila le steza. Trentarji so prelazu pravili Kranjski vrh, Kranjskogorci pa so ga takrat imenovali Jezerca. Od leta 1909 so vozili les in ga spravljali izpod Prisojnika po novozgrajeni vozni poti proti Kranjski Gori. Prelaz Vršič povezuje Kranjsko Goro (Gorenjsko) in Trento (Zgornje Posočje). Gradnja ceste čez Vršič (1611 m) v Trento se je začela maja 1915, ko je bilo že jasno, da bo Italija na bojnem polju nasprotnica Avstro-Ogrske. Za delo na gradbišču je bilo določenih 12.000 ruskih ujetnikov, ki so bili nastanjeni v barakah od Kranjske Gore do Trente. Ujetniki so bili slabo oblečeni, pestile so jih mnogovrstne bolezni, posebno krvava griža, in izčrpanost, zato jih je veliko umrlo, pa tudi avstrijski stražarji so z njimi grdo ravnali. Nastanjeni so bili v številnih barakah od Kranjske Gore do Trente. Barake so bile zelo primitivne, pozimi zelo mrzle. Razdelili so jih v skupine po 25 ujetnikov. Vsako skupino je čuval po en avtrijski vojak, ki se je z njimi sporazumeval s pomočjo tolmača iz vrst ujetnikov. Tolmači so bili ponavadi Judje. Med ujetniki je bilo veliko Nemcev iz krajev ob Volgi. Poleg ruskih ujetnikov so za to zahtevno delo koristili tudi tamkajšnje prebivalce, tesarje, voznike.[1]

Cesto naj bi uporabljali za oskrbo ranjencev, poimenovana pa naj bi bila po nadvojvodi Evgenu. Prevozna je bila že konec leta 1915, vso zimo 1915-1916 pa so Rusi gradili celo stebre, ki naj bi cesto zavarovali pred plazovi. Zaradi obilice snega pa je 8. marca 1916 s pobočja Mojstrovke zgrmel plaz in pod seboj pokopal več kot 110 ruskih vojnih ujetnikov in šest ali sedem avstrijskih stražarjev. Mnoge niso nikoli našli. Franc Uran v svojih spominih trdi, da je na cesti čez Vršič umrlo najmanj 10.000 ruskih vojnih ujetnikov. Čeprav se ta številka zdi izredno viska in malce pretirana, je ob vsem, kar se je dogajalo z ruskimi ujetniki ob gradnji ceste, verjetna. Kje so pokopali umrle ruske ujetnike, ni popolnoma znano, vendar je dejstvo, da so jih nekaj pokopali na vojaškem pokopališču v Trenti, nekaj grobov pa lahko še danes vidimo ob cesti pod samim vrhom Vršiča s kranjskogorske strani.[1] Julija 2006 so Vršiško cesto slovesno preimenovali v Rusko cesto.

V spomin na to tragedijo in na svojo prisotnost pri gradnji ceste so ruski ujetniki ob cesti pod Prisojnikom zgradili rusko kapelico.[1]. Leta 2005 so kapelico obnovili. Vrednost obnove je znašala 90.000 €.

[1] Rusko kapelico so zgradili ruski ujetniki sami.

[1] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 36

[1] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 33-34

Bošnjaki na terenskem vozu na Laškem Rovtu ob ozkotirni železnici med Bohinjsko Bistrico in Ukancem ob Bohinjskem jezeru. Železniška pot in žičniška povezava prek Komne je bila ena pomembnejših povezav za dovoz materiala na frontno črto v Krnskem pogorju (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Ruska kapelica na Vršiču pred obnovo (foto: Ahmed Pašić, junija 2004).

Poleg prelaza Vršič pa sta obe strani vzdolž fronte zgradili tudi veliko žičnic (denimo iz Kranjske Gore do Trente), vojaških prog (bohinjska proga), vodovodov, vodnih zbiralnikov (na Krasu je primanjkovalo vode), letališč, skladišč, vodnih taborov, izkopali kaverne, itd.

Dr. Ibrahim Alijagić iz Opatije, ki ima v svoji lasti dnevnik enega od častnikov bosansko-hercegovskega polka, ki so bili v teh krajih med prvo svetovno vojno, mi je povedal, da so po koncu vojne domačini v Kranjski Gori širili glasove, da Italijane v Kranjski Gori čakajo Bošnjaki, zato si Italijani niso upali čez Vršič. Polk BH3 je ob prihodu v Kamnik orožje predal slovenskim vojakom, ki so se pod vodstvom generala Rudolfa Maistra pripravljali na boje za slovensko severno mejo.