Berlinski kongres leta 1878

V času velike vzhodne krize (1875-1878) je postala Bosna in Hercegovina središče evropske politike, kar se je potem zgodilo še dvakrat: v letih 1908 in 1914. Avstro-Ogrska je že večkrat poskušala vojaško zasesti Bosno, ker je hotela na ta način zavarovati obalo Dalmacije in Istre ter nadaljevati svojo politiko z imenom Drang Nach Osten[1]. Poseg se je vedno končal neuspešno, najhuje pa je bilo 4. avgusta 1737, ko je vojska Bošnjakov pri Banja Luki popolnoma potolkla številčno močnejšo vojsko monarhije.[2]

Leta 1875 se je začel upor pravoslavnih prebivalcev v vzhodni Hercegovini[3] (in deloma tudi katoliških v zahodni Hercegovini), ki se je kasneje razširil tudi na vzhodno Bosno. Čeprav so kmetje zahtevali ukinitev spahijskega sistema, se je kmalu pokazalo, da za uporom stojijo Srbija in Črna Gora, pomagala pa je tudi Rusija. Uporniki so celo razglasili združitev vzhodne Bosne s Srbijo in vzhodne Hercegovine s Črno Goro. Upor se je končal 4. avgusta 1877 na bojnem polju v kraju Crni Potoci, potem ko so Bošnjaki s pomočjo turških rednih enot dokončno porazili upornike.

Težke posledice upora, ki je trajal tri leta, več kot 150.000 mrtvih in ranjenih ter veliko število razseljenih, lakota in porušena dežela, so bili argumenti, s katerimi so velike sile, predvsem Avstro-Ogrska še bolj dejavno vstopile na politično sceno Bosne in Hercegovine. Zaradi uporov v Hercegovini in Bosanski Krajini leta 1875 je Avstro-Ogrska obtožila osmansko cesarstvo, da je nesposobno izvesti reforme, zato je preko svojega ministra za zunanje zadeve Andrassyja začela široko diplomatsko akcijo.[4] Rezultat tega je bil berlinski kongres, na katerem so se 13. junija 1878 v Berlinu sestale velike sile: Nemčija, Avstro-Ogrska, Francija, Velika Britanija, Italija, Rusija in Turčija. Kongresu je predsedoval in ga suvereno vodil nemški kancler Otto von Bismarck. Na kongresu so omenjene sile med drugim odločale o prihodnosti Bosne in Hercegovine. Po enem mesecu je bila sklenjena mirovna pogodba, ki je temeljito spremenila politični zemljevid jugovzhodne Evrope. Kongres je zavrnil memorandum pravoslavnih upornikov, ki so zahtevali združitev BiH s Srbijo. Prav tako so zavrnili sanstefanski predlog, po katerem naj bi Bosna dobila avtonomijo znotraj turškega imperija, v kateri bi imela BiH celo svojo skupščino. Po dolgotrajnih pogajanjih je Bismarck kot predsednik kongresa objavil odločitev, da “Avstro-Ogrska dobi mandat za okupacijo Bosne in Hercegovine”.[5] Okupacija naj bi bila začasna. To je bil predlog Anglije, ki je v dokumentu, sprejetem na kongresu, zapisan pod 25. členom. S tem členom je Avstro-Ogrska dobila legitimno pravico za okupacijo BiH, medtem ko je Sandžak še vedno ostal pod okriljem turškega imperija.

Največ je seveda izgubila premagana Turčija, med zmagovalkami pa so bile Bolgarija, Srbija, Črna gora in Romunija, saj so z berlinskim kongresom postale neodvisne države. Po končani rusko-turški vojni leta 1878 in miru v San Stefanu se je zelo povečal ruski vpliv na Balkanskem polotoku. Turčija je bila izčrpana v dolgotrajnih vojnah, zato je podpisala akt in BiH prepustila Avstro-Ogrski, ki je bila prepričana, da bo prevzem BiH predstavljal paradno manifestacijo. Minister za zunanje zadeve grof Julie Andrassy je celo izjavil, da bo “Avstrija vstopila v Bosno s častno četo huzarjev in vojaško glasbo”.[6] To, kar se je pa v resnici zgodilo, je popolnoma presenetilo Avstro-Ogrsko in ostale evropske velesile.

Berlinski kongres je imel daljnosežne posledice v evropski zgodovini in nekdanja zavezništva so se temeljito pomešala. Novica o sporazumih in dogovorih na berlinskem kongresu je silovito odjeknila med muslimanskim in pravoslavnim prebivalstvom v BiH, medtem ko se je večina katolikov veselila prihoda avstro-ogrske oblasti.


[1] V prevodu: Prodor proti Vzhodu.
[2] Avstrijci so imeli v tej bitki 2.027 mrtvih in veliko ranjenih. Po tej bitki Avstrijci 150 let niso poskušali vstopiti v Bosno (Imamović, Mustafa , Historija Bošnjaka. Bošnjačka zajednica kulture Preporod, Sarajevo, 1998, str. 93).
[3] Upor imenujemo tudi Nevesinjska puška. Upor se je namreč začel po strelu s puško v Nevesinju (v kraju Bišina, ko so uporniki napadli turško četo in ubili sedem vojakov), ki jo je simbolično sprožil Pero Tunguz. Upor se je začel 5. julija 1875 po gregorijanskem koledarju.
[4] Avstro-Ogrska je že 8. julija 1876 z Rusijo podpisala Reichstadtski sporazum, 15. januarja 1877. pa še Budimpeštansko konvencijo, s katero je od Rusije dobila tajno privolitev, da s silo prevzame BiH od Turčije. Avstro-Ogrska je v zameno obljubila, da se ne bo vmešavala v vojno med Rusijo in Turčijo, hkrati pa je dovolila pripojitev romunske Besarabije Rusiji. Usoda BiH je bila s tem zapečatena.
[5]Imamović, Mustafa (1998). Historija Bošnjaka. Bošnjačka zajednica kulture Preporod, Sarajevo, str. 317-318
[6] Imamović, Enver (1999). Historija bosanske vojske, Sarajevo, str. 224

Bosnjaki na soski fronti - uvodna beseda

Pred skoraj desetimi leti sem bral knjigo Plavi križ (avtor dr. Vasja Klavora) in takrat sem prvič v svojem življenju videl fotografijo mošeje v Logu pod Mangartom. Bil sem popolnoma presenečen, saj o tem nisem vedel ničesar. Tako kot ostali moji sonarodnjaki. Pri pouku zgodovine v osnovni in srednji šoli se o tem nikoli nismo pogovarjali in ne vem, ali je danes stanje v slovenskih šolah drugačno.

V Bosni in Hercegovini je v 90-ih letih divjala krvava vojna in takrat sem začel intenzivno preučevati zgodovino Bošnjakov. Prebral sem veliko knjig, obiskal številne muzeje, se povzpel na planine, grebene in hribe, presedel ure in ure v čitalnicah ter knjižnicah, se pogovarjal s prijatelji in znanci. Vedno sem izvedel nekaj novega, vrhunec zadovoljstva pa sem doživel ob prvem obisku vasice Log pod Mangartom, ko sem stal na mestu, kjer je bila mošeja. Danes je tam navaden travnik. Nekaj sto metrov stran, proti meji z Italijo, je vojaško pokopališče, eno najbolj urejenih pri nas, vendar so muslimani tam lezali pod križi vse od druge polovice tridesetih let prejsnjega stoletja do avgusta 2007, ko so jim dokoncno vrnili nisane, islamske nagrobnike.

Pri svojem raziskovanju sem tako ali drugače spoznal številne ljudi, ki so mi pomagali s svojimi nasveti, besedili in fotografijami. To so bili dr. Vasja Klavora, Vinko Avsenak, Lovro Galić, Tomaž Ovčak, David Erik Pipan, Ivo Ivančič, mag. Damjana Fortunat Černilogar, Simon Kovačič, Peter Kogoj, Helena Jelinčič, Isnam Taljić, dr. Ibrahim Alijagić in dr. Jaka Vadnjal. Ob tej priložnosti se jim iskreno zahvaljujem za pomoč, zlasti hvaležen sem mag. Marku Štepcu in Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki mi je omogočil dostop do številnih fotografij o Bošnjakih na soški fronti. Mnoge med njimi so bile prvič objavljene v moji knjigi Bosnjaki na soski fronti, ki je izsla maja 2007.

O Bošnjakih na soški fronti imamo še danes zelo malo del v slovenskem jeziku. Še največ so o tej temi v svojih knjigah ali člankih pisali dr. Vasja Klavora, Vinko Avsenak, Ivan Matičič, Lovro Galić, Marko Simić, Tomaž Ovčak, David Erik Pipan, za dobrega poznavalca pa velja tudi Marko Štepec iz Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani. V Bosni in Hercegovini je stanje še slabše. Zakaj je temu tako? Dejstvo je, da je Avstro-Ogrska po vojni spadala med poraženke, Italija skupaj s Srbijo pa med zmagovalke, zato po vojni tudi ni bilo zaželeno pisati o slavni zgodovini uspešnega bojevanja proti Italijanom, srbskim zaveznikom. V novi državi (kraljevini SHS) so bile celo takšne okoliščine, da se določeni častniki avstro-ogrske vojske niso smeli vrniti v domovino. Najbolj znan primer je bil poveljnik armadne skupine na soški fronti Svetozar Boroević, po poreklu Srb iz Hrvaške, ki je leta 1920 umrl v pomanjkanju v Celovcu. O Bošnjakih poznamo tri dela tujih avtorjev, ki nam pripovedujejo o njihovi vlogi na zahodnem bojišču avstro-ogrske monarhije. Vredno je omeniti knjigi Sa Bošnjacima u svjetskom ratu (Beograd, 1939), avtorja Pera Blaškovića in Die Bosniaken kommen 1879-1918, Elitetruppe in der K.U.K. Armee, avtorja Wernerja Schachingerja ter literarni povzetek Tri dana moga svjetskog rata o preboju italijanske fronte na Mrzlem vrhu v jutranjih urah dne 24. oktobra 1917, ki ga je napisal Ante Neimarević, podčastnik v bataljonu polka BH1 v sestavi 50. divizije med 12. soško bitko.

Namen mojega bloga ni opisovati soške fronte na splošno. Menim, da je takšnih knjig že kar veliko, zato sem se posvetil izključno tistim dogodkom oziroma podrobnostim, ki so bili v posredni ali neposredni povezavi z Bošnjaki. Ime Bošnjak je v prvi svetovni vojni označeval vse pripadnike bosansko-hercegovskih enot v avstro-ogrski vojski: muslimane, pravoslavne, katolike in Jude. Moja blog se posveča Bošnjakom, muslimanom na soški fronti, čeprav bi bilo zelo zanimivo raziskati zgodovino tudi ostalih pripadnikov BH enot. To je prvi blog o Bošnjakih na soški fronti v slovenskem jeziku, ki na preprost način obravnava in z enostavnega zgodovinskega stališča analizira fenomen prisotnosti Bošnjakov v prvi svetovni vojni na zahodni meji Slovenije, kjer so skupaj z ostalimi vojaki trpeli in umirali v visokih Julijskih Alpah ali na kraških planotah, večkrat lačni kot siti. Z njim želim ohraniti spomin na prisotnost Bošnjakov na slovenskem ozemlju v zelo kritičnih in nevarnih časih. Zavedam se, da bom objavil samo majhen del pozabljene zgodovine, zato bo vsak prispevek s strani (informacija ali fotografija) se kako dobrodosel. Potrudil se bom, da bodo prispevki doziveli objavo tudi v bosanskem in angleskem jeziku.

Srečen bom in hvaležen, če bosta moja knjiga in blog uporabno izhodišče za še boljšo knjigo o tej temi v prihodnosti. Na koncu bi se še posebej zahvalil Nihadu Balagiću iz Kulturnega športnega društva Bošnjakov “Biser” in Mariji Vočjak iz Gorenjskega glasa, ki sta mi pomagala pri tisku knjige.

Mag. Ahmed Pašić
Dobravska 11
4270 Jesenice
e-mail: pasic13@hotmail.com