sobota, 05. april 2008

Izgube Bošnjakov in vrnitev preživelih v Bosno

Kolikšne so bile vojne žrtve Hrvaške ter Bosne in Hercegovine? Ne da bi se spuščali v odstotkovna razmerja prebivalstva, ki je živelo na tem območju, lahko rečemo, da se je število prebivalcev na Hrvaškem (z Dalmacijo in Istro, toda bez Reke, Baranje in Medžimurja) gibalo okoli 3,8 milijonov, v BiH pa okoli dva milijona. Če seštejemo vse formacije, ki so se popolnjevale s tega območja, je že prvi dan na fronto odšlo približno 130.000 ljudi. Skupni odstotek mobiliziranih v razmerju s številom prebilavcev se giblje okoli 17%, kar je bilo več kot v mnogih drugih delih monarhije. Posebno težko breme je nosila BiH: skoraj 340.000 ljudi (17,2% celotnega prebivalstva) je bilo med vojno mobiliziranih v bojne ali delovne formacije. Z omenjenega območja je bilo mobiliziranih milijon ljudi, vrnilo pa se jih ni skoraj 170.000.[1]

BH polki so imeli nadpovprečne žrtve, saj so jih namestili na najbolj izpostavljenih in nevarnih položajih. Samo v znameniti 12. ofenzivi pri Kobaridu je umrlo med tri in štiri tisoč Bošnjakov in Hrvatov. Poleg tega sem našel še zanimiv podatek v knjigi Franca Malešiča z naslovom Spomin in opomin gora. V njej je namreč zapisal, da je na soški fronti med prvo svetovno vojno zaradi snežnih plazov, udarov, zemeljskih podorov, strel, padcev in zdrsov umrlo 140 Bošnjakov.

Bošnjaki so bili na številnih bojiščih vzdolž celotne soške fronte, zato so bile tudi njihove poti vrnitve v Bosno zelo različne. Po razglasitvi premirja so Italijani zajeli več kot 300.000 vojakov avstro-ogrske armade, ki so se vračali domov. V ujetništvo je padla tudi večina Bošnjakov, medtem ko se je manjšini uspelo vrniti v Bosno in Hercegovini pred prihodom italijanskih čet. Tisti, ki so bili v ujetništvu, so preživeli nekaj let v taboriščih v južni Franciji in Italiji, zlasti veliko jih je bilo na Siciliji, v Bosno pa so se začeli vračati okrog leta 1920.

Med njimi je bil tudi Mustafa Čepalo iz Prusca, ki se je najprej vojaško usposabljal v Mostarju, potem pa v Ljubljani. Ko so ga premestili na soško fronto, je leta 1916 v eni izmed italijanskih ofenziv padel v ujetništvo. V Italiji je bil v taboriščih v Vidmu, Bariju, Neaplju in Salernu, kjer so ga leta 1920 naposled spustili domov.[2]
[1] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 63
[2] To zgodbo mi je 23. maja 2006 povedal Hikmet Karčić iz Sarajeva. Mustafa Čepalo je bil njegov pradedek.

Mustafa Čepalo (na levi) in Abid Čizmo leta 1914 v Travniku pred odhodom na soško fronto. Fotografija je prvič objavljena (zasebna zbirka Hikmeta Karčića, Sarajevo).

Pero Blašković v svoji knjigi Sa Bošnjacima u svjetskom ratu opisuje vrnitev svojih Bošnjakov v Tuzlo po vojni:

“Po koncu vojne smo šli v ujetništvo skozi severno Italijo proti Franciji, od koder smo se začeli vračati domov šele poleti leta 1920. Pogosto smo zavidali tistim vojakom, ki so se po zlomu takoj vrnili domov. Na poti vrnitve smo potovali preko krajev Lago, Vittorio, Lago di Santa Croce, Ponte nelle Alpi, Polpet in skozi Langarone na sever, vse do Innichena na Tirolskem. Potem smo pot nadaljevali skozi Koroško in Kranjsko ter prek Zagreba in Broda prišli do Tuzle. Številne vlade v določenih delih bivše Avstro-Ogrske so tekmovale v tem, katera nam bo odvzela več orožja in opreme. Po zlomu fronte se je zgodil kaos. Edini svetli trenutek pri umiku je bil prihod Bošnjakov v Kamnik, kjer je oblast poskušal prevzeti boljševizem, vendar je prihod naših vojakov vrnil staro oblast. Prebivalci Kamnika so jih sprejeli z navdušenjem.[1] V Tuzlo smo prišli ponoči in kmalu so nam povedali, da je najbolje, če se takoj in neopaženo razidemo. Tako so v svojem kraju takoj dobili etiketo 'Abreten'....kot da bi storili neko sramoto...”[2]

Številni Bošnjaki so umrli na soški fronti, v Rusiji, Romuniji, Srbiji, Albaniji in na Poljskem. Ponavadi so jih pokopali v skupne grobnice, mnogokrat brez imen. Redki so primeri, ko so umrli bošnjaški vojaki po smrti dobili grob z imenom in priimkom. Najbolj znana primera sta vojaško pokopališče v vasici Log pod Mangartom, nekaj kilometrov stran od Bovca proti meji z Italijo ter vojaško pokopališče v Lebringu, kakšnih 20 kilometrov od Gradca v Avstriji. V knjigah Lovra Galića z naslovom Tolminsko mostišče 1 in 2 sem našel sezname pokopanih vojakov v skupnih grobnicah na soški fronti. To so vojaška pokopališča, ki praviloma nimajo imen in priimkov, tam so le goli nagrobniki, vendar obstajajo seznami, s pomočjo katerih lahko ugotovimo, ali je denimo na tem pokopališču pokopan kdo od Bošnjakov. Po pregledu teh seznamov sem našel kar nekaj muslimanskih imen in priimkov. Najbolj celovit seznam pa je tisti v cerkvici na Javorci pri Tolminu, kjer so njihova imena vžgana v lesene plošče.

Poleg vojaških žrtev na bojiščih je Bosna in Hercegovina utrpela veliko izgub in škode tudi doma. Zaradi bojev na meji s Srbijo in Črno Goro, lakote, težkih gospodarskih pogojev, bolezni in drugih tegob je umrlo civilistov. Poleg tega je bilo v državi veliko beguncev: avstro-ogrske oblasti so v času vojne zabeležile 96.236 pregnanih in izseljenih, največ iz vzhodnega dela Bosne in Hercegovine.[3]
[1] Opomba avtorja.
[2] Blašković, Pero (2000). Sa Bošnjacima u svjetskom ratu, str. 6-7
[3] Imamović, Enver (1999). Historija bosanske vojske, Sarajevo, str. 291-292

Ni komentarjev: