Značilnosti in posebnosti Bošnjakov

Od drugih vojakov so se razlikovali po uniformi in orožju. Na glavah so nosili zeleno sive fese, v boju pa so velikokrat uporabljali nože in buzdovane, lesene kije z žeblji. Blašković pravi, da so bili orožje, hrana, obleka in oprema v prvem letu vojne prvorazredni, vendar se je veliko opreme zaradi stalnih premikov tudi izgubilo. Kasneje so se zadeve močno poslabšale. V nesrečni ofenzivi konec leta 1917 in v začetku leta 1918, ko so avstro-ogrske enote pognale Italijane vse do reke Piave, so se Bošnjaki po zavzetju italijanskih položajev najprej dobro najedli, šele potem so se oskrbeli s potrebščinami in orožjem. Ko so zmagali v bitki na Montellu, je že skoraj vsak drugi nosil italijansko pelerino, kratko karabinko itd.[1] Vojaki so na fronti pogosto trpeli zaradi pomanjkanja hrane, nezadostne opreme, slabih oblek in težkih življenjskih pogojev, zlasti v drugi polovici vojne.

Zanimivo je, da med vsemi polki monarhije samo bosansko-hercegovski dolgo niso imeli svoje zastave. Zakaj ta krivica? Razlog je bil povsem verske narave. Vsako zastavo je namreč od nekdaj moral posvetiti krščanski duhovnik. In ker je obstajala upravičena bojazen, da bi takšna zastava lahko prizadela verska čustva muslimanov, so se vojne oblasti odločile za takšno diplomatsko, a ne najboljšo rešitev. Med prvo vojno so vendarle popustili zahtevam enot in vsak bataljon je nosil zastavo. Toda hrvaško![2]

[1] Blašković, Pero (2000). Sa Bošnjacima u svjetskom ratu, str. 13-18
[2] Avsenak, Vinko (2006). Revija Na fronti, Društvo soška fronta, Nova Gorica, str. 48

Bošnjaki iz polka BH3 v muslimanski molilnici.

Bošnjaki pri pri grobu (mezarju) po pogrebu (dženazi).

V boju mož na moža so bili nepremagljivi. Zaradi tega so imeli poseben status v avstro-ogrski vojski in pogosto so pred bitko dobili najbolj zahtevne naloge. Avstro-Ogrska oblast je zelo spoštovala etnično in versko raznolikost svojih vojakov. Bosansko-hercegovski polki so recimo imeli svoje imame, katoliške oziroma pravoslavne duhovnike (odvisno od sestave enote) in celo zaprisega je bila prilagojena verskim obredom. V miru je v avstro-ogrski vojski delovalo 138 katoliških vojaških kuratov, deset pravoslavnih, osem protestantskih, deset judovskih in dva muslimanska.

Imami BH polkov so bili:
BH1: Hafiz Abdullah ef.[1] Kurbegović, ki je nastopil službo 1.10.1904
BH2: Sali ef. Atifović, ki je nastopil službo 1.6.1909
BH3: Hafiz Ibrahim ef. Jahić, ki je nastopil službo 1.6.1909
BH4: Hašim ef. Dževanović, ki je službo nastopil 1.3.1902[2]

Pred zadnjo, 12. bitko so z Rombona nad Bovcem umaknili bosansko-hercegovske enote in jih postavili na čelo napadalcev v dolini, medtem ko so na Rombon poslali druge enote, vendar so jim pred vzponom podelili še fese. Tako so želeli ukaniti Italijane, da bi ti mislili, da so pred njimi še vedno Bošnjaki. Z novimi enotami je ostal le mujezin (oseba, ki v islamu poziva k molitvi), ki je Italijane petkrat na dan opozarjal, da so Bošnjaki še vedno tu.

[1] Kratica ef. pomeni “efendija”, kar v turškem jeziku pomeni “gospod”.
[2] Podatke o imamih v BH polkih mi je posredoval Vinko Avsenak.

Bošnjaka iz polka BH3 leta 1917.

Bošnjaki so bili v boju neusmiljeni in pogumni, v prostem času pa zelo solidarni med seboj in usmiljeni do soborcev. Omenil bom samo en primer, kako hitro so se znali spremeniti iz usmiljenih ljudi v neusmiljene borce. Ta dogodek se je zgodil na ruski fronti, kjer se je med drugim boril tudi del polka BH3:

“Nekega dne je ruski stražar, ki je bil od avstrijskih položajev oddaljen vsega nekaj deset metrov, poklical Bošnjaka na straži z besedami: »Halo Bošnjak!« Ker je naš stražar Ahmet Babić previdno dvignil glavo, da bi videl, kaj se dogaja, mu je Rus visoko vzdignil steklenico vodke in zaklical: »Vodka!« Ko je Babić še bolj dvignil glavo in pogledal proti Rusu, ga je v istem trenutku zadelo v glavo. Umrl je takoj. Svojih Bošnjakov, do tistega trenutka krotkih in poslušnih, nisem mogel prepoznati. Popolnoma so ponoreli. Cel dan in celo noč so metali mine in bombe na Ruse. Tiste noči je skupina prostovoljcev naskočila ruski rov in pobila celotno posadko ter se zadovoljna vrnila nazaj, ker so maščevali pokojnega Ahmeta Babića. Kasneje so se provokacije in napadi nadaljevali skozi teden, tako da so me celo poklicali v komando in vprašali, kaj se dogaja. Ko sem jim povedal, kaj se je zgodilo, so nadrejeni ukazali, naj se ta del ruske črte granatira s težkim topništvom in tako kaznuje Ruse za nevojaško potezo.”[1]

V reviji Na fronti sem našel zanimivo zgodbo, ki jo je napisal Tadej Munih in govori o dogajanju na soški fronti:

“Proti jugozahodu nad Mostom na Soči je ravnica, kjer je na eni strani vasica Kozmerice, na drugi strani pa so Sela pri Volčah. Italijani so od sedanjega jeza na Soči pritiskali navzgor, da bi prišli do Kozmeric in tako s topovi obvladali dolino Idrijce tja do Slapa, predvsem pa železniško postajo pri Sv. Luciji. Branilci so bile bosanske čete in tam so linijo držale tri mesece. Poveljstvo jih je, lačne, bolne in ušive, zamenjalo z madžarskim polkom in utrujeni Bošnjaki so že korakali proti zaledju, ko je prišlo do nenadnega napada Italijanov. Madžari so izgubljali meter za metrom...Tedaj je za bosanske čete prišel ukaz: nazaj! Malo pod vasjo Kozmerice so dali vojakom piti rum – nasadili so bajonete na puške, vzeli v roke buzdovane in napol nori v srditem naletu v jarkih pokončali vse, kar je živega ostalo; tudi Madžare.”

Slepo in pokorno so sledili svojim nadrejenim, v primeru smrti častnika pa so pogosto podčastniki oziroma navadni vojaki prevzemali odgovornost in sijajno zaključili akcijo z bogatim vojaškim plenom ter številnimi ujetniki. O Italijanih so imeli zaničljivo mnenje. Menili so, da so slabi vojaki in strahopetci. O tem piše tudi Lovro Galić v knjigi Tolminsko mostišče 1:

“Povejmo še nekaj besed o vojaških vrlinah avstro-ogrskih enot. Čeprav so bili že od drugega leta vojne podhranjeni in s tem tudi manj odporni proti boleznim in ekstremnim vremenskim pogojem, so avstro-ogrski vojaki v neposrednih bojih telesno večinoma prekašali Italijane, zlasti tiste z juga. Individualni pogum je bil na obeh straneh zagotovo enak, vendar so bile poglavitne prednosti avstro-ogrskih vojakov njihova telesna in psihična moč, vzdržljivost ter z dobrim urjenjem pridobljena (tudi genetsko podedovana) navada, skoraj instinkt, da so si skušali izgubljene položaje nemudoma povrniti v protinapadu. Častniki so bili nosilci tega duha, ki je preveval tudi vojake. In ko so častniki padli, so može v protinapadu vodili podčastniki. Borbeni duh je bil nedvomno tudi posledica večstoletne bojevniške preteklosti, zlasti avstrijskih Nemcev, Hrvatov, Madžarov in Bošnjakov."

Takšne bojevniške tradicije pa Italijani kot narod niso imeli. O bojevitem duhu teh enot, zlasti tistih slovanskih, priča tudi naslednji odlomek iz nekega italijanskega zaupnega sporočila iz leta 1917:

»Kadar so napadeni, se odredi (avstro-ogrski) silovito borijo, tako zaradi discipline kot zaradi samoohranitvenega nagona. Indoktriniranje s sovraštvom do Italijanov je prodorno in neutrudno. Povečan odstotek vojakov slovanske narodnosti (zdaj je na naši fronti okoli 60& Slovanov, 16% Madžarov, 13% Nemcev in 11% Romunov) bi lahko ustvaril prepričanje, da gre za enote z zmanjšano odpornostjo: izkušnje pa so na vendarle naučile, da se ti Slovani, ki se na drugih frontah množično vdajajo, na naši fronti borijo s posebno vztrajnostjo. Dovolj je omeniti primer Čehov, ki so se povsod neverjetno žilavo upirali in se raje dali pobiti v kavernah, kot da bi se vdali.”[2]

V napad so odšli popolnoma mirni in disciplinirano, medtem ko so položaje branili do zadnje kaplje krvi. Pod pogojem, da je bil častnik z njimi. Ko sem ta opis prebral v Blaškovićevi knjigi, sem se spomnil enega redkih intervjujev legendarnega komandanta 505. bužimske brigade pokojnega Izeta Nanića, ki je bil zagotovo eden najbolj sposobnih poveljnikov bosanske armade v zadnji bosanski vojni v letih 1992-1995. V enem izmed intervjujev so ga vprašali, kje je čarobna formula oziroma ključ uspehov njegove brigade na krajiških bojiščih. Odgovoril je zelo preprosto: “Ni čarobne formule. Jaz grem prvi in oni mi sledijo.”

Kako Bošnjake opisuje Pero Blašković, komandant IV. bataljona polka BH3:

“O svojih vrlih vojakih, Bošnjakih moram povedati, da so bili med najboljšimi vojaki na svetu. V življenju me je spremljala sreča. Neverjetno je, da sem preživel številne bitke in bojišča, še večja sreča pa je, da sem bil vedno v isti enoti. Vedno sem se bojeval z istimi fanti iz polka BH3 (tuzelska regija), ki so bili dobri, pogumni in disciplinirani. Moji zapisi želijo postaviti skromen spomenik vojakom bosanske tretje, s katerimi sem videl malo dobrega, a veliko zla. Bošnjaki so bili tihi in deloma vase zaprti, ampak v boju so bili veseli, glasni, temperamentni in živi. Vedno so me spominjali na pridne otroke. Svojega poveljnika vedno poslušajo, nikoli ga ne zapustijo in so mu neizmerno poslušni.”[3]

Znani so bili tudi po tem, da so zelo radi vklesali svoja imena in priimke na stene, kamne in razne skale. Ravno zaradi tega lahko še danes vidimo njihove napise na številnih mestih.

[1] Blašković, Pero (2000). Sa Bošnjacima u svjetskom ratu, str. 57
[2] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 77
[3] Blašković, Pero (2000). Sa Bošnjacima u svjetskom ratu, str. 6

Takole so uporabljali sneg za pitno vodo; vojaki bosansko-hercegovske enote na Batognici (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Kot spomin na Bošnjake so se ohranili Kofranekov spomenik branilcem Rombona na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom, ki simbolizira gorskega strelca in Bošnjaka iz polka BH4, že omenjeno vojaško pokopališče v Logu pod Mangartom, plošče z imeni padlih v cerkvici na Javorci, številni vklesani napisi in plošče na skalah, stenah in kamnih, vklesan fes v vasi Lepena in stari bosanski grb ob reki Soči pri vasi Kal Koritnica. Vsekakor je velika škoda, ker so po vojni porušili mošejo v Logu pod Mangartom, ki bi bila sedaj prvovrstna turistična znamenitost. Kot zanimivost naj še omenim vojaško koračnico, ki jo je za polk BH2 skomponiral Avstrijec Edward Wagnes (1863-1936), ki je bil vodja orkestra v polku BH2. Koračnica ima naslov Die Bosniaken kommen. Leta 1967 jo je prevzel in tako ohranil v spominu Telegrafski bataljon št. 2 v avstrijski zvezni vojski.[1]

Med vojno v Bosni so se nekateri bosanski strokovnjaki začeli zanimati za preučevanje in raziskovanje soške fronte in nekateri med njimi so omenjali tudi mošejo v Sv. Luciji (danes Most na Soči), vendar o njej nimamo konkretnih dokazov. Med prvo svetovno vojno so v tem kraju bivali vojaki iz lovskega bataljona BH6 in verjetno so molili v mesdžidu (mošeja brez minareta oziroma molilnica) in ne v mošeji. Kot zanimivost naj še omenim, da so Bošnjaki v Ljubljani v letih 1917-1918 opravljali svoje verske obrede in molili v Križankah, imam (duhovnik) pa je bil Muharem ef. Hasanbegović iz okolice Gacka v vzhodni Hercegovini. Lokacije in termini verskih obredov za vojake različnih veroizpovedi in različnih jezikov so bile v Ljubljani v času prve svetovne vojne določene z dnevnimi povelji, ki jih je izdajalo poveljstvo 5. armade v Ljubljani. V teh poveljih bi gotovo našli še več informacij.

[1] Schachinger, Werner (1996). Bošnjaci dolaze, Lovran, str. 24