nedelja, 03. februar 2008

Vzroki in zacetek prve svetovne vojne

Pred prvo svetovno vojno je bilo ravnotežje v Evropi zelo krhko. Vojno so najbolj željno pričakovali Nemci, saj so zahtevali novo delitev kolonij in razširitev ozemlja. Ko je prišlo do nasprotij med Francijo in Veliko Britanijo, je Nemčija računala, da bo na svojo stran pridobila Britance. Povečanje nemške mornarice je tako prestrašilo Britanijo, da je s Francijo sklenila sporazum entente cordiale. Iz strahu pred Nemčijo in njeno zaveznico Avstro-Ogrsko se je tudi Rusija začela povezovati z njima in tako se je Evropa razdelila na dva tabora (antanto in centralne sile). Leta 1882 je k centralnim silam pristopila še kraljevina Italija, ki pa si je zaradi boljših ponudb antante med samo vojno premislila. Nemci so po svojem vojaškem načrtu nameravali najprej premagati Francoze in Britance, nato pa še Rusijo.

Srbijo, ki si še ni opomogla od žrtev v obeh balkanskih vojnah, je mučila resna notranja kriza, ki je izbruhnila maja 1914 in dosegla vrhunec 2. junija, ko je morala vlada Nikole Pašića odstopiti. Neposredni razlog je bil spor, kdo naj ima prvo besedo v pravkar priključeni Makedoniji, vojaki ali civilna uprava. V resnici pa se je na širšem ozadju srbske politike v “južni Srbiji”, kjer po sklepu vlade začasno še niso veljala ustavna določila (kar je omogočalo vsakršne, številne zlorabe domačega prebivalstva), razvnel spopad za oblast v državi med voditeljema častniške organizacije Ujedinjenje ili smrt (imenovane tudi Crna ruka), polkovnikom Dragutinom Dimitrijevićem-Apisom, šefom Radikalne stranke Nikolo Pašićem ter prestolonaslednikom Aleksandrom. Takšno je bilo stanje v deželi, ki naj bi bila po sodbi cesarskokraljeve družine na Dunaju neposredno odgovorna za umor avstro-ogrskega prestolonaslednika, nadvojvode Franca Ferdinanda in njegove žene Zofije, vojvodinje Hohenburške.

Atentat na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda v Sarajevu

Končni povod za prvo svetovno vojno je prišel z Balkana, ko je 28. junija 1914 v Sarajevu devetnajstletni Gavrilo Princip iz teroristične organizacije Mlada Bosna s streloma ubil avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo ženo Zofijo. Dejstvo pa je, da se je Avstro-Ogrska že dolgo ozirala in hrepenela po ozemlju Srbije.

Kako se je zgodil atentat? Nadvojvoda Franc Ferdinand se je odločil za obisk Bosne kljub svarilom iz Sarajeva, a tudi iz Beograda. Pretila naj bi mu nevarnost, če bi obiskal glavno mesto Bosne in Hercegovine prav na Vidov dan, srbski narodni praznik. A na svarila je odgovarjal:“Kaj bodo rekli vojaki, če se generalni inšpektor oboroženih sil potuhne?” Manevri 15. sarajevskega in 16. dubrovniškega armadnega zbora (korpusa) pri Tarčinu nad Sarajevom so bili 26. in 27. junija, na Vidov dan, 28. junija 1914 pa se je nadvojvoda z ženo pripeljal iz Ilidže v Sarajevo. Dan je bil sončen in vreme je bilo lepo. Toda ko se je prestolonaslednik v odprtem avtomobilu vozil po Sarajevu, ga niso pričakali samo pozdravi vdanega prebivalstva in dostojanstveniki z deželnim glavarjem, generalom Oskarjem Potiorekom na čelu, ampak tudi člani Mlade Bosne, tajnega terorističnega združenja, ki so se, oboroženi z bombami in pištolami, odločili, da ubijejo človeka, v katerem so videli glavnega zagovornika nemške nadvlade v državi in na Balkanu.

Ob 10.15 uri, ko je skupina šestih vozil pripeljala mimo glavne policijske postaje, je devetnajstletni Nedeljko Čabrinović vrgel granato proti prestolonaslednikovemu avtomobilu. Voznik je opazil leteči predmet in pospešil, zato je granata eksplodirala pod kolesom naslednjega avtomobila. Eric von Merizzi in grof Boos-Waldeck sta bila težko ranjena. Drobci granate so poškodovali tudi nekaj ljudi v okolici. Bomba, ki jo je vrgel Nedjeljko Čabrinović, je nadvojvodo zgrešila. Toda malo pozneje, ko se je razjarjeni prestolonaslednik vračal z obiska v Belediji, mestni hiši na obrežju ob Miljacki, kjer se je njegov avto zaradi šoferjeve napake ustavil in začel obračati v drugo ulico, z razdalje dveh metrov zadela krogla Gavrila Principa. Druga, namenjena generalu Potioreku, je ubila njegovo ženo. Franca Ferdinanda je zadela v vrat, Zofijo pa v trebuh. Zofija, pri kateri so kasneje odkrili zarodek, je bila takoj mrtva. Ferdinand je po približno petih minutah padel v nezavest in kmalu za tem umrl. Bilo je 28. junija 1914 ob pol dvanajstih. Prva svetovna vojna se je lahko začela.

Kdo so bili člani Mlade Bosne? Mlada Bosna je bila bosanska mladinska politično-teroristična organizacija, ki je s pomočjo srbske Crne ruke organizirala in izvršila atentat na avstrijskega nadvojvodo Franca Ferdinanda. Njeni člani so bili: Gavrilo Princip, Nedjeljko Čabrinović, Vaso Čubrilović, Trifko Grabež, Danilo Ilić, Muhamed Mehmedbašić in Cvjetko Popović. Najprej so ujeli samo Principa in Čabrinovića, kasneje pa so slučajno ujeli še Danila Ilića, ki je izdal tudi ostale člane. Vse, razen Mehmedbašića, so obsodili na smrt ali dolge zaporne kazni.

Gavrilo Princip je bil rojen 25. julija 1894 v Oblaju pri Bosanskem Grahovu. Že kot otrok je bil zelo bolehen. Bolehal je za tuberkulozo, zaradi katere se je tudi odločil za atentat, saj je pričakoval, da bo tako ali tako kmalu umrl. Dejansko je kasneje v zaporu preminil zaradi te bolezni. Ker je leta 1912 sodeloval v demonstracijah proti sarajevskim oblastem, je zbežal v Beograd. Ko se je ponudil srbskemu častniku Tankosiću za aktivno delovanje v njegovi organizaciji Ujedinjenje ili smrt, ga je Tankosić zaradi šibkega zdravja in majhne rasti zavrnil, kar ga je še bolj podžgalo, da bi naredil nekaj “velikega”. Po usodnih strelih je pogoltnil strup, ki pa ni deloval zaradi slabe kakovosti, zato so ga ujeli živega. Po atentatu je bil obsojen na dvajset let težke ječe in umrl izmučen in pohabljen v Terezinu na Češkem. Ob smrti je imel samo 40 kilogramov telesne teže. S svojo pištolo je želel ustaviti avstrijski Drang nach Osten. Ob atentatu se je kot osrednja točka pojavilo vprašanje sokrivde srbske vlade. Toda Beogradu je bilo mogoče očitati samo to, da opozoril na delovanje Mlade Bosne ni jemal zadosti resno. Predvsem Srbija ni imela po balkanskih vojnah nobenega razloga sprožiti nov spopad. Bila je preveč izčrpana. Tudi po mnenju avstrijske obveščevalne službe so “mladobosanci” samo izkoristili usluge ljudi iz srbskih militarističnih krogov, kot je bil na primer Dragutin Dimitrijević-Apis.

Nedjeljko Čabrinović se je rodil 20. februarja leta 1895 v Trebinju kot sin avstrijskega policijskega ovaduha. V šoli ni bil dober učenec, tako da je zapustil šolo pri 14 letih. Zaposlil se je kot tesar in tipograf. Nihče od sodelavcev ni imel pozitivnega mnenja o njem, saj je bil izredno agresiven. Bil je tudi slab delavec. Ker je leta 1912 sodeloval v stavki, je zbežal v Trst in kasneje v Beograd. Tam je spoznal srbskega častnika Tankosića, ki ga je povabil med atentatorje na avstrijskega cesarja Franca Ferdinanda. Kmalu se je v centru za usposabljanje pridružil Principu in Grabežu. Potem ko je 28. junija v Sarajevu vrgel bombo na avtomobil (ki je zgrešila cilj), je pogoltnil strup in skočil v Miljacko. Strup ni deloval smrtonosno in tako so ga ujeli živega. Za razliko od Principa je na sojenju jokal in se kesal za svoje dejanje, zato je kot mladoletnik dobil 20 let zapora. Umrl je 21. februarja 1916 v zaporu v Terezinu na Češkem. Ko so ga pokopali, so mu zravnali grob in ga zabetonirali. Isto so storili s Principom, ki je umrl 29. aprila 1918. Po vojni so ju izkopali in prenesli v skupno grobnico atentatorjev v Sarajevu.

“Noben politični umor v novejši zgodovini ni imel tako daljnosežnih posledic kakor smrt nadvojvode Franca Ferdinanda v Sarajevu,” piše zgodovinar Vladimir Dedijer v svoji knjigi Sarajevo 1914. Principovi streli so sprožili plaz dogodkov: (nesprejemljiv) avstrijski ultimat Srbiji (23. julija), vojno napoved Dunaja Beogradu (28. julija - mesec po atentatu), rusko mobilizacijo, nemško napoved vojne Rusiji, francosko mobilizacijo, nemško napoved vojne Franciji (3. avgusta) in britansko napoved vojne Nemčiji (4. avgusta), ki je že vdrla v Belgijo.[1] Morija svetovnih razsežnosti se je lahko začela.

Tako je 26. julija 1914 sporočil začetek prve svetovne vojne “Dan”, glasilo slovenske “narodne” (liberalne) stranke. “Slovenec”, glasilo klerikalne ljudske stranke (SLS) je 27. julija pisal drugače:

“Odločitev padla. Vojna! Srbija ni pristala na avstrijske zahteve - mobilizacija v Srbiji - Ruska vlada odredila splošno mobilizacijo - Grozne žrtve židovskih špekulacij – Zadnje vesti«. Tako je 26. julija 1914 sporočil začetek prve svetovne vojne »Dan«, glasilo slovenske »narodne« (liberalne) stranke. »Slovenec«, glasilo klerikalne ljudske stranke (SLS) je 27. julija pisal drugače: »Živela Avstrija! Dol s Srbijo!...Zavrela je junaška kri. Vse hrepeni za tem, kaznovati cinično-hudodelsko Srbijo, to banditsko državo, ki je garja na telesu Evrope...Hladnokrvno so nam umorili prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegovo soprogo...A kdo bo iskal hvaležnosti pri državi, ki je imela vse uspehe v prvi balkanski vojni zahvaliti izključno brezzglednemu bolgarskemu junaštvu, ki pa je v zahvalo prelomilo pogodbo, sklenjeno pred vojno glede razdelitve Makedonije, s cinično brezvestnostjo požrla dano besedo in se zavezala z zagrizenimi sovražniki Slovanov, Grki in Romuni...Srbija je država Judežev, stalna sramota na telesu jugoslovanstva.« Članek odraža usmeritev tedanjega vodstva SLS, ki se je zavzemalo za združitev Srbov, Hrvatov in Slovencev pod »katoliškim žezlom« Habsburžanov. Posledice te politike so bile še dolgo občutne. Uvodnike je »Slovenec« pospremil z enim najgrših pamfletov, kar jih pomni naša zgodovina: »S kanoni vas pozdravimo, vi Srbi; dom hladen vam postavimo ob vrbi...”[2]

Ko se je začela prva svetovna vojna, je Evropa postala obsežno bojišče, razdeljeno na več front: zahodno fronto (od obal Severnega morja do švicarske meje), vzhodno fronto (od Baltika do romunske meje), črnomorsko in kavkaško (današnji Irak, Palestina, Sirija), solunsko ter jugozahodno fronto (ob italijansko-avstrijski meji, od Švice do Tržaškega zaliva). Slednja je obsegala tudi soško fronto, ki je potekala po slovenskem narodnostnem ozemlju.

[1] Stoletje svetovnih vojn, str. 35-36
[2] Stoletje svetovnih vojn, str. 39

Ni komentarjev: