Žrtve in vojna škoda

Življenje ob Soči se je ljudem korenito spremenilo že z začetkom vojne leta 1914. Zaradi bližine fronte sta obe strani izpraznile bližnje vasi. 80.000 slovenskih beguncev je začasna bivališča našlo v avstrijskem delu monarhije, okoli 10.000 jih je bilo na Ogrskem, od 10.000 do 12.000 pa v Italiji. Največ slovenskih beguncev se je zbralo v Brucku ob Muri in tam dočakalo konec vojne. Kar okrog 30.000 beguncev se je v času bojev na Soči zateklo na Kranjsko. Begunci, ki so jih Italijani pregnali v Italijo so živeli v begunskih domovih. Vračati so se začeli oktobra 1917, večina pa šele po končani vojni, leta 1919.

Kolikšne žrtve je imela Italija v prvi svetovni vojni? Poleg deklariranih 680.000 mrtvih na vseh bojiščih je imela še 1.050.000 ranjenih in 500.000 trajnih invalidov.

Avstro-Ogrska? Ko so po vojni uredili stratistične podatke o avstro-ogrskih izgubah, se je pokazalo, da so bile največje v prvem letu vojne, potem pa so kljub vse slabši prehrani in opremi naglo upadale. Vzroke za to treba iskati v spremembi pehotne taktike in naraščajoči vlogi obrambnega topništva.

Od ujetih jih je skoraj 500.000 umrlo od lakote, mraza in bolezni, od ranjenih pa okoli 300.000 zaradi ran, 410.000 ljudi je umrlo med rusko revolucijo. V navedenih številkah za četrto leto vojne pa seveda niso všteti tisti, ki so jih Italijani “zajeli” po razglasitvi premirja (približno 300.000 ljudi, od katerih jih je še 30.000 umrlo v taboriščih).[1]

V soških bitkah je padlo prek 300.000 vojakov, ki so jih pokopali v številnih kostnicah in na vojnih pokopališčih. Poleg teh pa je bilo še veliko civilnih žrtev, mednje sodijo tudi žrtve, ki so umrle v begunskih taborih. Veliko ljudi je umrlo tudi zaradi bolezni (kolera, malarija, španska bolezen), ki jih je prinesla vojska. Uničenih in poškodovanih je bilo veliko hiš, mostov in kulturne dediščine. Posledice so bile tudi uničeno in zastrupljeno naravno okolje.

V spomin na eno največjih gorskih bitk v zgodovini človeštva je bil 20. oktobra 1990 v Kobaridu odprt Muzej prve svetovne vojne. Muzejska zbirka je postavljena v prostorih Mašerovega kmečkega dvorca iz 18. stoletja, ki je bil kulturno in politično zbirališče Kobaridcev od srede 19. stoletja dalje. Leta 1993 so je muzej prejel muzejsko nagrado Sveta Evrope.

Leta 1938, torej v času fašizma, so Italijani zgradili na Gradiču, okoli cerkve svetega Antona nad Kobaridom kostnico italijanskih vojakov, padlih v prvi svetovni vojni. Med vojno in po njej je bilo v spomin na padle vojake različnih narodov, ver in stanov zgrajenih veliko spomenikov in spominskih objektov.



[1] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 62