nedelja, 02. marec 2008

Bošnjaki na soški fronti

Koliko Bošnjakov je bilo v avstro-ogrski vojski? Bosna in Hercegovina je bila najmlajša članica monarhije, okupirana šele leta 1878, komaj 36 let pred začetkom prve svetovne vojne, vendar je Avstro-Ogrska že ob okupaciji BiH ugotovila, da so Bošnjaki odlični borci, zato so jih kaj kmalu vključili v svojo vojsko.

Avstro-Ogrska je maksimalno izkoristila vojaški potencial Bosne in Hercegovine. Takoj po izbruhu vojne je razglasila splošno mobilizacijo, s katero so dopolnili že obstoječe štiri BH polke. Kasneje so ustanovili še štiri nove polke, osem lovskih bataljonov, nekaj enot gorskega topništva, rezervne bataljone in delavske enote. V teh zadnjih so bili skoraj izključno pravoslavni, saj režim ni imel velikega zaupanja v te vojake zaradi vojne s Srbijo. Te enote so bile ponavadi v notranjosti države ali pa so gradile mostove, ceste in stavbe v zaledju bojišča. Bosna in Dalmacija sta dali tudi večino orožniških enot na okupiranih delih Balkana ali v zaledju fronte.[1]
[1] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 78

Pripadnik BH polka (stražar) na križišču zamaskirane ceste proti Tolminu (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Sredi leta 1917 so BH enote štele 234.662 vojakov. Od tega jih je bilo v pehoti 212.541 ali 90,85%, v topništvu 4.111, v tehnično-prometnih enotah 2.924 in v ostalih enotah 15.046. Konec leta 1917 se je njihovo število že povečalo na 298.773 vojakov. Z drugimi besedami: v avstro-ogrsko vojsko so v času prve svetovne vojne mobilizirali 17,2% celotne moške populacije v BiH v starosti od 16 do 70 let. Nekatere enote oziroma deli enot so bili na soški fronti že kmalu potem, ko se je na zahodni meji monarhije oblikovala soška fronta. Iz vklesanih napisov in plošč, kot je denimo tista v Lepeni, lahko izvemo, da so bili Bošnjaki v Lepeni in zgornjem Posočju že maja 1915.

Veliko Bošnjakov je bilo tudi v delavskih enotah, v katerih so bili predvsem starejši moški. Skrbeli so za logistiko, prevoze od baz ali skladišč do bojišč in obratno, delali na žagah, žičnicah itd. Delo je bilo naporno, zlasti v zimskem času, ko je padlo veliko snega in so bile temperature zelo nizke. Pogosto so morali čistiti večmetrski sneg zaradi plazu. Bili so slabo oblečeni in velikokrat tudi podhranjeni, vendar so imeli pomembno vlogo, saj bi vojaki na fronti brez njih še bolj trpeli.
Bošnjaki iz delovne enote polnijo sode z vodo pri vodnjaku na cesti Kromberk-Ravnica. Vodnjak je ohranjen še danes (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Bošnjaki pri gorski koči ob Krnskem jezeru – transport materiala na mulah (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Kako Bošnjake opisuje Jože Šerbec, direktor Kobariškega muzeja?

“Ko je bilo najtežje, ko je popuščala linija ali ko se je krenilo v protinapad, so bili Bošnjaki nezamenljivi. Ponavadi so bili na najtežjih bojiščih in bilo jih je znatno več, kot bi jih moralo biti glede na odstotek bosanskega prebivalstva v monarhiji. Samo na Rombonu, zelo pomembni koti na 2.208 metrih, jih je bilo osemkrat več, kot so dejansko določala formacijska pravila. Bošnjaki so ravno tako držali koto 588 na tolminskem mostišču. To je bila najbolj izpostavljena obrambna pozicija in samo na tem mestu je imela avstro-ogrska vojska položaje na desni obali Soče. Bošnjaki so zdržali vse do 11. ofenzive, potem pa je sledil napad na Italijane. Edini v celi vojni. Zgodilo se je premeščanje enot in Bošnjake je zamenjal 59. pehotni (salzburški) polk, vendar je kljub temu še vedno ostal mujezin, ki je klical k molitvi in tako Italijanom dali vedeti, da so Bošnjaki še vedno tu...”[1]

Zanimivo je, kako Bošnjake opisuje Lovro Galić, zagotovo eden najboljših poznavalcev soške fronte:

“Bošnjaki so tudi sicer krenili v vojno brez kakršnegakoli navdušenja. Cesar na Dunaju je pač tako ukazal, ukaz pa je bilo treba izvršiti. V srži izjemnega (z italijanske strani gledano – strahotnega) bojevniškega slovesa je bilo kljubovanje (inat). Bošnjaki se niso mogli sprijazniti s tem, da se jim nekdo upira ali jih premaga le zato, ker je mnogo številnejši. Razen tega je obstajala prirojena spretnost in vdržljivost gorjancev, združena z bojevniško tradicijo in skoraj otroškim črno-belim dojemanjem sveta in ljudi. Muslimanski fatalizem – vera v kismet – je pripomogle k noremu pogumu in povečani nagnjenosti k vsakršnim tveganjem. V boju so bili veliki individualisti, a tudi odlični in zvesti tovariši.[2] V veri, da je usoda vseh že določena, so Bošnjaki muslimani manj razburjeno pričakovali napade. – Če v knjigi piše, da boš padel, boš padel. Če pa piše, da boš ponovno videl Bosno, ti niti najsilovitejši ogenj ne bo škodoval in ostal boš živ. Vse to je kismet (usoda), brat…”-[3]

Pero Blašković trdi, da je šlo skozi njegov polk BH3 vsaj 100.000 ljudi, saj so na osnovi tega polka kasneje ustanovili tudi BH7 in lovska polka BH5 in BH6 Citiram:

“Polk (gre za BH3 – op.p.) je dobil 30 novih bataljonov in v vsakem je imel 1.000 svežih ali ozdravljenih borcev. Poleg tega je naš polk postavil na noge tudi BH7 polk in lovska bataljona BH5 in BH6. Vse te enote je v primeru izgub dopolnjeval naš polk in mirne duše lahko rečem, da je samo naš kader poslal na fronto okrog 100.000 vojakov. Naš tretji tuzelski bataljon se je na začetku vojne boril v Srbiji, ko pa je izbruhnila vojna na zahodni fronti, so nas maja 1915 premestili na soško bojišče. Boril se je v skoraj vseh 12. bitkah na Soči. Velikokrat je bil odlikovan in pohvaljen, vendar tudi skoraj uničen v nenehnih bojih. Za »Kronprincofenzivo« poleti 1916 leta so ga premestili na južno Tirolsko, kjer je sodeloval pri preboju italijanske fronte in zmagoslavno vstopil v Arsiero in Assiago. Tu so se zadržali samo kratek čas, saj so jih potem premestili na rusko bojišče, kjer so zadržali Ruse pri Lucku. V juliju leta 1916 se je boril pri Brodyju in kasneje pri Žwyžynu in se spet vrnil na soško fronto, natačneje na bojišče pri Tolminu. Pri preboju italijanske fronte v znamenitem »čudežu pri Kobaridu« je bil naš bataljon v srediču najhujših bojev. Kasneje se je 3. bataljon polka BH3 preoblikoval v BH7, ki se je potem do konca vojne boril na Monte Grappi. Osebno sem jih obiskal februarja leta 1918. Lovska bataljona BH5 in 6 sta se borila pri Gorici in severno od Tolmina, sodelovali pa so tudi v ofenzivi proti Romunom. Pozneje smo jih srečali v Dolomitih in na koncu v Metzgerovi diviziji v Franciji (sektor St. Michel pri Verdunu).”[4]
[1] Taljić, Isnam (1995). Bošnjaci na Soči, časopis Ljiljan, dne 20. decembra 1995
[2] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 193
[3] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 194
[4] Blašković, Pero (2000). Sa Bošnjacima u svjetskom ratu, str. 4-5



Bošnjaki na fronti (Južna Tirolska)

Ni komentarjev: