Oblikovanje in sestava BH polkov

Anton Lamus (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije – fotografijo je muzej pridobil skupaj z razglednicami, ki so bile poslane Hinku Lebezu v 12. kompanijo polka BH2).

Bosnjaki v modrih uniformah in z rdecimi fesi v avstro-ogrski vojski leta 1896

V Bosni in Hercegovini je bil tri leta po okupaciji (1881) objavljen začasni zakon o splošni vojaški obveznosti tistih, ki so dopolnili 20 let. Objavili so ga 4. septembra 1881 pod imenom “Vojni zakon”. To je povzročilo nemir med muslimanskim in pravoslavnim delom prebivalstva. Muslimani niso mogli sprejeti takšnega zakona, ker je bila to za njih krščanska vojska, kar je bilo v nasprotju z njihovim verovanjem in načinom življenja, ki so ga živeli več kot 400 let. Pravoslavni so se upirali zaradi političnih razlogov. Številne muslimanske družine so se preselile v Turčijo, Albanijo ali Sandžak. Opustele so številne vasi, kmalu zatem pa je spet prišlo do upora v vzhodni Hercegovini. Dvignili so se predvsem pravoslavni kmetje, tokrat pa so se jim pridružili tudi muslimani. Vzrok so bili nerešani agrarni odnosi, ki so za novo, avstrijsko oblast predstavljali eno največjih težav.

Kljub začetnim težavam in migracijam muslimanov v druge države so se leta 1882 oblikovale prve štiri BH čete, v katerih so služili domači rekruti. Naslednje leto so ustanovili še štiri, v letih 1884 in 1885 pa še štiri. Na temelju 16 čet so leta 1885 ustanovili štiri samostojne pehotne bataljone. V naslednjih letih so ustanovili tudi lovske bataljone, šele leta 1894 pa so dokončno ustanovili štiri BH polke s tremi bataljoni, četrtega pa so dobili v letih 1896 in 1897. Častnike in podčastnike so zaradi jezika izbirali med južnoslovanskimi kadri. BH polki zadnjega mirnodobnega sestava so bili:
BH1 (naborni sedež v Sarajevu),
BH2 (naborni sedež v Banja Luki),
BH3 (naborni sedež v Tuzli) in
BH4 (naborni sedež v Mostarju).

Bosna je imela za avstrijsko oblast pomemben vojaški in strateški položaj, zato je bilo v BiH vedno prisotno veliko število vojakov. V prvih letih jih je bilo 22.994, vendar se je število nenehno povečevalo in leta 1910 je bilo v Bosni in Hercegovini že 33.758 svojih vojakov. Večino so namestili na meji s Srbijo in Črno Goro. Glavna oporišča so bila v Foči, Goraždu, Rogatici, Višegradu, Bileći, Trebinju, Nevesinju in Gacku. Včasih je bila koncentracija vojakov v teh majhnih mestih tolikšna, da je bilo vojakov več kot civilistov (primer: Bileća, mestece na meji s Črno Goro).

Vojaki BH polkov so na začetku nosili svetlo modre turške čakšire, široke hlače, ki so segale do kolen, in prav tako svetlo modre dokolenke. Na glavi so imeli rdeč fes. Sprva so se z njim pokrivali samo muslimanski vojaki, kasneje pa vsi pripadniki bosansko-hercegovskih enot, le častnikom je ostala izbira med kapo in fesom. Kasneje so tudi modri repek na fesu zamenjali s črnim. Za službo in urjenje so nosili hlače iz čvrstega platna. Vsak vojaški novinec je dobil tradicionalno bošnjaško oblačilo dolamo. To je kratek, podložen zimski plašč, rokavice brez prstov, dve srajci, spodnje perilo, par lesenih natikačev in dva para čevljev. Poleg manjšega nahrbtnika iz telečje kože in jute je vojak imel še nahrbtnik za naboje, ki se je nosil izpod prejšnjega. Njegovo opremo so dopolnjevali še pribor za kuhanje, menažka, čutara z usnjeno prevleko in vreča za kruh. V začetku prve svetovne vojne je zelenosiva barva (Feldgrau) postala značilna za vojna oblačila bosansko-hercegovskih enot in takšne barve je postal tudi fes.[1]

Vojaški rok je na začetku trajal dve leti, vendar so ga leta 1900 podaljšali na tri leta. Avstrijci so bili zelo previdni z muslimani. Nikakor si niso smeli privoščiti novih uporov, zato so spoštovali njihove verske običaje. Tako so muslimanski vojaki ob petkih imeli prost dan, da bi se tako udeležili najpomembnejše molitve v tednu (džuma namaz), ob ramadanskem bajramu pa so imeli proste tri dni, ob kurban bajramu pa štiri. Za njih se je kuhalo v posebnih posodah, brez uporabe svinjskega mesa ali masti. Vsak vojaški oddelek je imel svojega imama in prostor za molitev, če v bližini ni bilo mošeje ali molilnice. Celo zaprisega je bila prilagojena verskim predpisom: na koranu in s fesom na glavi. Z zakonom iz leta 1908 so določili, da se umrli v boju (v primeru vojne) pokopajo kot šehidi.[2]

Med vojno se je število polkov, bataljonov in lovskih bataljonov bistveno povečalo. V septembru 1916 je bil ustanovljen polk BH5[3], februarja 1918 pa še 6. in 8. Sedmi bosansko-hercegovski polk je bil ustanovljen v novembru 1917. Do avgusta 1915 je obstajal samo en BH lovski bataljon, nato so dodali še dva, v februarju 1916 pa še pet. Med naštetimi bošnjaškimi enotami so se na soški fronti po navedbah Pera Blaškovića v knjigi Sa Bošnjacima u svjetskom ratu (str. 383/384) borile naslednje formacije:
BH1 (dva bataljona)
BH2 (vseh pet bataljonov)
BH3 (dva bataljona)
BH4 (dva bataljona)

Sestava BH polkov je bila sledeča:: BH1 (Sarajevo): 94% Bošnjakov in 6% ostalih, BH2 (Banjaluka): 93% Bošnjakov in 7% ostalih, BH3 (Tuzla): 94% Bošnjakov in 6% ostalih, BH4 (Mostar): 95% Bošnjakov in 5% ostalih.

Kot je razvidno iz tabele, so bili navadni vojaki ponavadi Bošnjaki, medtem ko so bili častniki praviloma Avstrijci, Nemci, Slovenci, Čehi, Hrvati, Madžari itd. Redko se je zgodilo, da so bili častniki tudi iz vrst Bošnjakov ali Srbov.

Leta 1914 so muslimani predstavljali več kot 40% prebivalstva v Bosni in Hercegovini, zato so bili tudi najbolj številni v BH polkih, kljub temu da je skoraj 150.000 muslimanov zapustilo BiH po avstrijski okupaciji leta 1878 in odšlo v Turčijo, Albanijo in Sandžak, kjer še danes živijo močne bošnjaške skupnosti. Prevladovali so zlasti v polkih BH1, 2 in 3, saj je večina muslimanov živela v srednji in vzhodni Bosni ter Bosanski Krajini na zahodu. Veliko pravoslavnih vojakov je bilo v BH2, prihajali so ponavadi iz Bosanske Krajine, medtem ko je bilo katolikov veliko v BH4, ki je imel naborni sedež v Mostarju. Po drugi strani pa je po okupaciji BiH leta 1878 v Bosno prišlo do leta 1914 skoraj 180.000 katolikov, predvsem Hrvatov in Nemcev. Med njimi je bilo veliko tudi Slovencev, ki so prišli v velika in industrijska bosanska mesta, kot so Banja Luka, Sarajevo, Zenica, Kakanj, Banovići, Breza itd.

[1] Avsenak, Vinko (2006). Revija “Na fronti”, Društvo soška fronta Nova Gorica, številka 4, november 2006, str. 45-50
[2] Imamović, Enver (1999). Historija bosanske vojske, Sarajevo, str: 288-291
[3] Ta polk je imel od oktobra 1917 do februarja 1918 številko 10.

Okupacija Bosne in Hercegovine leta 1878

Boji in okupacija Bosne in Hercegovine leta 1878

Z okupacijo leta 1878 je Bosna in Hercegovina postala del habsburške monarhije in vse do konca leta 1918 je imela znotraj Avstro-Ogrske poseben državnopravni položaj.

Prve novice o nameri okupacije so v Sarajevo prispele že 3. julija 1878 zvečer. Avstrijska vlada je to novico sporočila svojemu konzulu v BiH, ta pa je o tem obvestil turškega namestnika v Sarajevu, Ahmeda Mazhar-pašo. Prvi komentar Mazhar-paše je bil, da ga njegova vlada o tem ni obvestila in da se bo turška vojska v Bosni uprla prihodu avstrijskih čet. To je bila seveda samo diplomatska izjava brez dejanskega političnega pomena.

Odziv bosanske javnosti je bil popolnoma drugačen: buren in silovit. Vsi so namreč pričakovali, da bo BiH na podlagi sporazuma, sklenjenega leta 1878 v San Stefanu med Rusijo in Turčijo, dobila avtonomijo. V deželi je zavladal nemir in napeto pričakovanje. Takoj drugi dan, se pravi 4. julija 1878, se je v Gazi-husrev begovi džamiji in na njenem dvorišču zbrala velika množica ljudi, ki so želeli izvedeti od svojih predstavnikov, kaj se bo zgodilo. Takoj po molitvi je zbranim govoril Muhamed Hadžijamaković, verski učitelj iz Gazi-husrev begove medrese, potem pa še Abdulah Kaukčija, imam[1] Gazi-husrev begove džamije. Govorili so o novem položaju, vendar ni bila sprejeta nobena odločitev. Odločitev se je preložila na petek 5. julija 1878.

V petek je bil atrij Gazi-husrev begove džamije že zgodaj zjutraj poln. Ljudje so bili ogorčeni, ker so nekateri “prodali Bosno” brez njihove vednosti. Slišali so se komentarji, “naj sultan proda svoj Istanbul, če želi, a ne Bosne”. Ko se je v dvorišču pojavil Salih Vilajetović, pri ljudeh bolj znan kot Hadži Lojo, so ga prisotni navdušeno pozdravili. Hadži Lojo je bil verski učitelj, izredno visok in močan, zaščitnik revnih in ubogih, zelo priljubljen. Znan je bil po temperamentni naravi in pogumu. Pozval je ljudi na upor proti turškemu namestniku in na boj proti avstrijski vojski. Po njegovem govoru so odšli do Ahmeda Mazhar-paše in obkolili njegovo hišo. Ko so od njega osebno slišali, kaj se je zgodilo, so zahtevali njegov odhod in odhod Veli-paše, turškega poveljnika vojske v BiH. Poveljstvo so prevzeli Bošnjaki sami.

Še isti dan so v Sarajevu organizirali Narodni odbor, ki je javno pripravljal odpor. V njem so imeli muslimani 30 predstavnikov, pravoslavni 15, Judje 3 in katoliki 2. Na čelu Odbora so bili Mustaj-beg Fadilpašić, Mehmed-beg Kapetanović Ljubušak, Smail-beg Selmanović, Muhamed Hadžijamaković, Abdulah Kaukčija in Hadži Lojo. S tem se je Bosna uprla turški zahtevi, da se najbolj zahodni del cesarstva mirno preda. Kmalu zatem so poslali tudi pismo Bismarcku, v katerem so zapisali, da se bodo uprli prihodu avstrijskih čet. Pismo so podpisali predstavniki vseh treh religij v BiH. Zanimiv dogodek se je zgodil 12. julija, ko je v Sarajevo prišel tudi sandžaški mufti Vehbi Šemsekadić, ki se je želel pridružiti bosanskim enotam. Šemsekadić je študiral v Sarajevu in je bil prav tako kot Hadži Lojo zelo priljubljen pri ljudeh. Po splošni mobilizaciji je v vojsko vstopilo tudi veliko kristjanov, zlasti pravoslavnih, ki prihoda (katoliške) Avstrije niso sprejemali. Vodja pravoslavcev Petrak Petrović je na ulici, pred velikim številom prisotnih, s plaščem objel Hadži Loja in s tem izrazil podporo v boju proti Avstrijcem. Plašč naj bi pripadal legendarnemu Zmaju od Bosne, Husein-begu Gradaščeviću. Duša odpora proti Avstrijcem je bil sandžaški mufti Šemsekadić, ki je iz Sandžaka pripeljal nekaj tisoč prostovoljcev. Čeprav je bil verski dostojanstvenik, je bil tudi izvrsten vojaški strateg.

Dne 27. julija je bila ustanovljena tudi Narodna vlada, za vojaško obrambo pa sta bila določena Smail-beg Selmanović Taslidžak in Muhamed Hadžijamaković. Vojaški štab je bil v Morića hanu, ki je danes zelo priljubljena restavracija na Baščaršiji v Sarajevu. Med pripravami na spopad[2] je vlada 29. julija prejela iz Bosanske Gradiške in Broda telegram, ki je sporočal, da avstrijska vojska prestopa Savo pri Bos. Gradiški, Bos. Brodu in Bos. Šamcu. Kasneje so Avstrijci vdrli še s severa pri Bos. Kostajnici in z juga iz smeri Imotskega in Vrgorca. Poveljnik celotne avstrijske vojske je bil general Josip Filipović, Hrvat po poreklu. Kljub razglasu o tem, da bo Avstro-Ogrska ohranila zakonsko enakopravnost vseh prebivalcev in versko svobodo, so skoraj v vsej Bosni naleteli na močan odpor. Že 2. avgusta so iz Sarajeva proti Savi krenili prvi bošnjaški vojaški oddelki, 5. avgusta pa je sledila tudi glavnina.[3] Skupaj z njimi sta na bojišče odšla tudi dva oddelka pravoslavnih in katoliških kristjanov. Prvi večji in resnejši spopad se je zgodil 3. avgusta 1878 pri Maglaju in Gračanici, kjer je Avstrijce pričakal mufti Šemsekadić z vojsko 5.000 mož. Že v prvem spopadu so Bošnjaki uničili avstrijsko konjenico, kasneje pa ubili še 400 avstrijskih vojakov. V znak maščevanja so Avstrijci postrelili 20 zajetih Bošnjakov. Samo nekaj dni pozneje so Avstrijci doživeli nepričakovan poraz pri Gračanici in Tuzli, kjer so 10. avgusta zbežali z bojnega polja. Filipović je z Dunaja zahteval dodatne okrepitve. Šemsekadić je še enkrat potrdil svoje izvrstno vojaško znanje in smisel za strategijo. V istem obdobju so Bošnjaki porazili Avstrijce tudi pri Bosanskem Šamcu in kraju Brčko. Ko je Filipović dobil informacije, da bošnjaška vojska pod vodstvom Hasan-bega Čekića iz Sanskega Mosta napreduje tudi v Krajini, z namenom osvoboditve Prijedora in Banja Luke, je ugotovil, da je stanje zelo resno. Kar nekaj porazov so Avstrijci doživeli tudi v Hercegovini, zlasti pri Ljubinju (bitka pri kraju Ravnica 13. avgusta) in Stolcu, kjer so se Bošnjaki morali umakniti šele potem, ko so jih izdali katoliški oddelki Hercegovcev pod poveljstvom fra Ivana Musića. Ti oddelki so namreč 21. avgusta pri kraju Crnići Bošnjakom prišli za hrbet in zaradi navzkrižnega ognja so se Bošnjaki morali umakniti.

Vendar so zaradi premajhnega števila topov in manjšega števila vojakov Bošnjaki morali priznati premoč avstrijske vojske. Ko je 11. avgusta padlo Jajce in potem še Zenica, je bila srednja Bosna izgubljena. Pot proti Sarajevu je bila odprta. Na drugih bojiščih so Avstrijci še vedno doživljali poraze. Sandžaški mufti je avstrijski vojski prizadejal velike izgube pri Doboju, hkrati pa so 11. avgusta Krajišniki pod vodstvom Hasan-bega Čekića osvobodili Prijedor, 14. avgusta pa še Banja Luko.

Pred vstopom Avstrijcev v Sarajevo je prišlo še do nekaj zelo krvavih bitk pri Kaknju (15. avgusta), Klokotih pri Kiseljaku (16. avgusta) in Visokem (17. avgusta). Ostanki bosanske vojske so se umaknili v Sarajevo, kjer so se 18. avgusta začele zadnje priprave za obrambo mesta. Branilci so imeli vsega skupaj 5.000 mož, medtem ko je imel avstrijski general Filipović na razpolago 14.000 vojakov, ki so bili razporejeni v 18 pehotnih bataljonov (z dvema dodatnima v rezervi), dva eskadrona konjenikov in devet baterij topov. Filipović je izdal ukaz za napad 19. avgusta 1878 ob 5.uri zjutraj. Prvi streli so počili na Pašinem brdu, potem pa so zagrmeli topovi z vseh strani. Glavni napad na mesto je potekal iz smeri Blažuja in Sarajevskega polja. General Emerick Kaiffel je dobil ukaz, da s svojimi enotami prodre proti Vracam in Lukavici (prek Ilidže). General Karlo Tegetthoff in polkovnik Đuro Lemaić so dobili ukaz, da prodrejo prek Radave in Pašinega hriba. General Müller je napadal iz smeri Vogošće in Kobilje glave proti naselju Pofalići.

Boj je bil neenakopraven. Premoč v številu vojakov, zlasti pa v tehniki je bila odločilna. Avstrijci so najprej prebili položaje na Koševu in Gorici. Kljub ogorčenemu odporu so se boji kmalu preselili v samo mesto. Ulični boji so bili zelo krvavi in težki. Celo sam Filipović je kasneje priznal, da ga je odpor presenetil. Avstrijce je zmedlo, ko so v vrstah branilcev videli celo ženske in otroke. To jih je dodatno podžgalo in zgodili so se nekateri vojni zločini, saj so avstrijski vojaki umorili civiliste. Zahvaljujoč posredovanju častnikov takšnih primerov ni bilo veliko. Zaključni boji si se zgodili pri Ali-pašini mošeji, ki stoji še danes. Podobno se je zgodilo v naselju Budakovići. Ko so po bitki pobirali mrtve, so v tem naselju na samo enem kupu našli več kot 50 mrtvih branilcev, med njimi pa so bili tudi ženske in otroci. Številni so bili zaklani. Junaštvo sarajevskih žensk v tej bitki je bilo nekaj izrednega. Veliko se jih je skupaj z moškimi borilo na prvih linijah. Habibo Agić so avstrijski vojaki zabodli na ulici, potem ko je v streljanju ubila enega izmed njih. Habiba je preživela klanje in živela vse do leta 1934. Podobna ji je bila Sevdija Handžić, ki je streljala na častnika, da bi se maščevala za smrt brata, ki je tistega dne umrl v bojih. V naselju Žabljak sta Habiba Bulbulović in Nura Hadžiomerović odšli na položaje pri dzamiji in od tam streljali na napadalce. Treba je razumeti, da je imela vsaka bošnjaška hiša v tistih časih veliko orožja in da so celo ženske znale uporabljati puško oziroma pištolo. Zaradi posebnega statusa BiH znotraj turškega imperija so bili Bošnjaki edini branilci zahodne meje cesarstva in kot takšni so bili venomer pripravljeni na boj. Vsak moški je bil vojak, nemalokrat pa se je zgodilo, da so se jim pridružile tudi ženske. Bitka za Sarajevo je dokaz za takšno trditev. Boji so se končali okrog 14. ure, ko so se zadnji branilci prebili skozi obroč in se odpravili proti vzhodni Bosni. Avstrijska zastava se je na sarajevski trdnjavi pojavila ob 16. uri. Temu je sledil 101 strel iz topov in cerkveno zvonenje. S tem so se tudi uradno končali boji za Sarajevo.

Kljub zavzetju Sarajeva so se boji nadaljevali v Hercegovini. Avstrijska vojska pod poveljstvom Stevana Jovanovića je tam zelo počasi napredovala. Prišlo je do številnih bitk pri Stolcu, Trebinju, Klobuku in Zarodu pri Nevesinju. Na tem prostoru so Avstrijci vzpostavili oblast šele 28. septembra, več kot mesec dni po padcu Sarajeva. Šele po okupaciji Sarajeva, severne in vzhodne Bosne ter Hercegovine, so se Avstrijci usmerili proti Krajini, zahodni Bosni. Operacijo je vodil general Zach, ki je organiziral napad na Bihać. 7. septembra so Avstrijci pri vasi Žegar pod Plješevico doživeli strahoten poraz. Imeli so 98 mrtvih, 406 ranjenih in 35 zajetih. Šele s prihodom dodatnih okrepitev pod poveljstvom treh generalov (Wirtemberg, Csikos in Samec) je Bihać 19. septembra padel. In kljub temu so se boji še vedno nadaljevali. Kot zadnja je 20. oktobra padla Velika Kladuša.

Bosna je bila v svojem boju popolnoma osamljena, saj je turška vojska razpadla že pred prihodom avstrijskih čet. Dunajski Vojni arhiv je za obdobje bojev za okupacijo BiH zabeležil 76 večjih in manjših bitk. V teh bitkah je Avstro-Ogrska izgubila okrog 6.000 mož. Na začetku so načrtovali uporabiti 82.000 vojakov, vendar je kasneje številka dosegla 300.000 mož. Bosanska vojska je imela 93.000 vojakov, od tega so bili skoraj vsi muslimani, majhen delež vojakov pa so predstavljali tudi pravoslavci in katoliki, zlasti v Hercegovini. Zaradi nepričakovanega močnega odpora in izgub je general Filipović po vojni v začetku okupacije pogosto nastopal ošabno in brutalno. O muslimanih je govoril kot o upornikih in divjih živalih ter da jim bo pokazal silo Avstrije[4]. Izzval je veliko ogorčenje, ko je po bitki 25 sarajevskih mošej spremenil v skladišča. Začele so se tudi aretacije odraslih moških, zlasti tistih, ki so sodelovali v obrambi mesta. To usodo so doživeli tudi Abdulah Kaukčija, Avdo Jabučica, Suljo Kahvić, hadži Mehaga Gačanin, hadži Avdaga Halačević, Mehmed-aga Dalagija, Ibrahim-aga Hrga, Mešo Odobaša, osem bratov iz družine Mulić in tudi Muhamed Hadžijamaković[5]. Zanimivo je, da so se pred usmrtitvijo vsi po vrsti obredno umili in molili. Šele nato so jih usmrtili. Med aretiranimi je bilo tudi nekaj kristjanov, ki pa so jih Avstrijci pomilostili. Trije med njimi (pravoslavni) so odbili takšno ponudbo z besedami: “Z muslimani smo vedno živeli v sožitju, zato bomo z njimi delili usodo tudi zdaj”. To so bili Mitar Lakoč, Milan Milanović in Božo Trifković. Zaradi takšnih in podobnih dejanj je Andrassy izgubil zaupanje v Filipovića[6] in kasneje so ga zamenjali.

Kaj se je zgodilo z muftijem Šemsekadićem? Po številnih bitkah v severni Bosni, ko je večkrat porazil Avstrijce pri Doboju in Tuzli (tam je padla vsaj tretjina vseh padlih avstrijskih vojakov v bojih za BiH) ter padcu Tuzle 29. septembra, se je s svojo vojsko umaknil v Sandžak, ki je bil še vedno pod turško oblastjo. Avstrijci so zahtevali njegovo odstranitev z meje, zato ga je sultan Abdulhamid povabil v Istanbul in mu dodelil plačo ter ostale ugodnosti. Pričakali so ga kot junaka, vendar je bil Šemsekadić žalosten. Hrepenel je po Bosni in Sandžaku. Kmalu je umrl, pokopali pa so ga na pokopališču poleg Sultan Fatihove mošeje.

Kot prvo institucijo so Avstrijci 4. avgusta v Doboju ustanovili sodišče. Nova oblast in država sta bili za muslimane Bosne in Hercegovine svojevrsten šok, saj so bile prekinjene vse zveze z bivšo državo, na katero so bili navezani 415 let. Pojavila se je nova civilizacija in prvih 20 let med muslimani ni bilo skoraj nobenega gibanja, zelo intenzivno pa je bilo izseljevanje v Turčijo, kjer je še vedno vladala islamska oblast. Zlasti močno je bilo izseljevanje po letu 1881, ko je Avstro-Ogrska začela novačiti bosanske fante v svojo vojsko. Po nekaterih podatkih se je v času avstrijske okupacije v Turčijo izselilo skoraj 150.000 Bošnjakov muslimanov[7]. Izseljevanje so na svoj način spodbujali tako Avstrijci kot tudi lokalni veljaki, ki so tako dobili poceni zemljo. Muslimani se v novi državi enostavno niso znašli.

Leta 1908 je Avstro-Ogrska dokončno pripojila Bosno in Hercegovino ter tako sprožila nov val izseljevanja. Z emigracijo Bošnjakov v Turčijo se je v Bosni začela intenzivna in dodatna kolonizacija Hrvatov in Srbov v Bosno. Leta 1907 je bosanski jezik izginil[8] in zamenjal ga je do takrat neznani srbohrvaški jezik. Ukinjena je bila tudi arebica in tako so muslimani v Bosni čez noč postali kolektivno nepismeni. Zanimivo je, da muslimani v Bosni in Hercegovini nikoli niso sprejeli nove oblasti, čeprav so po ljudskem štetju leta 1879 predstavljali 38,73% prebivalstva. Avstro-Ogrska je po okupaciji Bosne hotela nadaljevati svoj Prodor proti vzhodu, vendar ji je na poti stala Srbija, ki je zmagala v obeh balkanskih vojnah in je bila izčrpana. Prosrbsko usmerjena Mlada Bosna je tesno sodelovala s srbsko teroristično organizacijo Crna ruka in pripravljala nekaj, kar je kasneje Avstro-Ogrska uporabila kot razlog za začetek prve svetovne vojne, eno največjih morij prejšnjega tisočletja.

[1] Tisti, ki vodi skupinsko molitev pri muslimanih ali muslimanski duhovnik.
[2] Starešina sarajevskih Židov Solomon Isaković je Hadži Loju kupil konja za odhod na bojišče.
[3] Dne 3. avgusta je v Sarajevo prišlo pismo od turškega sultana, ki je Bošnjake pozival k mirni predaji. Pismo je sprožilo val negodovanja in ogorčenja.
[4] Ibid, str. 363
[5] Hadžijamaković je pred usmrtitvijo vzel revolver avstrijskemu častniku in ustrelil dva vojaka, potem pa se ja nanj vrglo več vojakov, ki so ga večkrat zabodli z bajoneti. Obesili so ga na pol mrtvega.
[6] Andrassy je izjavil, da Filipović pripada tistemu esktremnemu krilu Srbov in Hrvatov, ki želijo izkoreniniti muslimane v BiH.
[7] Leta 1906 so prvi Bošnjaki prišli tudi v Chicago, ZDA.
[8] Takšen primer lahko najdemo tudi pri Ivu Andriću, ki je v svojem spričevalu v srednji šoli prečrtal predmet “bosanski jezik” in napisal “srbo-hrvaški jezik”.

Berlinski kongres leta 1878

V času velike vzhodne krize (1875-1878) je postala Bosna in Hercegovina središče evropske politike, kar se je potem zgodilo še dvakrat: v letih 1908 in 1914. Avstro-Ogrska je že večkrat poskušala vojaško zasesti Bosno, ker je hotela na ta način zavarovati obalo Dalmacije in Istre ter nadaljevati svojo politiko z imenom Drang Nach Osten[1]. Poseg se je vedno končal neuspešno, najhuje pa je bilo 4. avgusta 1737, ko je vojska Bošnjakov pri Banja Luki popolnoma potolkla številčno močnejšo vojsko monarhije.[2]

Leta 1875 se je začel upor pravoslavnih prebivalcev v vzhodni Hercegovini[3] (in deloma tudi katoliških v zahodni Hercegovini), ki se je kasneje razširil tudi na vzhodno Bosno. Čeprav so kmetje zahtevali ukinitev spahijskega sistema, se je kmalu pokazalo, da za uporom stojijo Srbija in Črna Gora, pomagala pa je tudi Rusija. Uporniki so celo razglasili združitev vzhodne Bosne s Srbijo in vzhodne Hercegovine s Črno Goro. Upor se je končal 4. avgusta 1877 na bojnem polju v kraju Crni Potoci, potem ko so Bošnjaki s pomočjo turških rednih enot dokončno porazili upornike.

Težke posledice upora, ki je trajal tri leta, več kot 150.000 mrtvih in ranjenih ter veliko število razseljenih, lakota in porušena dežela, so bili argumenti, s katerimi so velike sile, predvsem Avstro-Ogrska še bolj dejavno vstopile na politično sceno Bosne in Hercegovine. Zaradi uporov v Hercegovini in Bosanski Krajini leta 1875 je Avstro-Ogrska obtožila osmansko cesarstvo, da je nesposobno izvesti reforme, zato je preko svojega ministra za zunanje zadeve Andrassyja začela široko diplomatsko akcijo.[4] Rezultat tega je bil berlinski kongres, na katerem so se 13. junija 1878 v Berlinu sestale velike sile: Nemčija, Avstro-Ogrska, Francija, Velika Britanija, Italija, Rusija in Turčija. Kongresu je predsedoval in ga suvereno vodil nemški kancler Otto von Bismarck. Na kongresu so omenjene sile med drugim odločale o prihodnosti Bosne in Hercegovine. Po enem mesecu je bila sklenjena mirovna pogodba, ki je temeljito spremenila politični zemljevid jugovzhodne Evrope. Kongres je zavrnil memorandum pravoslavnih upornikov, ki so zahtevali združitev BiH s Srbijo. Prav tako so zavrnili sanstefanski predlog, po katerem naj bi Bosna dobila avtonomijo znotraj turškega imperija, v kateri bi imela BiH celo svojo skupščino. Po dolgotrajnih pogajanjih je Bismarck kot predsednik kongresa objavil odločitev, da “Avstro-Ogrska dobi mandat za okupacijo Bosne in Hercegovine”.[5] Okupacija naj bi bila začasna. To je bil predlog Anglije, ki je v dokumentu, sprejetem na kongresu, zapisan pod 25. členom. S tem členom je Avstro-Ogrska dobila legitimno pravico za okupacijo BiH, medtem ko je Sandžak še vedno ostal pod okriljem turškega imperija.

Največ je seveda izgubila premagana Turčija, med zmagovalkami pa so bile Bolgarija, Srbija, Črna gora in Romunija, saj so z berlinskim kongresom postale neodvisne države. Po končani rusko-turški vojni leta 1878 in miru v San Stefanu se je zelo povečal ruski vpliv na Balkanskem polotoku. Turčija je bila izčrpana v dolgotrajnih vojnah, zato je podpisala akt in BiH prepustila Avstro-Ogrski, ki je bila prepričana, da bo prevzem BiH predstavljal paradno manifestacijo. Minister za zunanje zadeve grof Julie Andrassy je celo izjavil, da bo “Avstrija vstopila v Bosno s častno četo huzarjev in vojaško glasbo”.[6] To, kar se je pa v resnici zgodilo, je popolnoma presenetilo Avstro-Ogrsko in ostale evropske velesile.

Berlinski kongres je imel daljnosežne posledice v evropski zgodovini in nekdanja zavezništva so se temeljito pomešala. Novica o sporazumih in dogovorih na berlinskem kongresu je silovito odjeknila med muslimanskim in pravoslavnim prebivalstvom v BiH, medtem ko se je večina katolikov veselila prihoda avstro-ogrske oblasti.


[1] V prevodu: Prodor proti Vzhodu.
[2] Avstrijci so imeli v tej bitki 2.027 mrtvih in veliko ranjenih. Po tej bitki Avstrijci 150 let niso poskušali vstopiti v Bosno (Imamović, Mustafa , Historija Bošnjaka. Bošnjačka zajednica kulture Preporod, Sarajevo, 1998, str. 93).
[3] Upor imenujemo tudi Nevesinjska puška. Upor se je namreč začel po strelu s puško v Nevesinju (v kraju Bišina, ko so uporniki napadli turško četo in ubili sedem vojakov), ki jo je simbolično sprožil Pero Tunguz. Upor se je začel 5. julija 1875 po gregorijanskem koledarju.
[4] Avstro-Ogrska je že 8. julija 1876 z Rusijo podpisala Reichstadtski sporazum, 15. januarja 1877. pa še Budimpeštansko konvencijo, s katero je od Rusije dobila tajno privolitev, da s silo prevzame BiH od Turčije. Avstro-Ogrska je v zameno obljubila, da se ne bo vmešavala v vojno med Rusijo in Turčijo, hkrati pa je dovolila pripojitev romunske Besarabije Rusiji. Usoda BiH je bila s tem zapečatena.
[5]Imamović, Mustafa (1998). Historija Bošnjaka. Bošnjačka zajednica kulture Preporod, Sarajevo, str. 317-318
[6] Imamović, Enver (1999). Historija bosanske vojske, Sarajevo, str. 224

Bosnjaki na soski fronti - uvodna beseda

Pred skoraj desetimi leti sem bral knjigo Plavi križ (avtor dr. Vasja Klavora) in takrat sem prvič v svojem življenju videl fotografijo mošeje v Logu pod Mangartom. Bil sem popolnoma presenečen, saj o tem nisem vedel ničesar. Tako kot ostali moji sonarodnjaki. Pri pouku zgodovine v osnovni in srednji šoli se o tem nikoli nismo pogovarjali in ne vem, ali je danes stanje v slovenskih šolah drugačno.

V Bosni in Hercegovini je v 90-ih letih divjala krvava vojna in takrat sem začel intenzivno preučevati zgodovino Bošnjakov. Prebral sem veliko knjig, obiskal številne muzeje, se povzpel na planine, grebene in hribe, presedel ure in ure v čitalnicah ter knjižnicah, se pogovarjal s prijatelji in znanci. Vedno sem izvedel nekaj novega, vrhunec zadovoljstva pa sem doživel ob prvem obisku vasice Log pod Mangartom, ko sem stal na mestu, kjer je bila mošeja. Danes je tam navaden travnik. Nekaj sto metrov stran, proti meji z Italijo, je vojaško pokopališče, eno najbolj urejenih pri nas, vendar so muslimani tam lezali pod križi vse od druge polovice tridesetih let prejsnjega stoletja do avgusta 2007, ko so jim dokoncno vrnili nisane, islamske nagrobnike.

Pri svojem raziskovanju sem tako ali drugače spoznal številne ljudi, ki so mi pomagali s svojimi nasveti, besedili in fotografijami. To so bili dr. Vasja Klavora, Vinko Avsenak, Lovro Galić, Tomaž Ovčak, David Erik Pipan, Ivo Ivančič, mag. Damjana Fortunat Černilogar, Simon Kovačič, Peter Kogoj, Helena Jelinčič, Isnam Taljić, dr. Ibrahim Alijagić in dr. Jaka Vadnjal. Ob tej priložnosti se jim iskreno zahvaljujem za pomoč, zlasti hvaležen sem mag. Marku Štepcu in Muzeju novejše zgodovine Slovenije, ki mi je omogočil dostop do številnih fotografij o Bošnjakih na soški fronti. Mnoge med njimi so bile prvič objavljene v moji knjigi Bosnjaki na soski fronti, ki je izsla maja 2007.

O Bošnjakih na soški fronti imamo še danes zelo malo del v slovenskem jeziku. Še največ so o tej temi v svojih knjigah ali člankih pisali dr. Vasja Klavora, Vinko Avsenak, Ivan Matičič, Lovro Galić, Marko Simić, Tomaž Ovčak, David Erik Pipan, za dobrega poznavalca pa velja tudi Marko Štepec iz Muzeja novejše zgodovine v Ljubljani. V Bosni in Hercegovini je stanje še slabše. Zakaj je temu tako? Dejstvo je, da je Avstro-Ogrska po vojni spadala med poraženke, Italija skupaj s Srbijo pa med zmagovalke, zato po vojni tudi ni bilo zaželeno pisati o slavni zgodovini uspešnega bojevanja proti Italijanom, srbskim zaveznikom. V novi državi (kraljevini SHS) so bile celo takšne okoliščine, da se določeni častniki avstro-ogrske vojske niso smeli vrniti v domovino. Najbolj znan primer je bil poveljnik armadne skupine na soški fronti Svetozar Boroević, po poreklu Srb iz Hrvaške, ki je leta 1920 umrl v pomanjkanju v Celovcu. O Bošnjakih poznamo tri dela tujih avtorjev, ki nam pripovedujejo o njihovi vlogi na zahodnem bojišču avstro-ogrske monarhije. Vredno je omeniti knjigi Sa Bošnjacima u svjetskom ratu (Beograd, 1939), avtorja Pera Blaškovića in Die Bosniaken kommen 1879-1918, Elitetruppe in der K.U.K. Armee, avtorja Wernerja Schachingerja ter literarni povzetek Tri dana moga svjetskog rata o preboju italijanske fronte na Mrzlem vrhu v jutranjih urah dne 24. oktobra 1917, ki ga je napisal Ante Neimarević, podčastnik v bataljonu polka BH1 v sestavi 50. divizije med 12. soško bitko.

Namen mojega bloga ni opisovati soške fronte na splošno. Menim, da je takšnih knjig že kar veliko, zato sem se posvetil izključno tistim dogodkom oziroma podrobnostim, ki so bili v posredni ali neposredni povezavi z Bošnjaki. Ime Bošnjak je v prvi svetovni vojni označeval vse pripadnike bosansko-hercegovskih enot v avstro-ogrski vojski: muslimane, pravoslavne, katolike in Jude. Moja blog se posveča Bošnjakom, muslimanom na soški fronti, čeprav bi bilo zelo zanimivo raziskati zgodovino tudi ostalih pripadnikov BH enot. To je prvi blog o Bošnjakih na soški fronti v slovenskem jeziku, ki na preprost način obravnava in z enostavnega zgodovinskega stališča analizira fenomen prisotnosti Bošnjakov v prvi svetovni vojni na zahodni meji Slovenije, kjer so skupaj z ostalimi vojaki trpeli in umirali v visokih Julijskih Alpah ali na kraških planotah, večkrat lačni kot siti. Z njim želim ohraniti spomin na prisotnost Bošnjakov na slovenskem ozemlju v zelo kritičnih in nevarnih časih. Zavedam se, da bom objavil samo majhen del pozabljene zgodovine, zato bo vsak prispevek s strani (informacija ali fotografija) se kako dobrodosel. Potrudil se bom, da bodo prispevki doziveli objavo tudi v bosanskem in angleskem jeziku.

Srečen bom in hvaležen, če bosta moja knjiga in blog uporabno izhodišče za še boljšo knjigo o tej temi v prihodnosti. Na koncu bi se še posebej zahvalil Nihadu Balagiću iz Kulturnega športnega društva Bošnjakov “Biser” in Mariji Vočjak iz Gorenjskega glasa, ki sta mi pomagala pri tisku knjige.

Mag. Ahmed Pašić
Dobravska 11
4270 Jesenice
e-mail: pasic13@hotmail.com