Elez Dervišević

Svojevrsten fenomen je bil vsekakor 11-letni Elez Dervišević iz okolice Bijeljine, ki se je boril v 1. bataljonu 91. polka. Bil je najmlajši vojak prve svetovne vojne. Kako je Elez pri tej starosti sploh prišel v vojsko? Kako je prišel v Slovenijo? Kaj se je zgodilo z njim in kje je Elez danes? Poglejmo si njegovo pot.

Mali Elez Dervišević se je rodil v trgovski družini v Bijeljini, takrat bogatem bosanskem mestecu v severovzhodni Bosni. Oče Sulejman Aga Dervišević je bil premožni trgovec, ki je za svojo družino odlično skrbel. Elezova mati je bila Munevera, imel pa je tudi dva brata, Mehmedalijo in Osmana ter sestro Safijo.

Oče Eleza, Sulejman Aga Dervišević

Številna družina Dervišević pred prvo svetovno vojno v Bijeljini, BiH (zasebna zbirka Eleza Derviševića mlajšega).

Ko se je začela prva svetovna vojna, je Ademaga Mešić, bogat mož iz Bjeljine, uvidel nevarnost, ki je grozila iz Srbije, zato je sam financiral oborožitev prostovoljcev, ki bi zaščitili Bijeljino od srbske vojske. Tej vojski 450 prostovoljcev se je priključil tudi Mehmedalija, Elezov brat. Nekateri med njimi so poskušali pekoračiti Drino in so v majhnih čolnih zapluli na drugo stran obale. Mali Elez, ki takrat še ni imel dvanajst let, je z bosanskega brega reke spremljal to akcijo. Kmalu so se z druge strani oglasili srbski mitraljezi, ki so pokosili večino pripadnikov te čudne vojske. Med njimi je bil tudi Mehmedalija. Ko je Elez videl, kaj se je zgodilo, se je v njem rodila želja po maščevanju.

Ko je Italija maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski, se je v Brezovem Polju, 25 km od Bijeljine, nahajal I. bataljon pehotnega polka št. 91. Bili so Čehi in kmalu so dobili ukaz, da morajo oditi na soško fronto. Lokalno prebivalstvo in vojaki so se med seboj dobro poznali, zato je Alojz Martinek, poveljnik polka, prosil poveljnika tamkajšnje zaščitne enote, da izkoristi Eleza kot “vodiča” prek Save in Slavonije do vkrcanja bataljona na vlak. Ko so naposled stopili na vlak, je bil med njimi tudi Elez. A takrat je bilo že prepozno. Elez je postal vojak in odpotoval je na fronto.

Elez in častnik Alojz Martinek

Na začetku mu Martinek ni dovolil oditi na bojišče. Namesto tega je prenašal sporočila, pomagal v kuhinji, jemal podatke od ranjenih itd. Nekega dne ga je v strogi tajnosti poveljnik mitraljezcev vzel s sabo v akcijo, da bi lahko videl Bošnjake pri napadu. Z varne razdalje je Elez gledal, kako so Bošnjaki iz polka BH3 napadli in pregazili italijanske položaje. Bil je navdušen. Končno je okusil resnično akcijo. Še isto noč je bil stražar na položaju in pozno v noč je zaslišal pred seboj topot korakov. Takoj je obvestil poveljnika. Skupaj sta odšla preverit, kaj se dogaja, in kmalu zagledala neznane postave. Zavpila sta: “Roke kvišku!” Zajela sta tri italijanske vojake, ki so želeli pobegniti na avstrijsko stran. Ko sta jih pripeljala v poveljstvo, je Martinek ostro grajal Eleza, da je odšel na bojišče, vendar se je novica o tem, da je zajel tri Italijane, razširila kot blisk. Elez je bil ponosen.

Že naslednji dan je sledila nagrada. Postal je desetnik! S 14 leti je bil najmlajši desetnik v avstro-ogrski vojski. Elez se je boril na Mrzlem vrhu, v Krnskem pogorju. Tam je velikokrat srečal svoje Bošnjake, saj jih je bilo na tem območju več tisoč. Malemu Elezu je bil vzor slavni Hadži Osman-aga Grabčanović, nosilec zlate medalje za hrabrost, ki je bil ravno tako po poreklu iz Bijeljine. Skupaj sta se borila v enoti in Hadži Osman-aga je bil znan po tem, da je v bližinskem boju uporabljal samo buzdovan in nož. Ko so ga vprašali, zakaj, je odvrnil: “Pse je treba tepsti!” Skupaj z Osmanom je bil na bojišču tudi njegov bratranec Jusuf, ravno tako dobitnik zlate medalje za pogum (glej seznam na koncu). Elez je zelo rad preživljal čas s svojima sonarodnjakoma. Kasneje, ko je bil že v Badenu pri Dunaju, je prejel žalostno novico, da je Osmana ubila zablodela krogla na straži, potem ko je nepoškodovan preživel številne boje. Kismet.

Po 19 mesecih bojevanja na soški fronti je bil ranjen tudi Elez. Zgodilo se je na Mrzlem vrhu, ko ga je med bojem v spodnjo vilico zadel drobec granate. Odpeljali so ga v bolnišnico na Dunaj. Njegovi soborci so se dostojno poslovili od njega, komandant Martinek pa mu je ob tej priložnosti podaril svojo žepno uro omega z besedami: “V spomin mojemu hrabremu sinu...”

Najmlajši vojak v avstro-ogrski vojski je na Dunaju pritegnil veliko pozornost in na prošnjo nadvojvodinje Isabelle je Vrhovno poveljstvo Elezu dodelilo osebnega imama iz vojašnice Rossauer, ki ga je učil o osnovnih islamskih predpisih.[1] Sam Elez je kasneje pravil, da so ga povsod in vsi spraševali o tem, kako je bilo na fronti, kako so ga ranili itd. Težko je odgovarjal, saj ga je bolela vilica. Na Dunaj so ga pripeljali v vojaško bolnišnico št.1.[2] Nadvojvodinja Isabelle ga je redno obiskovala in sporočila Elezovi materi (Elezov oče je umrl pred vojno), da je pod njeno zaščito. In mati ji je dovolila, da Elez ostane še nekaj časa na Dunaju, da bi se lahko izobraževal.

[1] Imamović, dr. Enver (1999). Historija bosanske vojske, str. 298-301
[2] Danes je to del stare splošne bolnišnice v 9. okrožju, Van-Swieten-Gasse 1.


Karl, njegova mama Ernsthaler in Elez

Ko so Eleza odpustili iz bolnišnice, so ga odpeljali v dvorec Weilburg v Badenu pri Dunaju. V dvorcu je živela družina Ernsthaler, ki je naslednjih nekaj let skrbela za Eleza. Vpisali so ga v kadetsko šolo v Bratislavi, ki jo je nekaj let kasneje tudi uspešno zaključil. Družina Ernsthaler je imela sina Karla, Elezovega vrstnika, ki je pravil, da je bil Elez na poti iz šole domov vedno njihov poveljnik in da so nenehoma nekaj napadali.

Nekega dne se je zgodil zanimiv dogodek. Imel je to srečo, da je bil prisoten, ko je bolgarski kralj Ferdinand obiskal avstrijskega cesarja Karla. Ko je Ferdinand zagledal malega Eleza s fesom na glavi, ga je vprašal: “Si ti Turek?” A Elez mu je kot iz topa odgovoril: “Ne, jaz sem Avstrijec, jaz sem Bošnjak!!!” Kralju je bil odgovor tako všeč, da ga je prosil, če se sprehodi z njim.

Po koncu vojne se je Elez vrnil v svojo Bijeljino. Kmalu je ugotovil, da so prišli drugačni časi, saj je bilo prezirano vse, kar je bilo še pred kratkim hvale vredno in spoštljivo. Niso mu priznali šole, zato mu je pomagal njegov stari znanec Ademaga Mešić, da je dobil službo v Muslimanski trgovski banki v Bijeljini. Leta 1925 je obiskal svojega prijatelja Karla. Zatem je obiskal tudi svojo nadvojvodinjo Isabelle, ki je poslej živela na Madžarskem. Od nje je kot darilo dobil 5.000 forintov. Ko se je vrnil nazaj domov, je s tem denarjem ustanovil lasto podjetje, ki se je ukvarjalo z izvozom poljedelskih pridelkov. In uspel je. Posel je cvetel. Do druge svetovne vojne.

Elez Dervišević kot vojak avstro-ogrske vojske.

Elez Dervišević je prejel številna odlikovanja za hrabrost. Med drugim je prejel Srebrno medaljo za hrabrost 2. razreda, Bronasto medaljo za hrabrost, Medaljo za vojne zasluge in Križ Karlovih enot.[1]

Kasneje sem izvedel, da je Elez Dervišević po vojni odšel v Sirijo, kjer je imel v sirski vojski čin majorja v rezervi. Tam je pred nekaj leti tudi umrl. Pokopan je v Damasku. Njegova hčerka Nesima še vedno živi tam, medtem ko njegov vnuk, ravno tako Elez Dervišević (mlajši), ki mi je tudi poslal fotografije svojega dedka, danes živi v Španiji. Vecino podatkov sem nasel v Schachngerjevi knjigi "Die Bosniaken kommen".

[1] Schachinger, Werner (1996). Bošnjaci dolaze, Lovran, str. 260-271

Značilnosti in posebnosti Bošnjakov

Od drugih vojakov so se razlikovali po uniformi in orožju. Na glavah so nosili zeleno sive fese, v boju pa so velikokrat uporabljali nože in buzdovane, lesene kije z žeblji. Blašković pravi, da so bili orožje, hrana, obleka in oprema v prvem letu vojne prvorazredni, vendar se je veliko opreme zaradi stalnih premikov tudi izgubilo. Kasneje so se zadeve močno poslabšale. V nesrečni ofenzivi konec leta 1917 in v začetku leta 1918, ko so avstro-ogrske enote pognale Italijane vse do reke Piave, so se Bošnjaki po zavzetju italijanskih položajev najprej dobro najedli, šele potem so se oskrbeli s potrebščinami in orožjem. Ko so zmagali v bitki na Montellu, je že skoraj vsak drugi nosil italijansko pelerino, kratko karabinko itd.[1] Vojaki so na fronti pogosto trpeli zaradi pomanjkanja hrane, nezadostne opreme, slabih oblek in težkih življenjskih pogojev, zlasti v drugi polovici vojne.

Zanimivo je, da med vsemi polki monarhije samo bosansko-hercegovski dolgo niso imeli svoje zastave. Zakaj ta krivica? Razlog je bil povsem verske narave. Vsako zastavo je namreč od nekdaj moral posvetiti krščanski duhovnik. In ker je obstajala upravičena bojazen, da bi takšna zastava lahko prizadela verska čustva muslimanov, so se vojne oblasti odločile za takšno diplomatsko, a ne najboljšo rešitev. Med prvo vojno so vendarle popustili zahtevam enot in vsak bataljon je nosil zastavo. Toda hrvaško![2]

[1] Blašković, Pero (2000). Sa Bošnjacima u svjetskom ratu, str. 13-18
[2] Avsenak, Vinko (2006). Revija Na fronti, Društvo soška fronta, Nova Gorica, str. 48

Bošnjaki iz polka BH3 v muslimanski molilnici.

Bošnjaki pri pri grobu (mezarju) po pogrebu (dženazi).

V boju mož na moža so bili nepremagljivi. Zaradi tega so imeli poseben status v avstro-ogrski vojski in pogosto so pred bitko dobili najbolj zahtevne naloge. Avstro-Ogrska oblast je zelo spoštovala etnično in versko raznolikost svojih vojakov. Bosansko-hercegovski polki so recimo imeli svoje imame, katoliške oziroma pravoslavne duhovnike (odvisno od sestave enote) in celo zaprisega je bila prilagojena verskim obredom. V miru je v avstro-ogrski vojski delovalo 138 katoliških vojaških kuratov, deset pravoslavnih, osem protestantskih, deset judovskih in dva muslimanska.

Imami BH polkov so bili:
BH1: Hafiz Abdullah ef.[1] Kurbegović, ki je nastopil službo 1.10.1904
BH2: Sali ef. Atifović, ki je nastopil službo 1.6.1909
BH3: Hafiz Ibrahim ef. Jahić, ki je nastopil službo 1.6.1909
BH4: Hašim ef. Dževanović, ki je službo nastopil 1.3.1902[2]

Pred zadnjo, 12. bitko so z Rombona nad Bovcem umaknili bosansko-hercegovske enote in jih postavili na čelo napadalcev v dolini, medtem ko so na Rombon poslali druge enote, vendar so jim pred vzponom podelili še fese. Tako so želeli ukaniti Italijane, da bi ti mislili, da so pred njimi še vedno Bošnjaki. Z novimi enotami je ostal le mujezin (oseba, ki v islamu poziva k molitvi), ki je Italijane petkrat na dan opozarjal, da so Bošnjaki še vedno tu.

[1] Kratica ef. pomeni “efendija”, kar v turškem jeziku pomeni “gospod”.
[2] Podatke o imamih v BH polkih mi je posredoval Vinko Avsenak.

Bošnjaka iz polka BH3 leta 1917.

Bošnjaki so bili v boju neusmiljeni in pogumni, v prostem času pa zelo solidarni med seboj in usmiljeni do soborcev. Omenil bom samo en primer, kako hitro so se znali spremeniti iz usmiljenih ljudi v neusmiljene borce. Ta dogodek se je zgodil na ruski fronti, kjer se je med drugim boril tudi del polka BH3:

“Nekega dne je ruski stražar, ki je bil od avstrijskih položajev oddaljen vsega nekaj deset metrov, poklical Bošnjaka na straži z besedami: »Halo Bošnjak!« Ker je naš stražar Ahmet Babić previdno dvignil glavo, da bi videl, kaj se dogaja, mu je Rus visoko vzdignil steklenico vodke in zaklical: »Vodka!« Ko je Babić še bolj dvignil glavo in pogledal proti Rusu, ga je v istem trenutku zadelo v glavo. Umrl je takoj. Svojih Bošnjakov, do tistega trenutka krotkih in poslušnih, nisem mogel prepoznati. Popolnoma so ponoreli. Cel dan in celo noč so metali mine in bombe na Ruse. Tiste noči je skupina prostovoljcev naskočila ruski rov in pobila celotno posadko ter se zadovoljna vrnila nazaj, ker so maščevali pokojnega Ahmeta Babića. Kasneje so se provokacije in napadi nadaljevali skozi teden, tako da so me celo poklicali v komando in vprašali, kaj se dogaja. Ko sem jim povedal, kaj se je zgodilo, so nadrejeni ukazali, naj se ta del ruske črte granatira s težkim topništvom in tako kaznuje Ruse za nevojaško potezo.”[1]

V reviji Na fronti sem našel zanimivo zgodbo, ki jo je napisal Tadej Munih in govori o dogajanju na soški fronti:

“Proti jugozahodu nad Mostom na Soči je ravnica, kjer je na eni strani vasica Kozmerice, na drugi strani pa so Sela pri Volčah. Italijani so od sedanjega jeza na Soči pritiskali navzgor, da bi prišli do Kozmeric in tako s topovi obvladali dolino Idrijce tja do Slapa, predvsem pa železniško postajo pri Sv. Luciji. Branilci so bile bosanske čete in tam so linijo držale tri mesece. Poveljstvo jih je, lačne, bolne in ušive, zamenjalo z madžarskim polkom in utrujeni Bošnjaki so že korakali proti zaledju, ko je prišlo do nenadnega napada Italijanov. Madžari so izgubljali meter za metrom...Tedaj je za bosanske čete prišel ukaz: nazaj! Malo pod vasjo Kozmerice so dali vojakom piti rum – nasadili so bajonete na puške, vzeli v roke buzdovane in napol nori v srditem naletu v jarkih pokončali vse, kar je živega ostalo; tudi Madžare.”

Slepo in pokorno so sledili svojim nadrejenim, v primeru smrti častnika pa so pogosto podčastniki oziroma navadni vojaki prevzemali odgovornost in sijajno zaključili akcijo z bogatim vojaškim plenom ter številnimi ujetniki. O Italijanih so imeli zaničljivo mnenje. Menili so, da so slabi vojaki in strahopetci. O tem piše tudi Lovro Galić v knjigi Tolminsko mostišče 1:

“Povejmo še nekaj besed o vojaških vrlinah avstro-ogrskih enot. Čeprav so bili že od drugega leta vojne podhranjeni in s tem tudi manj odporni proti boleznim in ekstremnim vremenskim pogojem, so avstro-ogrski vojaki v neposrednih bojih telesno večinoma prekašali Italijane, zlasti tiste z juga. Individualni pogum je bil na obeh straneh zagotovo enak, vendar so bile poglavitne prednosti avstro-ogrskih vojakov njihova telesna in psihična moč, vzdržljivost ter z dobrim urjenjem pridobljena (tudi genetsko podedovana) navada, skoraj instinkt, da so si skušali izgubljene položaje nemudoma povrniti v protinapadu. Častniki so bili nosilci tega duha, ki je preveval tudi vojake. In ko so častniki padli, so može v protinapadu vodili podčastniki. Borbeni duh je bil nedvomno tudi posledica večstoletne bojevniške preteklosti, zlasti avstrijskih Nemcev, Hrvatov, Madžarov in Bošnjakov."

Takšne bojevniške tradicije pa Italijani kot narod niso imeli. O bojevitem duhu teh enot, zlasti tistih slovanskih, priča tudi naslednji odlomek iz nekega italijanskega zaupnega sporočila iz leta 1917:

»Kadar so napadeni, se odredi (avstro-ogrski) silovito borijo, tako zaradi discipline kot zaradi samoohranitvenega nagona. Indoktriniranje s sovraštvom do Italijanov je prodorno in neutrudno. Povečan odstotek vojakov slovanske narodnosti (zdaj je na naši fronti okoli 60& Slovanov, 16% Madžarov, 13% Nemcev in 11% Romunov) bi lahko ustvaril prepričanje, da gre za enote z zmanjšano odpornostjo: izkušnje pa so na vendarle naučile, da se ti Slovani, ki se na drugih frontah množično vdajajo, na naši fronti borijo s posebno vztrajnostjo. Dovolj je omeniti primer Čehov, ki so se povsod neverjetno žilavo upirali in se raje dali pobiti v kavernah, kot da bi se vdali.”[2]

V napad so odšli popolnoma mirni in disciplinirano, medtem ko so položaje branili do zadnje kaplje krvi. Pod pogojem, da je bil častnik z njimi. Ko sem ta opis prebral v Blaškovićevi knjigi, sem se spomnil enega redkih intervjujev legendarnega komandanta 505. bužimske brigade pokojnega Izeta Nanića, ki je bil zagotovo eden najbolj sposobnih poveljnikov bosanske armade v zadnji bosanski vojni v letih 1992-1995. V enem izmed intervjujev so ga vprašali, kje je čarobna formula oziroma ključ uspehov njegove brigade na krajiških bojiščih. Odgovoril je zelo preprosto: “Ni čarobne formule. Jaz grem prvi in oni mi sledijo.”

Kako Bošnjake opisuje Pero Blašković, komandant IV. bataljona polka BH3:

“O svojih vrlih vojakih, Bošnjakih moram povedati, da so bili med najboljšimi vojaki na svetu. V življenju me je spremljala sreča. Neverjetno je, da sem preživel številne bitke in bojišča, še večja sreča pa je, da sem bil vedno v isti enoti. Vedno sem se bojeval z istimi fanti iz polka BH3 (tuzelska regija), ki so bili dobri, pogumni in disciplinirani. Moji zapisi želijo postaviti skromen spomenik vojakom bosanske tretje, s katerimi sem videl malo dobrega, a veliko zla. Bošnjaki so bili tihi in deloma vase zaprti, ampak v boju so bili veseli, glasni, temperamentni in živi. Vedno so me spominjali na pridne otroke. Svojega poveljnika vedno poslušajo, nikoli ga ne zapustijo in so mu neizmerno poslušni.”[3]

Znani so bili tudi po tem, da so zelo radi vklesali svoja imena in priimke na stene, kamne in razne skale. Ravno zaradi tega lahko še danes vidimo njihove napise na številnih mestih.

[1] Blašković, Pero (2000). Sa Bošnjacima u svjetskom ratu, str. 57
[2] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 77
[3] Blašković, Pero (2000). Sa Bošnjacima u svjetskom ratu, str. 6

Takole so uporabljali sneg za pitno vodo; vojaki bosansko-hercegovske enote na Batognici (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Kot spomin na Bošnjake so se ohranili Kofranekov spomenik branilcem Rombona na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom, ki simbolizira gorskega strelca in Bošnjaka iz polka BH4, že omenjeno vojaško pokopališče v Logu pod Mangartom, plošče z imeni padlih v cerkvici na Javorci, številni vklesani napisi in plošče na skalah, stenah in kamnih, vklesan fes v vasi Lepena in stari bosanski grb ob reki Soči pri vasi Kal Koritnica. Vsekakor je velika škoda, ker so po vojni porušili mošejo v Logu pod Mangartom, ki bi bila sedaj prvovrstna turistična znamenitost. Kot zanimivost naj še omenim vojaško koračnico, ki jo je za polk BH2 skomponiral Avstrijec Edward Wagnes (1863-1936), ki je bil vodja orkestra v polku BH2. Koračnica ima naslov Die Bosniaken kommen. Leta 1967 jo je prevzel in tako ohranil v spominu Telegrafski bataljon št. 2 v avstrijski zvezni vojski.[1]

Med vojno v Bosni so se nekateri bosanski strokovnjaki začeli zanimati za preučevanje in raziskovanje soške fronte in nekateri med njimi so omenjali tudi mošejo v Sv. Luciji (danes Most na Soči), vendar o njej nimamo konkretnih dokazov. Med prvo svetovno vojno so v tem kraju bivali vojaki iz lovskega bataljona BH6 in verjetno so molili v mesdžidu (mošeja brez minareta oziroma molilnica) in ne v mošeji. Kot zanimivost naj še omenim, da so Bošnjaki v Ljubljani v letih 1917-1918 opravljali svoje verske obrede in molili v Križankah, imam (duhovnik) pa je bil Muharem ef. Hasanbegović iz okolice Gacka v vzhodni Hercegovini. Lokacije in termini verskih obredov za vojake različnih veroizpovedi in različnih jezikov so bile v Ljubljani v času prve svetovne vojne določene z dnevnimi povelji, ki jih je izdajalo poveljstvo 5. armade v Ljubljani. V teh poveljih bi gotovo našli še več informacij.

[1] Schachinger, Werner (1996). Bošnjaci dolaze, Lovran, str. 24

Bitka na Monte Meletti

Zmaga v bitki na Monte Meletti je bila ena najbolj slavnih v zgodovini avstro-ogrske vojske. Izbojevana je bila med koncem maja in začetkom junija leta 1916.

Monte Meletta je 1.674 metrov visok greben v severni Italiji (Južna Tirolska), na katerem se je utrdila italijanska vojska. Conrad von Hötzendorf, šef generalštaba oboroženih sil avstro-ogrske armade, je nameraval z močnim prebojem iz južnotirolskih gora proti Benetkam doseči dokončno odločitev na italijanski fronti. Vendar najprej je bilo treba zavzeti Monte Meletto.

Bitka se je torej začela konec maja 1916. Drugi BH polk je bil vse do 29. maja s svojimi tremi bataljoni rezerva in v akcijo je vstopil šele 30. maja. Tega dne je 1. četa I. bataljona s svojim častnikom Bartom kljub ogorčenemu italijanskemu odporu očistila gorski greben, severno od Monte Taverleje. Italijani so se ob preboju Bošnjakov in pehotnega polka št. 76 močno upirali, toda major Glossner je s svojimi vojaki v bojih 1. in 2 junija 1916 na področju planinske koče Mandrielle in ob državni meji uspel sovražnika zaustaviti. Italijani so stalno poskušali Bošnjake obkoliti in jih uničiti. Pri tem so žrtvovali svoje najboljše vojake, vendar jim kljub temu ni uspelo. V času teh bojev je IV. bataljon 27. pehotnga polka jurišal na Monte Cimon, medtem ko so I. bataljon 11. pehotnega polka in deli 73. pehotnega polka že zasedli Monte Baldo in južne sosednje vrhove. Dne 30. maja zvečer so Italijane potisnili v dolino Campo Mulo. Deli 6. pehotne divizije so pregazili zgornji del doline in končno prišli do masiva Monte Melette. Pogled na ogromen glavni vrh in dejstvo, da je imelo italijansko topništvo izreden pregled nad goro, je dalo slutiti velike žrtve. Vrh pred njim, Monte Meletta di Gallio, so Bošnjaki zasedli 3. junija 1916. Zemljišče je bilo za napadalce zelo neugodno, zato je bila topniška podpora nujna. Zaradi poznega prihoda topništva, naj bi z glavnim napadom začeli 5. junija 1916. Tega dne so vojaki po ukazu brigadnega poveljstva 11. pehotne brigade tudi krenili v napad. Napredovali so počasi. Močan odpor branilcev z dobro utrjenih položajev in nenehno regljanje mitraljezov z odlično zgrajenih pomožnih objektov sta zahtevala številne žrtve že v začetni fazi napada. Že ponoči so en bataljon 27. polka umaknili iz bojev zaradi velikih izgub. Nadomestili so jih Bošnjaki iz I. in IV. bataljona BH2. Vreme je bilo deževno, spustila se je megla, kar je obe strani prisililo na zmanjšanje aktivnosti. 6. junija zaradi goste megle ni prišlo do napada. Ko se je 7. junija zdanilo, so mnogi častniki in vojaki slutili, da bi to utegnil biti njihov zadnji napad.

Napad obeh skupin (prva skupina pod vodstvom Glossnerja in druga skupina pod vodstvom Stefana Duića) je bil usmerjen na glavni vrh Monte Melette (kota 1.824). Topništvo je začelo z granatiranjem ob 10.uri in potem je sledil napad Bošnjakov. Sovražnikovi mitraljezi so streljali v gosto meglo, vendar so bile izgube med Bošnjaki majhne. S pomočjo goste megle so prišli na vsega 300 metrov od italijanskih položajev in ob 12. uri ustavili napad. Da bi topništvo lahko znova udarilo, so morali počakati, da izgine megla. Začelo se je čakanje, ki je paralo živce. Topništvo se je oglasilo šele ob 18.30. Z natančnimi zadetki so tolkli po Italijanih, vendar se je napad zaradi močnega italijanskega odpora in velikih izgub nadaljeval šele ob 20.15 pod poveljstvom stotnika Glogovca. Zaradi težavnega terena so Bošnjaki nosili samo puške in nože. Tako oboroženi so se počasi, a vztrajno približevali italijanskim položajem. Ko so končno prišli do položajev in jih naskočili, se je eden od italijanskih mitraljezev obrnil in začel kositi Bošnjake na mestu preboja. Napočil je trenutek Huse Škorića. Kot kača se je zmuznil skozi ovire, skočil na alpince, jih pobil, nekaj pa tudi zajel. Ko so Italijani ugotovili, da so njihovi položaji padli, so poslali v boj rezervo, vendar so Bošnjaki nezadržno napredovali proti samemu vrhu Monte Melette. Večina častnikov je padla ali pa so bili težko ranjeni in takrat so navadni vojaki prevzemali odgovornost nase. Posebno se je izkazal Šerif Miljković, 19-letnik iz Kladuše v Cazinski Krajini. Vpričo narednika Hasana Medića in sanitetskega vodnika Mile Dragičevića je samovoljno, poln jeze in sovraštva, v cikcak skokih planil po strmem bregu na dobro zavarovan italijanski mitraljez. Medić ga je že odpisal, vendar je posegel vmes Bog s svojo voljo. Šerif se je prebil skozi zadnjo žično oviro, se premaknil malo v levo in skočil na posadko s hrbta. Besno je z nožem pokončal Italijane. Zatem je vzel mitraljez s podstavka in se s plenom vrnil do soborcev. Nepoškodovan in skozi točo krogel. Mitraljez je podaril svojemu častniku, ki ga je sprejel z odprtimi usti. Poseben primer neustrašnosti je bil Ćamil Reis, ki je iz želje po boju stekel proti italijanskim mitraljezom sredi bojišča, nakar so mu drugi Bošnjaki poslušno sledili!? Zgodilo se je neverjetno! Ćamil je prišel do Italijanov in jih pokosil, medtem ko so ostale Italijane pobili njegovi tovariši.

V bitki na Monte Meletti je umrlo 208 pripadnikov polka BH2, od teh 202 Bošnjaka, medtem ko je na italijanski strani umrlo 2.033 vojakov in častnikov. Bošnjaki so pokopani v skupnih grobovih ob vznožju gore, kjer so tudi umrli. Naj omenim najbolj pogumne vojake v tej bitki: Meho Suljanović, Ćamil Reis, Stefan Duić, Ivo Jakovljević, Hasan Medić, Stevo Kukrika, Šerif Miljković, Avdaga Kuzmić, Smail Muhić, Sulejman Osmančević, Josef Lipp, Jusuf Šekić, Meho Taljić, Huso Zrnić in Meho Mahmutović. Zdi se mi zanimivo, da so mestne oblasti Bosanske Dubice in Gradca v priznanje za hrabrost v bitki na Monte Meletti podelile temu polku srebrno signalno trobento.

Na tem mestu želim omeniti velikega prijatelja Bosne, Pava Jusufa Urbana-Ibruljevića, bošnjaškega politika in humanista, ki se je rodil 5. julija 1911 v Sarajevu. Njegov oče Čedomir Urban, prav tako rojen Sarajevčan, je bil častnik avstro-ogrske vojske in to v polku BH1, kar je zelo zaznamovalo njegovo življenje. Ko je v 60-ih letih prejšnjega stoletja prvič prišel na proslavo v spomin na zmago na Monte Meletti, je spoznal, da je ta dogodek izrednega pomena za bosanskohercegovsko vojaško tradicijo. Prva proslava je bila že leta 1917, samo leto dni po osvajanju vrha Monte Meletta in ohranila se je vse do danes. Tradicijo so prekinili samo v času nacizma. To je bil tudi razlog za ustanovitev Avstrijskega društva za bosanskohercegovske odnose v Gradcu, ki vsako leto v sodelovanju z Zvezno vojsko Republike Avstrije organizira omenjeno proslavo. Znotraj društva deluje tudi Klub bosanskohercegovskih študentov v Gradcu, ki šteje nekaj sto članov. Veliko teh študentov je štipendistov samega društva. Po koncu zadnje bosanske vojne (1992-1995) je Pavo Urban Prvemu korpusu Armade BiH podaril ohranjene paradne uniforme svojega očeta, ki je bil častnik v polku BH1. Zaradi slavne vojaške zgodovine Bošnjakov v prvi svetovni vojni se je zavzel za ponatis knjig Bošnjaki prihajajo (Werner Schachinger) in Sa Bošnjacima u svjetskom ratu (Pero Blašković), ki sta očuvali tradicijo pogumnih sinov Bosne in Hercegovine iz tistega časa.




Spominska plošča padlim Bošnjakom na Monte Meletti, postavljena leta 1996 v Gradcu.

Ob odkritju plošče padlim vojakom iz polka BH2 je bil leta 1996 v Gradcu prisoten tudi poveljnik Armade BiH general Rasim Delić, ki je ob tej priložnosti rekel: “V spomin pogumnim Bošnjakom, ki so v prvi svetovni vojni do zadnjega trenutka pogumno branili skupno domovino Avstrijo.”

Vecina podatkov je povzetih iz Schahingerjeve knjige "Die Bosniaken kommen".

Prelaz Vršič

Čez prelaz Vršič ali, kakor so ga imenovali Avstrijci prelaz Mojstrovka, je do prve svetovne vojne vodila le steza. Trentarji so prelazu pravili Kranjski vrh, Kranjskogorci pa so ga takrat imenovali Jezerca. Od leta 1909 so vozili les in ga spravljali izpod Prisojnika po novozgrajeni vozni poti proti Kranjski Gori. Prelaz Vršič povezuje Kranjsko Goro (Gorenjsko) in Trento (Zgornje Posočje). Gradnja ceste čez Vršič (1611 m) v Trento se je začela maja 1915, ko je bilo že jasno, da bo Italija na bojnem polju nasprotnica Avstro-Ogrske. Za delo na gradbišču je bilo določenih 12.000 ruskih ujetnikov, ki so bili nastanjeni v barakah od Kranjske Gore do Trente. Ujetniki so bili slabo oblečeni, pestile so jih mnogovrstne bolezni, posebno krvava griža, in izčrpanost, zato jih je veliko umrlo, pa tudi avstrijski stražarji so z njimi grdo ravnali. Nastanjeni so bili v številnih barakah od Kranjske Gore do Trente. Barake so bile zelo primitivne, pozimi zelo mrzle. Razdelili so jih v skupine po 25 ujetnikov. Vsako skupino je čuval po en avtrijski vojak, ki se je z njimi sporazumeval s pomočjo tolmača iz vrst ujetnikov. Tolmači so bili ponavadi Judje. Med ujetniki je bilo veliko Nemcev iz krajev ob Volgi. Poleg ruskih ujetnikov so za to zahtevno delo koristili tudi tamkajšnje prebivalce, tesarje, voznike.[1]

Cesto naj bi uporabljali za oskrbo ranjencev, poimenovana pa naj bi bila po nadvojvodi Evgenu. Prevozna je bila že konec leta 1915, vso zimo 1915-1916 pa so Rusi gradili celo stebre, ki naj bi cesto zavarovali pred plazovi. Zaradi obilice snega pa je 8. marca 1916 s pobočja Mojstrovke zgrmel plaz in pod seboj pokopal več kot 110 ruskih vojnih ujetnikov in šest ali sedem avstrijskih stražarjev. Mnoge niso nikoli našli. Franc Uran v svojih spominih trdi, da je na cesti čez Vršič umrlo najmanj 10.000 ruskih vojnih ujetnikov. Čeprav se ta številka zdi izredno viska in malce pretirana, je ob vsem, kar se je dogajalo z ruskimi ujetniki ob gradnji ceste, verjetna. Kje so pokopali umrle ruske ujetnike, ni popolnoma znano, vendar je dejstvo, da so jih nekaj pokopali na vojaškem pokopališču v Trenti, nekaj grobov pa lahko še danes vidimo ob cesti pod samim vrhom Vršiča s kranjskogorske strani.[1] Julija 2006 so Vršiško cesto slovesno preimenovali v Rusko cesto.

V spomin na to tragedijo in na svojo prisotnost pri gradnji ceste so ruski ujetniki ob cesti pod Prisojnikom zgradili rusko kapelico.[1]. Leta 2005 so kapelico obnovili. Vrednost obnove je znašala 90.000 €.

[1] Rusko kapelico so zgradili ruski ujetniki sami.

[1] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 36

[1] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 33-34

Bošnjaki na terenskem vozu na Laškem Rovtu ob ozkotirni železnici med Bohinjsko Bistrico in Ukancem ob Bohinjskem jezeru. Železniška pot in žičniška povezava prek Komne je bila ena pomembnejših povezav za dovoz materiala na frontno črto v Krnskem pogorju (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Ruska kapelica na Vršiču pred obnovo (foto: Ahmed Pašić, junija 2004).

Poleg prelaza Vršič pa sta obe strani vzdolž fronte zgradili tudi veliko žičnic (denimo iz Kranjske Gore do Trente), vojaških prog (bohinjska proga), vodovodov, vodnih zbiralnikov (na Krasu je primanjkovalo vode), letališč, skladišč, vodnih taborov, izkopali kaverne, itd.

Dr. Ibrahim Alijagić iz Opatije, ki ima v svoji lasti dnevnik enega od častnikov bosansko-hercegovskega polka, ki so bili v teh krajih med prvo svetovno vojno, mi je povedal, da so po koncu vojne domačini v Kranjski Gori širili glasove, da Italijane v Kranjski Gori čakajo Bošnjaki, zato si Italijani niso upali čez Vršič. Polk BH3 je ob prihodu v Kamnik orožje predal slovenskim vojakom, ki so se pod vodstvom generala Rudolfa Maistra pripravljali na boje za slovensko severno mejo.