Vandalizem v Logu pod Mangartom

V noci s cetrtka, 13. novembra na petek, 14. novembra je neznani storilec (neznani storilci) oskrunili vojasko pokopalisce v Logu pod Mangartom. Ceprav je (so) v svojem pohodu poskodoval(i) vec spomenikov iz prve svetovne vojne na razlicnih lokacijah, so na pokopaliscu v Logu pod Mangartom z barvo poskodovali izkljucno muslimanske nagrobnike, ti. nisane. Zahvaljujoc hitri intervenciji Upravne enote Tolmin, zlasti g. Zdravku Likarju, so nisane ocistili v kratkem casu in sedaj so ponovno cisti.

Kako so bili nisani poskodovani, si lahko pogledate na fotografiji spodaj (foto: E.T.):


Policija za storilcem/-i se poizveduje. Upam, da ga/jih bodo prijeli.

Nadaljnje informacije so dobrodosle

Spostovani,

s tem se zakljucil svoj blog o Bosnjakih na soski fronti. Zaenkrat. Bil bi zelo hvalezen, ce mi lahko posredujete nove informacije oziroma fotografije. Lep pozdrav vsem skupaj,




Dear all,

I finished my blog. For now. If you have any new information or photo about Bosniaks inthe first world war, please let me know. I will be very grateful. Have a nice day,

Ahmed Pasic

Odlikovanja in značke

Bošnjaki so v avstro-ogrski vojski sloveli kot pogumni vojaki. Prejeli so številna odlikovanja in za to plačali visoko ceno. Iz spoštovanja do muslimanov podeljena odlikovanja zato velikokrat niso bila v obliki križa. Zanimiv je podatek, da se v Vojnem arhivu na Dunaju še vedno nahaja več kot 15.000 nikoli obravnavanih vlog za napredovanje ali odlikovanje Bošnjakov, ki so služili v avstro-ogrski armadi. Njihove odobritve in obravnave je preprečil konec vojne. Do avgusta 1918 so vojakom, ki so služili v BH polkih podelili 35.637 različnih odlikovanj za hrabrost. V bosansko-hercegovskih enotah je bil odlikovan vsak sedmi vojak.[1]

[1] Imamović, Enver (1999). Historija bosanske vojske, Sarajevo, str. 295-296

Podeljevanje odlikovanj pripadnikoma 4. bosansko-hercegovskega polka 1. januarja 1917 (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije, iz albuma nadporočnika 4. bosansko-hercegovskega polka Franca Spillerja Muysa).

Od vseh omenjenih enot bi rad posebej omenil polk BH2, ki je v času vojne prejel 42 zlatih medalj. To je bilo najvišje priznanje za hrabrost v avstro-ogrski vojski. Gre za najbolj odlikovano enoto v avstro-ogrski vojski, njen največji uspeh pa je bil preboj italijanske fronte v juliju 1916 na Monte Meletti, ki je kasneje omogočil avstrijsko zmago. V enoti so služili predvsem vojaki iz zahodne Bosne (Bosanska Krajina) in njeno število je bilo na začetku in koncu vojne popolnoma enako, le da so jo vmes kar 25-krat dopolnili z okrepitvami iz Bosne. Svoj pogum in požrtvovalnost so drago plačali. Na drugem mestu po številu zlatih medalj je bil polk LIR7, ki je prejel 36 medalj (polk je imel naborni sedež prav tako v Gradcu).

Zlate medalje so bile na začetku resnično zlate, šele kasneje so jih delali iz brona in jih pozlatili. Samo en pripadnik BH polkov je kasneje prodal svojo zlato medaljo. To je bil Sava Rajlić, ki jo je verjetno prodal zaradi ekonomskih interesov (dobička).
V avstrijskem državnem arhivu, Vojni arhiv, oddelek 2, skupina za odlikovanja najdemo tudi malo debelejšo knjigo. Stranice so že zdelane, rumene in malo strgane. To je “Zlata knjiga”. Knjiga nosilcev Zlate medalje za pogum. V tej knjigi je z roko napisano vsako ime vojaka, ki je prejel omenjeno medaljo. Med njimi je zelo veliko pripadnikov BH polkov. Na seznamu spodaj je tudi kar nekaj Slovencev, Čehov, Nemcev, Hrvatov, Madžarov itd., ki so bili pogosto častniki v teh enotah, medtem ko so bili Bošnjaki ponavadi vojaki (pehota). Naj ta imena ne padejo v pozabo. To so:

Ajnić Mujo

Alagić Osman

Aličajić Ahmet

Ambrosić Barbarić Milan

Andrić Simo

Altagić Kujo

Bačić Panto

Barasić Kalman

Bašić Bećir

Bašić Mustafa

Baskrsija Ilić

Begić Ivan

Begtašević Emin

Belić Rešid

Bogelić Lukić Anto

Bolonić Petar

Brkan Muho

Brkić Mijo

Čatak Smajo

Čehajić Arif

Cerić Ibrahimbeg

Csanyi Ludwig

Ćurić Jakov

Czegka Rudolf

Delić Šerif

Dizdarević Mahmud

Dizdarević Osman

Dujc Friedrich

Dujić Stefan

Dupanović Muharem

Dünk Karel

Edelsbrunner Edmund

Erben Leopold

Filipović

Fisch Ferdinand

Fuchs Walter

Gasch Erich

Gavranović Marko

Gjurić Marko

Glogovac Gojkomir

Grabčanović Osman-aga

Grabčanović Jusuf

Hamzić Nazuf

Harčinović

Hasanbašić Omer

Hofstätter Adelbert

Hunka Hans

Isanović Tahir

Ilić Vaskrsija

Jandžić Đuro

Japundža Lazo

Jernejcič Janez

Jogić Kahev

Jovanović Jovo

Jukić Juro

Juričić Pucar

Karaić Hasan

Kadrić Ramo

Kajon Jakob

Kanduč Valentin

Kapetanović Gerić Rustan

Karaga Osman

Kardić Hasan

Katić Srećko

Katinić Jakob

Kehić Mujo

Klein Josef

Knesl Josef

Kaljča Arif

Kapidžić Smail

Karičić Rasim

Kovč Cyrill

Krč Anton

Kühn Alois

Kukrecht Josef

Kukrika Stevo

Kulenović Muhamed-beg

Kulka Josef

Kustura Ivan

Latinović Nikola

Ljaljić Mahmud

Mahić Husein

Maholić Muharem

Majić Ivan

Mandić Niko

Marić Juro

Marković Muto

Marschalek Wenzel

Marinović Paul

Martinović Pavo

Matić Pilić Mijo

Mehmedagić Ahmet

Mandel Bernhard

Mihajlović Stanko

Mijatović Simon

Milas Tomo

Miljković Šerif

Muharemović Mašo

Mujić Alija

Nalevajko Johann

Nagy Stefan

Nedić Marko

Nikolić Marko

Nišić Ibro

Nuić Petar

Oljača Lazo

Pajević Salko

Pavlović Danilo

Plavetić Josef

Porčić Osman

Prcović Jovo

Puljić Nikola

Rajlić Sava

Raković Ibro

Ramljak Stipo

Reich Viktor

Reiter Peter

Reis Ćamil

Romanić Sulejman

Romić Jozo

Rouha Johann

Šabić Osman

Sadiković Ahmet

Safić Mustafa

Sakić Mihajlo

Salković Mustafa

Šarac Mehmed

Saravanja Ivo

Schiller Wilhelm

Schuster Leopold

Šećić Idriz

Šehić Hilmija

Selimović Arif

Sembera Josef

Seštan Johann

Siglhuber Othmar

Skaramuca Miho

Škorić Huse

Skrabitz Ernst

Soče Boško

Suljanović Muharem

Sunić Stefan

Suvalja Muho

Szuchany Johann

Tanaćković Jovan

Terzić Momir

Topić Ilija

Varga Paul

Vehispahić Ibro

Velić Rešid

Velkić Bećir

Vidić Juro

Vrtić Stjepan

Weissenstein August

Winterstein Josef

Zaren Franc

Žigić Zajko

Zmiro Huso

Zorić Lazo

Lutvo Šekić – prvi fes v mornarici

Kadet Lutvo Šekić je leta 1909 služil vojaški rok na vojni ladji “Schwartzenberg” v Šibeniku. Ko so mu najavili skorajšnji obisk brata, je svojemu nadrejenemu zaupal, da se boji, da se ga bo oče odrekel, ko bo izvedel, da ne nosi svojega fesa. Bilo je prvič, da so muslimana sprejeli za mornariškega kadeta. A postopek z namenom zaščite obupanega kadeta je stekel zelo hitro. Z ladje so poslali telegrafsko poročilo s prošnjo c. in k. pristaniški admiraliteti v Pulju, ta pa ga je še isti dan posredovala na Dunaj, c. in k. Vojnemu ministrstvu, oddelku za mornarico, to pa Splošnemu ministrstvu za finance. Slednje je izdalo začasno odločbo, po kateri se je mornariškemu kadetu Lutvu Šekiću dovolilo nositi bel ali rdeč fes, in ga je s tem zaščitilo pred sramoto. Vendar v c. in k. mornarici ni služilo prav veliko Bošnjakov, kajti ti so, kot je za gorjance sicer značilno, imeli ogromno spoštovanje do velike vode.[1]


[1] Avsenak, Vinko (2006). Revija Na fronti, Društvo soška fronta, Nova Gorica, str. 47

Grob Nezirja Bašića na Poljskem

Fotografijo groba Nezirja Basica sem v mesecu juliju 2006 prejel od profesorja dr. Bogdana Abdullaha Kopanskega iz Poljske. Na njej lahko vidite grob padlega vojaka na Poljskem. Ta vojak je Nezir Bašić, Bošnjak, ki se je boril v polku BH4 in padel 8. oktobra 1914. Verjetno padli vojak ni bil v nikakršni zvezi s soško fronto, vendar sem se po dolgem razmisleku kljub vsemu odločil, da jo objavim, saj gre za zelo redko fotografijo, ki je prvič objavljena. Koristim tole priložnost, da svoje veselje podelim z vami. Fotografijo si lahko pogledate v moji knjigi "Bosnjaki na soski fronti", ki je izsla maja 2007.

Junaštvo Bećirja Bašića

V peti soški bitki so si Italijani na tolminskem mostišču prizadevali zavzeti predvsem avstrijske položaje na Mrzlem vrhu, Modrejce (Sv. Marija, kota 453), Selski vrh nad Kozmericami (kota 588) in vas Sela. Dne 17. marca 1916 so na zadnji dan pete soške bitke alpinci s pomočjo topništva prodrli in celo dobro držali položaje pred Bošnjaki 8. planinske brigade. Vendar niso mogli dolgo kljubovati borbenemu duhu Bošnjakov, ki so počasi prešli v protinapad, osvojili Volče in Čiginj in Italijane pregnali iz njihove druge obrambne linije pod vznožjem Kolovrata. Bošnjaki so se takoj utrdili na tej liniji, zabarikadirali povezovalne rove in postavili žične prepreke. Komaj uro zatem se je že v mraku napotila proti Kolovratu patrulja petih vojakov, pripadnikov bosanskohercegovskega 6. poljskega lovskega bataljona, ki jo je vodil izkušeni in hladnokrvni štabski nadlovec Bećir Bašić. Spremljali so ga Nedeljko Stanić ter lovci Dujo Hrgović, Miloš Kojić in Mihajlo Stojanović. Tiho in previdno so hodili v tihi noči ob obronku gozda, dokler niso ob žuborečem potoku prispeli do samotnega mlina[1], ki je bil sicer označen na karti. Približali so se in skozi okno ob slabem soju sveče zagledali večjo skupino Italijanov. Bećir Bašić je bil človek hitrih odločitev. Razporedil je vojake, se zaletel v vrata, prodrl v mlin, skočil pred italijanske vojake, zavpil “Mani in alto”, izstrelil dva naboja v strop, zgrabil najbližjega častnika in ga izvlekel iz mlina. Potem je ostalim ukazal, da streljajo in ti so skozi odprta vrata ustrelili po enkrat, kakor je bilo že prej dogovorjeno. Prepričani v premoč Avstrijcev so vsi Italijani stopili iz mlina z visoko dvignjenimi rokami. Peterica je nato odvedla v tabor štirideset italijanskih ujetnikov: štiri častnike in 36 vojakov.

Toda Bećirju Bašiću žilica ni dala miru. Instinkt vojaka je zaslutil nevarnost. Po hitrem dovoljenju predpostavljenega se je z vodnikom Nedeljkom Stanićem, ki je bil že v prejšnji patrulji, odpravil nazaj k mlinu. Tokrat sta hodila po bližnjici, po strelskem jarku. Čez približno pol ure sta zaslišala v jarku korake. Skočila sta iz jarka, se vrgla ob na tla ob samem robu jarka in pritajeno čakala. Od mlina je prihajalo deset sklonjenih Italijanov, s puškami v rokah, pripravljenih na strel…hodili so meter vstran od Bošnjakov. Ko je zadnji prišel mimo, sta skočila v jarek in zarjula: “Mani in alto!” Presenečenje je bilo popolno in čarobne besede so v hipu učinkovale. Italijanom je strah presekal noge, da so pri priči odvrgli orožje in dvignili roke. Od njih sta izvedela, da so oni samo predhodnica, da bodo kmalu sledili še drugi in da imajo nalogo izvesti protinapad. Bašić je Staniću ukazal, da odvede ujetnike do čete in se potem takoj vrne z nekaj vojaki, sam pa je ostal v zasedi. Stanić se je vrnil s tremi: bili so isti, ki so sodelovali v prvi patrulji. Menil je, da lahko s peterico zajame skupino Italijanov. Tudi to dokazuje, da je Bošnjake vseskozi preveval občutek nadmoči nad Italijani (celo ob zlomu leta 1918) in ta zavest je na mnogih bojiščih odločilno premikala jeziček na tehtnici v najbolj kritičnih trenutkih. Bašić jih je razporedil vzdolž rova in tudi sam zalegel. Mirno so čakali in poslušali v noč. Kmalu so zaslišali korake onih, katere so čakali. In ni jih bilo malo. Italijani so delno že prešli zasedo, ko je Bašić zarjovel: “Ogenj!” Krogle so udarile ob zidove rova, med alpince, ki so odreveneli od strahu. Bašić je spet zavpil: “Prekini ogenj!”, skočil v rov, prav med Italijane. Italijanski vojak ga je skušal pobiti s puškinim kopitom, a Bašić ga je besno podrl na tla. Misleč, da je njihov vodja v nevarnosti, je ostala četverica začela streljati v Italijane, ko se je iz rova spet zaslišalo povelje: “Prekini ogenj!” Alpinci so odvrgli orožje in dvignili roke. Peterica je potem odvedla ujetnike do njihove nekdanje druge linije. V treh patruljah je vrli Bašić s še štirimi tovariši zajel štiri častnike in 83 vojakov.

Naslednji dan je krenila proti vzpetini Kolovrata še ena patrulja, na njenem čelu pa je bil spet Bećir Bašić. Tokrat ni našla nobenega sovražnika, a našla in pobrala je orožje ujetih od prejšnjega dne.[2] Za to dejanje je Bećir Bašić prejel Zlato medaljo za hrabrost (vse do leta 1917 so bile iz pravega zlata), že poleti 1915 pa je na Doberdobu prejel veliko Srebrno medaljo za hrabrost I. klase.[3]

[1] Gre za mlin na potoku Kamenici.
[2] Zgodbo sem povzel s foruma spletne strani http://www.prohereditate.com/ Napisal jo je Vinko Avsenak. Več o Bećirju Bašiću si lahko preberete v knjigi “Die Bosniaken kommen” na straneh 277-281.
[3] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 295

Dr. Julius Kugy

Julius Kugy se je rodil leta 1858 slovenskim staršem, oče je bil Korošec z originalnim priimkom “Kugaj”. Živel je v Trstu v premožni trgovski družini. Že v mladih letih se je začel zanimati za botaniko, še posebej za kraško floro. Ob tem je spoznal znanega botanika Tomassinija, ki mu je omenil rožo Scabiosa Trenta, kot jo je poimenoval francoski naravoslovec Hacquet. Na Dunaju je doktoriral iz prava in prevzel očetove posle. Bil je vsestransko izjemno nadarjen, botanika pa je ostala njegova strast. S sedemnajstimi leti se je prvič povzpel na Triglav, z devetnajstimi pa prvič obiskal dolino Trente, kamor ga je zvabila Scabiosa Trenta. Bil je izjemen gornik in obiskal je številna območja Alp. A dolina Trenta mu je še posebej ostala v srcu. Njegov prvi vodnik je bil Anton Tožbar iz Trente, na smelejših pohodih ga je več kot 20 let spremljal Andrej Komac – Mota. Na najbolj drznih in zimskih poteh pa se jima je pridružil še Jože Komac – Pavr.

Kakšno zvezo ima dr. Julius Kugy z Bošnjaki? Med prvo svetovno vojno je bil kot odličen poznavalec območja vpoklican v avstro-ogrsko vojsko, vendar je zavrnil nošenje orožja in delal zgolj kot gorski svetovalec. Vojake, med njimi tudi Bošnjake, je učil plezanja. Za Bošnjake je rekel, da je imel opravka s samimi pogumnimi fanti. Da je dr. Kugy učil Bošnjake plezanja, dokazuje spodnja fotografija:

Dr. Julius Kugy (v sredini z belo brado) in Bošnjaki iz polka BH4 na Vrsniku na tečaju plezanja. Večina vojakov ima na prsih odlikovanje za hrabrost. Na Kugyjevi desni strani stoji Bovčan Franc Ostan (iz zbirke fotografij Borisa Ostana iz Bovca).

V svojih zrelih letih se je lotil pisanja in skupaj napisal sedem knjig. Šest jih je posvetil Julijskim Alpam. Najbolj znana je njegova prva knjiga Iz življenja gornika, ki je izšla leta 1925. Prek knjig so Julijske Alpe prvič podrobneje spoznali v nemško govorečem delu sveta. Kugy je pomagal in sodeloval z Albertom Boisom de Chesnejem pri nastajanju Alpskega botaničnega vrta Julijana, katerega del se imenuje Kugyjeve gredice. Umrl je februarja 1944 v Trstu. Napisal je še Delo, glasba, gore, Pet stoletij Triglava, Julijske Alpe v podobi, Anton Ojcinger, življenje gorskega vodnika, Iz minulih dni in Božanski nasmeh Monte Rose.

Avtor z jeseniskimi Bosnjaki pri spomeniku dr. Juliusu Kugyju v Trenti (junij 2004).

Ob 60. obletnici rojstva mu je Planinska zveza Slovenije ob cesti, ki iz Trente pelje prek Vršiča, postavila spomenik, ki ga je izdelal akademski kipar Jakob Savinšek. Na spomeniku se podoba Kugyja ozira proti Jalovcu (2.645 m), ki je bil ena njegovih najljubših gora. Leta 1884, devet let po prvem znanem vzponu na goro, je z vodnikom Andrejem Komacem kot prvi našel severni pristop na vrh. Z vodnikom Jožetom Komacem se mu je kmalu zatem posrečil tudi prvenstveni zimski vzpon.

Elez Dervišević

Svojevrsten fenomen je bil vsekakor 11-letni Elez Dervišević iz okolice Bijeljine, ki se je boril v 1. bataljonu 91. polka. Bil je najmlajši vojak prve svetovne vojne. Kako je Elez pri tej starosti sploh prišel v vojsko? Kako je prišel v Slovenijo? Kaj se je zgodilo z njim in kje je Elez danes? Poglejmo si njegovo pot.

Mali Elez Dervišević se je rodil v trgovski družini v Bijeljini, takrat bogatem bosanskem mestecu v severovzhodni Bosni. Oče Sulejman Aga Dervišević je bil premožni trgovec, ki je za svojo družino odlično skrbel. Elezova mati je bila Munevera, imel pa je tudi dva brata, Mehmedalijo in Osmana ter sestro Safijo.

Oče Eleza, Sulejman Aga Dervišević

Številna družina Dervišević pred prvo svetovno vojno v Bijeljini, BiH (zasebna zbirka Eleza Derviševića mlajšega).

Ko se je začela prva svetovna vojna, je Ademaga Mešić, bogat mož iz Bjeljine, uvidel nevarnost, ki je grozila iz Srbije, zato je sam financiral oborožitev prostovoljcev, ki bi zaščitili Bijeljino od srbske vojske. Tej vojski 450 prostovoljcev se je priključil tudi Mehmedalija, Elezov brat. Nekateri med njimi so poskušali pekoračiti Drino in so v majhnih čolnih zapluli na drugo stran obale. Mali Elez, ki takrat še ni imel dvanajst let, je z bosanskega brega reke spremljal to akcijo. Kmalu so se z druge strani oglasili srbski mitraljezi, ki so pokosili večino pripadnikov te čudne vojske. Med njimi je bil tudi Mehmedalija. Ko je Elez videl, kaj se je zgodilo, se je v njem rodila želja po maščevanju.

Ko je Italija maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski, se je v Brezovem Polju, 25 km od Bijeljine, nahajal I. bataljon pehotnega polka št. 91. Bili so Čehi in kmalu so dobili ukaz, da morajo oditi na soško fronto. Lokalno prebivalstvo in vojaki so se med seboj dobro poznali, zato je Alojz Martinek, poveljnik polka, prosil poveljnika tamkajšnje zaščitne enote, da izkoristi Eleza kot “vodiča” prek Save in Slavonije do vkrcanja bataljona na vlak. Ko so naposled stopili na vlak, je bil med njimi tudi Elez. A takrat je bilo že prepozno. Elez je postal vojak in odpotoval je na fronto.

Elez in častnik Alojz Martinek

Na začetku mu Martinek ni dovolil oditi na bojišče. Namesto tega je prenašal sporočila, pomagal v kuhinji, jemal podatke od ranjenih itd. Nekega dne ga je v strogi tajnosti poveljnik mitraljezcev vzel s sabo v akcijo, da bi lahko videl Bošnjake pri napadu. Z varne razdalje je Elez gledal, kako so Bošnjaki iz polka BH3 napadli in pregazili italijanske položaje. Bil je navdušen. Končno je okusil resnično akcijo. Še isto noč je bil stražar na položaju in pozno v noč je zaslišal pred seboj topot korakov. Takoj je obvestil poveljnika. Skupaj sta odšla preverit, kaj se dogaja, in kmalu zagledala neznane postave. Zavpila sta: “Roke kvišku!” Zajela sta tri italijanske vojake, ki so želeli pobegniti na avstrijsko stran. Ko sta jih pripeljala v poveljstvo, je Martinek ostro grajal Eleza, da je odšel na bojišče, vendar se je novica o tem, da je zajel tri Italijane, razširila kot blisk. Elez je bil ponosen.

Že naslednji dan je sledila nagrada. Postal je desetnik! S 14 leti je bil najmlajši desetnik v avstro-ogrski vojski. Elez se je boril na Mrzlem vrhu, v Krnskem pogorju. Tam je velikokrat srečal svoje Bošnjake, saj jih je bilo na tem območju več tisoč. Malemu Elezu je bil vzor slavni Hadži Osman-aga Grabčanović, nosilec zlate medalje za hrabrost, ki je bil ravno tako po poreklu iz Bijeljine. Skupaj sta se borila v enoti in Hadži Osman-aga je bil znan po tem, da je v bližinskem boju uporabljal samo buzdovan in nož. Ko so ga vprašali, zakaj, je odvrnil: “Pse je treba tepsti!” Skupaj z Osmanom je bil na bojišču tudi njegov bratranec Jusuf, ravno tako dobitnik zlate medalje za pogum (glej seznam na koncu). Elez je zelo rad preživljal čas s svojima sonarodnjakoma. Kasneje, ko je bil že v Badenu pri Dunaju, je prejel žalostno novico, da je Osmana ubila zablodela krogla na straži, potem ko je nepoškodovan preživel številne boje. Kismet.

Po 19 mesecih bojevanja na soški fronti je bil ranjen tudi Elez. Zgodilo se je na Mrzlem vrhu, ko ga je med bojem v spodnjo vilico zadel drobec granate. Odpeljali so ga v bolnišnico na Dunaj. Njegovi soborci so se dostojno poslovili od njega, komandant Martinek pa mu je ob tej priložnosti podaril svojo žepno uro omega z besedami: “V spomin mojemu hrabremu sinu...”

Najmlajši vojak v avstro-ogrski vojski je na Dunaju pritegnil veliko pozornost in na prošnjo nadvojvodinje Isabelle je Vrhovno poveljstvo Elezu dodelilo osebnega imama iz vojašnice Rossauer, ki ga je učil o osnovnih islamskih predpisih.[1] Sam Elez je kasneje pravil, da so ga povsod in vsi spraševali o tem, kako je bilo na fronti, kako so ga ranili itd. Težko je odgovarjal, saj ga je bolela vilica. Na Dunaj so ga pripeljali v vojaško bolnišnico št.1.[2] Nadvojvodinja Isabelle ga je redno obiskovala in sporočila Elezovi materi (Elezov oče je umrl pred vojno), da je pod njeno zaščito. In mati ji je dovolila, da Elez ostane še nekaj časa na Dunaju, da bi se lahko izobraževal.

[1] Imamović, dr. Enver (1999). Historija bosanske vojske, str. 298-301
[2] Danes je to del stare splošne bolnišnice v 9. okrožju, Van-Swieten-Gasse 1.


Karl, njegova mama Ernsthaler in Elez

Ko so Eleza odpustili iz bolnišnice, so ga odpeljali v dvorec Weilburg v Badenu pri Dunaju. V dvorcu je živela družina Ernsthaler, ki je naslednjih nekaj let skrbela za Eleza. Vpisali so ga v kadetsko šolo v Bratislavi, ki jo je nekaj let kasneje tudi uspešno zaključil. Družina Ernsthaler je imela sina Karla, Elezovega vrstnika, ki je pravil, da je bil Elez na poti iz šole domov vedno njihov poveljnik in da so nenehoma nekaj napadali.

Nekega dne se je zgodil zanimiv dogodek. Imel je to srečo, da je bil prisoten, ko je bolgarski kralj Ferdinand obiskal avstrijskega cesarja Karla. Ko je Ferdinand zagledal malega Eleza s fesom na glavi, ga je vprašal: “Si ti Turek?” A Elez mu je kot iz topa odgovoril: “Ne, jaz sem Avstrijec, jaz sem Bošnjak!!!” Kralju je bil odgovor tako všeč, da ga je prosil, če se sprehodi z njim.

Po koncu vojne se je Elez vrnil v svojo Bijeljino. Kmalu je ugotovil, da so prišli drugačni časi, saj je bilo prezirano vse, kar je bilo še pred kratkim hvale vredno in spoštljivo. Niso mu priznali šole, zato mu je pomagal njegov stari znanec Ademaga Mešić, da je dobil službo v Muslimanski trgovski banki v Bijeljini. Leta 1925 je obiskal svojega prijatelja Karla. Zatem je obiskal tudi svojo nadvojvodinjo Isabelle, ki je poslej živela na Madžarskem. Od nje je kot darilo dobil 5.000 forintov. Ko se je vrnil nazaj domov, je s tem denarjem ustanovil lasto podjetje, ki se je ukvarjalo z izvozom poljedelskih pridelkov. In uspel je. Posel je cvetel. Do druge svetovne vojne.

Elez Dervišević kot vojak avstro-ogrske vojske.

Elez Dervišević je prejel številna odlikovanja za hrabrost. Med drugim je prejel Srebrno medaljo za hrabrost 2. razreda, Bronasto medaljo za hrabrost, Medaljo za vojne zasluge in Križ Karlovih enot.[1]

Kasneje sem izvedel, da je Elez Dervišević po vojni odšel v Sirijo, kjer je imel v sirski vojski čin majorja v rezervi. Tam je pred nekaj leti tudi umrl. Pokopan je v Damasku. Njegova hčerka Nesima še vedno živi tam, medtem ko njegov vnuk, ravno tako Elez Dervišević (mlajši), ki mi je tudi poslal fotografije svojega dedka, danes živi v Španiji. Vecino podatkov sem nasel v Schachngerjevi knjigi "Die Bosniaken kommen".

[1] Schachinger, Werner (1996). Bošnjaci dolaze, Lovran, str. 260-271

Značilnosti in posebnosti Bošnjakov

Od drugih vojakov so se razlikovali po uniformi in orožju. Na glavah so nosili zeleno sive fese, v boju pa so velikokrat uporabljali nože in buzdovane, lesene kije z žeblji. Blašković pravi, da so bili orožje, hrana, obleka in oprema v prvem letu vojne prvorazredni, vendar se je veliko opreme zaradi stalnih premikov tudi izgubilo. Kasneje so se zadeve močno poslabšale. V nesrečni ofenzivi konec leta 1917 in v začetku leta 1918, ko so avstro-ogrske enote pognale Italijane vse do reke Piave, so se Bošnjaki po zavzetju italijanskih položajev najprej dobro najedli, šele potem so se oskrbeli s potrebščinami in orožjem. Ko so zmagali v bitki na Montellu, je že skoraj vsak drugi nosil italijansko pelerino, kratko karabinko itd.[1] Vojaki so na fronti pogosto trpeli zaradi pomanjkanja hrane, nezadostne opreme, slabih oblek in težkih življenjskih pogojev, zlasti v drugi polovici vojne.

Zanimivo je, da med vsemi polki monarhije samo bosansko-hercegovski dolgo niso imeli svoje zastave. Zakaj ta krivica? Razlog je bil povsem verske narave. Vsako zastavo je namreč od nekdaj moral posvetiti krščanski duhovnik. In ker je obstajala upravičena bojazen, da bi takšna zastava lahko prizadela verska čustva muslimanov, so se vojne oblasti odločile za takšno diplomatsko, a ne najboljšo rešitev. Med prvo vojno so vendarle popustili zahtevam enot in vsak bataljon je nosil zastavo. Toda hrvaško![2]

[1] Blašković, Pero (2000). Sa Bošnjacima u svjetskom ratu, str. 13-18
[2] Avsenak, Vinko (2006). Revija Na fronti, Društvo soška fronta, Nova Gorica, str. 48

Bošnjaki iz polka BH3 v muslimanski molilnici.

Bošnjaki pri pri grobu (mezarju) po pogrebu (dženazi).

V boju mož na moža so bili nepremagljivi. Zaradi tega so imeli poseben status v avstro-ogrski vojski in pogosto so pred bitko dobili najbolj zahtevne naloge. Avstro-Ogrska oblast je zelo spoštovala etnično in versko raznolikost svojih vojakov. Bosansko-hercegovski polki so recimo imeli svoje imame, katoliške oziroma pravoslavne duhovnike (odvisno od sestave enote) in celo zaprisega je bila prilagojena verskim obredom. V miru je v avstro-ogrski vojski delovalo 138 katoliških vojaških kuratov, deset pravoslavnih, osem protestantskih, deset judovskih in dva muslimanska.

Imami BH polkov so bili:
BH1: Hafiz Abdullah ef.[1] Kurbegović, ki je nastopil službo 1.10.1904
BH2: Sali ef. Atifović, ki je nastopil službo 1.6.1909
BH3: Hafiz Ibrahim ef. Jahić, ki je nastopil službo 1.6.1909
BH4: Hašim ef. Dževanović, ki je službo nastopil 1.3.1902[2]

Pred zadnjo, 12. bitko so z Rombona nad Bovcem umaknili bosansko-hercegovske enote in jih postavili na čelo napadalcev v dolini, medtem ko so na Rombon poslali druge enote, vendar so jim pred vzponom podelili še fese. Tako so želeli ukaniti Italijane, da bi ti mislili, da so pred njimi še vedno Bošnjaki. Z novimi enotami je ostal le mujezin (oseba, ki v islamu poziva k molitvi), ki je Italijane petkrat na dan opozarjal, da so Bošnjaki še vedno tu.

[1] Kratica ef. pomeni “efendija”, kar v turškem jeziku pomeni “gospod”.
[2] Podatke o imamih v BH polkih mi je posredoval Vinko Avsenak.

Bošnjaka iz polka BH3 leta 1917.

Bošnjaki so bili v boju neusmiljeni in pogumni, v prostem času pa zelo solidarni med seboj in usmiljeni do soborcev. Omenil bom samo en primer, kako hitro so se znali spremeniti iz usmiljenih ljudi v neusmiljene borce. Ta dogodek se je zgodil na ruski fronti, kjer se je med drugim boril tudi del polka BH3:

“Nekega dne je ruski stražar, ki je bil od avstrijskih položajev oddaljen vsega nekaj deset metrov, poklical Bošnjaka na straži z besedami: »Halo Bošnjak!« Ker je naš stražar Ahmet Babić previdno dvignil glavo, da bi videl, kaj se dogaja, mu je Rus visoko vzdignil steklenico vodke in zaklical: »Vodka!« Ko je Babić še bolj dvignil glavo in pogledal proti Rusu, ga je v istem trenutku zadelo v glavo. Umrl je takoj. Svojih Bošnjakov, do tistega trenutka krotkih in poslušnih, nisem mogel prepoznati. Popolnoma so ponoreli. Cel dan in celo noč so metali mine in bombe na Ruse. Tiste noči je skupina prostovoljcev naskočila ruski rov in pobila celotno posadko ter se zadovoljna vrnila nazaj, ker so maščevali pokojnega Ahmeta Babića. Kasneje so se provokacije in napadi nadaljevali skozi teden, tako da so me celo poklicali v komando in vprašali, kaj se dogaja. Ko sem jim povedal, kaj se je zgodilo, so nadrejeni ukazali, naj se ta del ruske črte granatira s težkim topništvom in tako kaznuje Ruse za nevojaško potezo.”[1]

V reviji Na fronti sem našel zanimivo zgodbo, ki jo je napisal Tadej Munih in govori o dogajanju na soški fronti:

“Proti jugozahodu nad Mostom na Soči je ravnica, kjer je na eni strani vasica Kozmerice, na drugi strani pa so Sela pri Volčah. Italijani so od sedanjega jeza na Soči pritiskali navzgor, da bi prišli do Kozmeric in tako s topovi obvladali dolino Idrijce tja do Slapa, predvsem pa železniško postajo pri Sv. Luciji. Branilci so bile bosanske čete in tam so linijo držale tri mesece. Poveljstvo jih je, lačne, bolne in ušive, zamenjalo z madžarskim polkom in utrujeni Bošnjaki so že korakali proti zaledju, ko je prišlo do nenadnega napada Italijanov. Madžari so izgubljali meter za metrom...Tedaj je za bosanske čete prišel ukaz: nazaj! Malo pod vasjo Kozmerice so dali vojakom piti rum – nasadili so bajonete na puške, vzeli v roke buzdovane in napol nori v srditem naletu v jarkih pokončali vse, kar je živega ostalo; tudi Madžare.”

Slepo in pokorno so sledili svojim nadrejenim, v primeru smrti častnika pa so pogosto podčastniki oziroma navadni vojaki prevzemali odgovornost in sijajno zaključili akcijo z bogatim vojaškim plenom ter številnimi ujetniki. O Italijanih so imeli zaničljivo mnenje. Menili so, da so slabi vojaki in strahopetci. O tem piše tudi Lovro Galić v knjigi Tolminsko mostišče 1:

“Povejmo še nekaj besed o vojaških vrlinah avstro-ogrskih enot. Čeprav so bili že od drugega leta vojne podhranjeni in s tem tudi manj odporni proti boleznim in ekstremnim vremenskim pogojem, so avstro-ogrski vojaki v neposrednih bojih telesno večinoma prekašali Italijane, zlasti tiste z juga. Individualni pogum je bil na obeh straneh zagotovo enak, vendar so bile poglavitne prednosti avstro-ogrskih vojakov njihova telesna in psihična moč, vzdržljivost ter z dobrim urjenjem pridobljena (tudi genetsko podedovana) navada, skoraj instinkt, da so si skušali izgubljene položaje nemudoma povrniti v protinapadu. Častniki so bili nosilci tega duha, ki je preveval tudi vojake. In ko so častniki padli, so može v protinapadu vodili podčastniki. Borbeni duh je bil nedvomno tudi posledica večstoletne bojevniške preteklosti, zlasti avstrijskih Nemcev, Hrvatov, Madžarov in Bošnjakov."

Takšne bojevniške tradicije pa Italijani kot narod niso imeli. O bojevitem duhu teh enot, zlasti tistih slovanskih, priča tudi naslednji odlomek iz nekega italijanskega zaupnega sporočila iz leta 1917:

»Kadar so napadeni, se odredi (avstro-ogrski) silovito borijo, tako zaradi discipline kot zaradi samoohranitvenega nagona. Indoktriniranje s sovraštvom do Italijanov je prodorno in neutrudno. Povečan odstotek vojakov slovanske narodnosti (zdaj je na naši fronti okoli 60& Slovanov, 16% Madžarov, 13% Nemcev in 11% Romunov) bi lahko ustvaril prepričanje, da gre za enote z zmanjšano odpornostjo: izkušnje pa so na vendarle naučile, da se ti Slovani, ki se na drugih frontah množično vdajajo, na naši fronti borijo s posebno vztrajnostjo. Dovolj je omeniti primer Čehov, ki so se povsod neverjetno žilavo upirali in se raje dali pobiti v kavernah, kot da bi se vdali.”[2]

V napad so odšli popolnoma mirni in disciplinirano, medtem ko so položaje branili do zadnje kaplje krvi. Pod pogojem, da je bil častnik z njimi. Ko sem ta opis prebral v Blaškovićevi knjigi, sem se spomnil enega redkih intervjujev legendarnega komandanta 505. bužimske brigade pokojnega Izeta Nanića, ki je bil zagotovo eden najbolj sposobnih poveljnikov bosanske armade v zadnji bosanski vojni v letih 1992-1995. V enem izmed intervjujev so ga vprašali, kje je čarobna formula oziroma ključ uspehov njegove brigade na krajiških bojiščih. Odgovoril je zelo preprosto: “Ni čarobne formule. Jaz grem prvi in oni mi sledijo.”

Kako Bošnjake opisuje Pero Blašković, komandant IV. bataljona polka BH3:

“O svojih vrlih vojakih, Bošnjakih moram povedati, da so bili med najboljšimi vojaki na svetu. V življenju me je spremljala sreča. Neverjetno je, da sem preživel številne bitke in bojišča, še večja sreča pa je, da sem bil vedno v isti enoti. Vedno sem se bojeval z istimi fanti iz polka BH3 (tuzelska regija), ki so bili dobri, pogumni in disciplinirani. Moji zapisi želijo postaviti skromen spomenik vojakom bosanske tretje, s katerimi sem videl malo dobrega, a veliko zla. Bošnjaki so bili tihi in deloma vase zaprti, ampak v boju so bili veseli, glasni, temperamentni in živi. Vedno so me spominjali na pridne otroke. Svojega poveljnika vedno poslušajo, nikoli ga ne zapustijo in so mu neizmerno poslušni.”[3]

Znani so bili tudi po tem, da so zelo radi vklesali svoja imena in priimke na stene, kamne in razne skale. Ravno zaradi tega lahko še danes vidimo njihove napise na številnih mestih.

[1] Blašković, Pero (2000). Sa Bošnjacima u svjetskom ratu, str. 57
[2] Galić, Lovro (2005). Tolminsko mostišče 1, Tolmin, str. 77
[3] Blašković, Pero (2000). Sa Bošnjacima u svjetskom ratu, str. 6

Takole so uporabljali sneg za pitno vodo; vojaki bosansko-hercegovske enote na Batognici (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Kot spomin na Bošnjake so se ohranili Kofranekov spomenik branilcem Rombona na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom, ki simbolizira gorskega strelca in Bošnjaka iz polka BH4, že omenjeno vojaško pokopališče v Logu pod Mangartom, plošče z imeni padlih v cerkvici na Javorci, številni vklesani napisi in plošče na skalah, stenah in kamnih, vklesan fes v vasi Lepena in stari bosanski grb ob reki Soči pri vasi Kal Koritnica. Vsekakor je velika škoda, ker so po vojni porušili mošejo v Logu pod Mangartom, ki bi bila sedaj prvovrstna turistična znamenitost. Kot zanimivost naj še omenim vojaško koračnico, ki jo je za polk BH2 skomponiral Avstrijec Edward Wagnes (1863-1936), ki je bil vodja orkestra v polku BH2. Koračnica ima naslov Die Bosniaken kommen. Leta 1967 jo je prevzel in tako ohranil v spominu Telegrafski bataljon št. 2 v avstrijski zvezni vojski.[1]

Med vojno v Bosni so se nekateri bosanski strokovnjaki začeli zanimati za preučevanje in raziskovanje soške fronte in nekateri med njimi so omenjali tudi mošejo v Sv. Luciji (danes Most na Soči), vendar o njej nimamo konkretnih dokazov. Med prvo svetovno vojno so v tem kraju bivali vojaki iz lovskega bataljona BH6 in verjetno so molili v mesdžidu (mošeja brez minareta oziroma molilnica) in ne v mošeji. Kot zanimivost naj še omenim, da so Bošnjaki v Ljubljani v letih 1917-1918 opravljali svoje verske obrede in molili v Križankah, imam (duhovnik) pa je bil Muharem ef. Hasanbegović iz okolice Gacka v vzhodni Hercegovini. Lokacije in termini verskih obredov za vojake različnih veroizpovedi in različnih jezikov so bile v Ljubljani v času prve svetovne vojne določene z dnevnimi povelji, ki jih je izdajalo poveljstvo 5. armade v Ljubljani. V teh poveljih bi gotovo našli še več informacij.

[1] Schachinger, Werner (1996). Bošnjaci dolaze, Lovran, str. 24

Bitka na Monte Meletti

Zmaga v bitki na Monte Meletti je bila ena najbolj slavnih v zgodovini avstro-ogrske vojske. Izbojevana je bila med koncem maja in začetkom junija leta 1916.

Monte Meletta je 1.674 metrov visok greben v severni Italiji (Južna Tirolska), na katerem se je utrdila italijanska vojska. Conrad von Hötzendorf, šef generalštaba oboroženih sil avstro-ogrske armade, je nameraval z močnim prebojem iz južnotirolskih gora proti Benetkam doseči dokončno odločitev na italijanski fronti. Vendar najprej je bilo treba zavzeti Monte Meletto.

Bitka se je torej začela konec maja 1916. Drugi BH polk je bil vse do 29. maja s svojimi tremi bataljoni rezerva in v akcijo je vstopil šele 30. maja. Tega dne je 1. četa I. bataljona s svojim častnikom Bartom kljub ogorčenemu italijanskemu odporu očistila gorski greben, severno od Monte Taverleje. Italijani so se ob preboju Bošnjakov in pehotnega polka št. 76 močno upirali, toda major Glossner je s svojimi vojaki v bojih 1. in 2 junija 1916 na področju planinske koče Mandrielle in ob državni meji uspel sovražnika zaustaviti. Italijani so stalno poskušali Bošnjake obkoliti in jih uničiti. Pri tem so žrtvovali svoje najboljše vojake, vendar jim kljub temu ni uspelo. V času teh bojev je IV. bataljon 27. pehotnga polka jurišal na Monte Cimon, medtem ko so I. bataljon 11. pehotnega polka in deli 73. pehotnega polka že zasedli Monte Baldo in južne sosednje vrhove. Dne 30. maja zvečer so Italijane potisnili v dolino Campo Mulo. Deli 6. pehotne divizije so pregazili zgornji del doline in končno prišli do masiva Monte Melette. Pogled na ogromen glavni vrh in dejstvo, da je imelo italijansko topništvo izreden pregled nad goro, je dalo slutiti velike žrtve. Vrh pred njim, Monte Meletta di Gallio, so Bošnjaki zasedli 3. junija 1916. Zemljišče je bilo za napadalce zelo neugodno, zato je bila topniška podpora nujna. Zaradi poznega prihoda topništva, naj bi z glavnim napadom začeli 5. junija 1916. Tega dne so vojaki po ukazu brigadnega poveljstva 11. pehotne brigade tudi krenili v napad. Napredovali so počasi. Močan odpor branilcev z dobro utrjenih položajev in nenehno regljanje mitraljezov z odlično zgrajenih pomožnih objektov sta zahtevala številne žrtve že v začetni fazi napada. Že ponoči so en bataljon 27. polka umaknili iz bojev zaradi velikih izgub. Nadomestili so jih Bošnjaki iz I. in IV. bataljona BH2. Vreme je bilo deževno, spustila se je megla, kar je obe strani prisililo na zmanjšanje aktivnosti. 6. junija zaradi goste megle ni prišlo do napada. Ko se je 7. junija zdanilo, so mnogi častniki in vojaki slutili, da bi to utegnil biti njihov zadnji napad.

Napad obeh skupin (prva skupina pod vodstvom Glossnerja in druga skupina pod vodstvom Stefana Duića) je bil usmerjen na glavni vrh Monte Melette (kota 1.824). Topništvo je začelo z granatiranjem ob 10.uri in potem je sledil napad Bošnjakov. Sovražnikovi mitraljezi so streljali v gosto meglo, vendar so bile izgube med Bošnjaki majhne. S pomočjo goste megle so prišli na vsega 300 metrov od italijanskih položajev in ob 12. uri ustavili napad. Da bi topništvo lahko znova udarilo, so morali počakati, da izgine megla. Začelo se je čakanje, ki je paralo živce. Topništvo se je oglasilo šele ob 18.30. Z natančnimi zadetki so tolkli po Italijanih, vendar se je napad zaradi močnega italijanskega odpora in velikih izgub nadaljeval šele ob 20.15 pod poveljstvom stotnika Glogovca. Zaradi težavnega terena so Bošnjaki nosili samo puške in nože. Tako oboroženi so se počasi, a vztrajno približevali italijanskim položajem. Ko so končno prišli do položajev in jih naskočili, se je eden od italijanskih mitraljezev obrnil in začel kositi Bošnjake na mestu preboja. Napočil je trenutek Huse Škorića. Kot kača se je zmuznil skozi ovire, skočil na alpince, jih pobil, nekaj pa tudi zajel. Ko so Italijani ugotovili, da so njihovi položaji padli, so poslali v boj rezervo, vendar so Bošnjaki nezadržno napredovali proti samemu vrhu Monte Melette. Večina častnikov je padla ali pa so bili težko ranjeni in takrat so navadni vojaki prevzemali odgovornost nase. Posebno se je izkazal Šerif Miljković, 19-letnik iz Kladuše v Cazinski Krajini. Vpričo narednika Hasana Medića in sanitetskega vodnika Mile Dragičevića je samovoljno, poln jeze in sovraštva, v cikcak skokih planil po strmem bregu na dobro zavarovan italijanski mitraljez. Medić ga je že odpisal, vendar je posegel vmes Bog s svojo voljo. Šerif se je prebil skozi zadnjo žično oviro, se premaknil malo v levo in skočil na posadko s hrbta. Besno je z nožem pokončal Italijane. Zatem je vzel mitraljez s podstavka in se s plenom vrnil do soborcev. Nepoškodovan in skozi točo krogel. Mitraljez je podaril svojemu častniku, ki ga je sprejel z odprtimi usti. Poseben primer neustrašnosti je bil Ćamil Reis, ki je iz želje po boju stekel proti italijanskim mitraljezom sredi bojišča, nakar so mu drugi Bošnjaki poslušno sledili!? Zgodilo se je neverjetno! Ćamil je prišel do Italijanov in jih pokosil, medtem ko so ostale Italijane pobili njegovi tovariši.

V bitki na Monte Meletti je umrlo 208 pripadnikov polka BH2, od teh 202 Bošnjaka, medtem ko je na italijanski strani umrlo 2.033 vojakov in častnikov. Bošnjaki so pokopani v skupnih grobovih ob vznožju gore, kjer so tudi umrli. Naj omenim najbolj pogumne vojake v tej bitki: Meho Suljanović, Ćamil Reis, Stefan Duić, Ivo Jakovljević, Hasan Medić, Stevo Kukrika, Šerif Miljković, Avdaga Kuzmić, Smail Muhić, Sulejman Osmančević, Josef Lipp, Jusuf Šekić, Meho Taljić, Huso Zrnić in Meho Mahmutović. Zdi se mi zanimivo, da so mestne oblasti Bosanske Dubice in Gradca v priznanje za hrabrost v bitki na Monte Meletti podelile temu polku srebrno signalno trobento.

Na tem mestu želim omeniti velikega prijatelja Bosne, Pava Jusufa Urbana-Ibruljevića, bošnjaškega politika in humanista, ki se je rodil 5. julija 1911 v Sarajevu. Njegov oče Čedomir Urban, prav tako rojen Sarajevčan, je bil častnik avstro-ogrske vojske in to v polku BH1, kar je zelo zaznamovalo njegovo življenje. Ko je v 60-ih letih prejšnjega stoletja prvič prišel na proslavo v spomin na zmago na Monte Meletti, je spoznal, da je ta dogodek izrednega pomena za bosanskohercegovsko vojaško tradicijo. Prva proslava je bila že leta 1917, samo leto dni po osvajanju vrha Monte Meletta in ohranila se je vse do danes. Tradicijo so prekinili samo v času nacizma. To je bil tudi razlog za ustanovitev Avstrijskega društva za bosanskohercegovske odnose v Gradcu, ki vsako leto v sodelovanju z Zvezno vojsko Republike Avstrije organizira omenjeno proslavo. Znotraj društva deluje tudi Klub bosanskohercegovskih študentov v Gradcu, ki šteje nekaj sto članov. Veliko teh študentov je štipendistov samega društva. Po koncu zadnje bosanske vojne (1992-1995) je Pavo Urban Prvemu korpusu Armade BiH podaril ohranjene paradne uniforme svojega očeta, ki je bil častnik v polku BH1. Zaradi slavne vojaške zgodovine Bošnjakov v prvi svetovni vojni se je zavzel za ponatis knjig Bošnjaki prihajajo (Werner Schachinger) in Sa Bošnjacima u svjetskom ratu (Pero Blašković), ki sta očuvali tradicijo pogumnih sinov Bosne in Hercegovine iz tistega časa.




Spominska plošča padlim Bošnjakom na Monte Meletti, postavljena leta 1996 v Gradcu.

Ob odkritju plošče padlim vojakom iz polka BH2 je bil leta 1996 v Gradcu prisoten tudi poveljnik Armade BiH general Rasim Delić, ki je ob tej priložnosti rekel: “V spomin pogumnim Bošnjakom, ki so v prvi svetovni vojni do zadnjega trenutka pogumno branili skupno domovino Avstrijo.”

Vecina podatkov je povzetih iz Schahingerjeve knjige "Die Bosniaken kommen".

Prelaz Vršič

Čez prelaz Vršič ali, kakor so ga imenovali Avstrijci prelaz Mojstrovka, je do prve svetovne vojne vodila le steza. Trentarji so prelazu pravili Kranjski vrh, Kranjskogorci pa so ga takrat imenovali Jezerca. Od leta 1909 so vozili les in ga spravljali izpod Prisojnika po novozgrajeni vozni poti proti Kranjski Gori. Prelaz Vršič povezuje Kranjsko Goro (Gorenjsko) in Trento (Zgornje Posočje). Gradnja ceste čez Vršič (1611 m) v Trento se je začela maja 1915, ko je bilo že jasno, da bo Italija na bojnem polju nasprotnica Avstro-Ogrske. Za delo na gradbišču je bilo določenih 12.000 ruskih ujetnikov, ki so bili nastanjeni v barakah od Kranjske Gore do Trente. Ujetniki so bili slabo oblečeni, pestile so jih mnogovrstne bolezni, posebno krvava griža, in izčrpanost, zato jih je veliko umrlo, pa tudi avstrijski stražarji so z njimi grdo ravnali. Nastanjeni so bili v številnih barakah od Kranjske Gore do Trente. Barake so bile zelo primitivne, pozimi zelo mrzle. Razdelili so jih v skupine po 25 ujetnikov. Vsako skupino je čuval po en avtrijski vojak, ki se je z njimi sporazumeval s pomočjo tolmača iz vrst ujetnikov. Tolmači so bili ponavadi Judje. Med ujetniki je bilo veliko Nemcev iz krajev ob Volgi. Poleg ruskih ujetnikov so za to zahtevno delo koristili tudi tamkajšnje prebivalce, tesarje, voznike.[1]

Cesto naj bi uporabljali za oskrbo ranjencev, poimenovana pa naj bi bila po nadvojvodi Evgenu. Prevozna je bila že konec leta 1915, vso zimo 1915-1916 pa so Rusi gradili celo stebre, ki naj bi cesto zavarovali pred plazovi. Zaradi obilice snega pa je 8. marca 1916 s pobočja Mojstrovke zgrmel plaz in pod seboj pokopal več kot 110 ruskih vojnih ujetnikov in šest ali sedem avstrijskih stražarjev. Mnoge niso nikoli našli. Franc Uran v svojih spominih trdi, da je na cesti čez Vršič umrlo najmanj 10.000 ruskih vojnih ujetnikov. Čeprav se ta številka zdi izredno viska in malce pretirana, je ob vsem, kar se je dogajalo z ruskimi ujetniki ob gradnji ceste, verjetna. Kje so pokopali umrle ruske ujetnike, ni popolnoma znano, vendar je dejstvo, da so jih nekaj pokopali na vojaškem pokopališču v Trenti, nekaj grobov pa lahko še danes vidimo ob cesti pod samim vrhom Vršiča s kranjskogorske strani.[1] Julija 2006 so Vršiško cesto slovesno preimenovali v Rusko cesto.

V spomin na to tragedijo in na svojo prisotnost pri gradnji ceste so ruski ujetniki ob cesti pod Prisojnikom zgradili rusko kapelico.[1]. Leta 2005 so kapelico obnovili. Vrednost obnove je znašala 90.000 €.

[1] Rusko kapelico so zgradili ruski ujetniki sami.

[1] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 36

[1] Klavora, Vasja (2000). Plavi križ, Celovec, str. 33-34

Bošnjaki na terenskem vozu na Laškem Rovtu ob ozkotirni železnici med Bohinjsko Bistrico in Ukancem ob Bohinjskem jezeru. Železniška pot in žičniška povezava prek Komne je bila ena pomembnejših povezav za dovoz materiala na frontno črto v Krnskem pogorju (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Ruska kapelica na Vršiču pred obnovo (foto: Ahmed Pašić, junija 2004).

Poleg prelaza Vršič pa sta obe strani vzdolž fronte zgradili tudi veliko žičnic (denimo iz Kranjske Gore do Trente), vojaških prog (bohinjska proga), vodovodov, vodnih zbiralnikov (na Krasu je primanjkovalo vode), letališč, skladišč, vodnih taborov, izkopali kaverne, itd.

Dr. Ibrahim Alijagić iz Opatije, ki ima v svoji lasti dnevnik enega od častnikov bosansko-hercegovskega polka, ki so bili v teh krajih med prvo svetovno vojno, mi je povedal, da so po koncu vojne domačini v Kranjski Gori širili glasove, da Italijane v Kranjski Gori čakajo Bošnjaki, zato si Italijani niso upali čez Vršič. Polk BH3 je ob prihodu v Kamnik orožje predal slovenskim vojakom, ki so se pod vodstvom generala Rudolfa Maistra pripravljali na boje za slovensko severno mejo.

Bosanski grb v vasi Kal - Koritnica

V tej vasi se ob Soči nahaja stari bosanski grb iz časov kralja Tvrtka I., ki so ga verjetno naredili Bošnjaki iz polka BH4. Ob njem se namreč še danes nahaja improvizirani most, prek katerega so oskrbovali vojaške položaje. Predvidevam, da so grb v prostem času naredili ravno vojaki, ki so tako ali drugače skrbeli za logistiko.

Do grba je težko priti. Najbolje je, da pustimo avtomobil na parkirišču ob cesti (poleg žičnice v vasi Kal - Koritnica) in se potem peš napotimo proti Soči. Kakšnih 500 metrov navzdol proti reki je grb.

Grb je bil do nedavnega v zelo slabem stanju. Njegova velikost je okrog 30 cm x 30 cm in je v bistvu sestavljen iz majhnih kamenčkov v slogu mozaika. Pred kratkim sem ugotovil, da grb počasi, a vztrajno propada, saj sem opazil, da nekateri obiskovalci s seboj odnesejo tudi kakšen spominček (kamenček), svoj delež pa so prispevale tudi težke in neugodne vremenske razmere, zlasti pozimi.

Posledice so bile vidne.

Takšen je bil grb junija 2005 (foto Ahmed Pašić, 25. junij 2005).

V mesecu juniju leta 2006 smo se glede obnove grba dogovarjali z Upravno enoto Tolmin in se dogovorili, da bo grb na svoje stroške obnovila fundacija Poti miru Posočja. Že v prvi polovici julija 2006 sta si grb ogledala kipar in restavratorka, dokončno pa so ga obnovili leta 2007. Grb je obnovil akademski kipar Damijan Kracina. Vesel sem, da smo tako zaščitili in ohranili lep spomenik, ki so ga v teh krajih naredili in zapustili vojaki iz Bosne. Ko bom imel fotografijo obnovljenega grba, jo bom objavil na blogu.

Fes na kamnu v vasi Lepena

Na cesti, ki vodi od Bovca proti Trenti stoji nekje na sredi poti tabla, ki označuje smer proti vasi Lepena. Bolj proti koncu vasi se na travniku nahaja osamljen, velik kamen, balvan. Na njem je med drugim vklesan tudi fes (levo zgoraj), zraven pa še napis“Junaki IV. bataljona cesarskega in kraljevega 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka. 1916”. Napis naj bi nastal predvidoma leta 1916. Na tem travniku je bilo vojaško pokopališče in sicer pokopališče
Blaž, št. 67. Na njem je bilo pokopanih okoli 130 padlih. Italijani so
posmrtne ostanke prenesli na pokopališče v Soči (vir: Ivan Jurkovic).

Fes na kamnu v Lepeni.

Prepis sporočila: Junaki IV. bataljona cesarskega in kraljevega 4. bosansko-hercegovskega pehotnega polka. 1916. Junaki I. bataljona cesarskega in kraljevega 91. pehotnega polka. 15.3.-30.3.1916. Junaki I. bataljona 26. črnovojniškega pehotnega polka.

Do kamna vas ne bo pripeljala nobena tabla ali oznaka, zato je najbolje, da v vasi Lepena o kamnu in fesu povprašate domačine. Kamen in napisi so lepo ohranjeni, vsekakor pa bi bilo lepo, če bi ga ustrezno zaščitili in postavili tablo s kratkim opisom nastanka in namena.

Spomenik Bošnjakom v Logu pod Mangartom

Na vojaškem pokopališču še danes stoji spomenik, ki predstavlja gorskega strelca in pešaka Bošnjaka, ki se ozirata proti Rombonu.

Spomenik v Logu pod Mangartom (foto: Ahmed Pašić, 13. junij 2006).

Na zloglasni gori je bilo najhuje od 16. do 18. septembra 1916, ko je I. bataljon polka BH4 ubranil več zaporednih napadov petih italijanskih bataljonov. Bošnjaki so iz svojih utrjenih skalnih položajev dobesedno zdesetkali italijanske napadalce, ki so imeli v treh dneh 1.600 padlih in ranjenih. Ko se je 18. septembra jalovo končal še zadnji napad, je nadporočnik BH4 poslal v polkovni štab samo še kratko sporočilo:

“Italijani spet postavljajo svoje žične ovire. Telefonske povezave pretrgane na najmanj desetih mestih! Drugače nič novega. Skrbi so odveč! Nič izgub. Razpoloženje moštva zelo dobro.”

Spomenik v Logu pod Mangartom (foto: Ahmed Pašić, 13. junij 2006).

Spomenik je zelo dolgo časa (skoraj dve leti) delal češki kipar Ladislav Kofranek iz Prage, za katerega so mi domačini v vasi kasneje pravili, da se je tako izognil odhodu na bojišče. Kofranek je že leta 1916 po ukazu območnega oddelka 10. armadnega poveljstva začel z delom. Na podlagi starih fotografij, ki jih ima v svoji zbirki David Erik Pipan, lahko sklepamo, da je kipar izdelal vsaj tri različne mavčne osnutke, preden se je lotil dela. Eden od osnutkov je danes razstavljen v muzeju soške fronte na Sveti Gori. Na tem osnutku je poleg Bošnjaka upodobljen tudi vojak planinskih enot.

Kipar je na podstavek iz klesanih kamnitih blokov najprej postavil železno armaturno konstrukcijo in jo na grobo obzidal s cementom, iz te betonske gmote pa je počasi izklesal večmetrski spomenik. Ves čas nastajanja je bil spomenik skrit v veliki, pokončni leseni baraki. V njej je bil postavljen oder, po katerem se je kipar z dletom in kladivom v rokah lahko prosto gibal tudi več metrov visoko. Baraka je ščitila kiparja pred vremenskimi neprilikami, služila pa je predvsem kot ograja, ki je varovala pred padcem z višine. Ko je bil spomenik končan (verjetno še pred koncem leta 1917), je Kofranek izklesal še tri spominske plošče, pisane v nemščini (sprednja plošča), bosanščini (na levi strani spomenika pod Bošnjakom) in slovenščini (na desni strani spomenika pod gorskim strelcem). Poleg številnih oznak vojaških enot, je na spomeniku tudi oznaka enote B.H.4.[1]

Spomenik v Logu pod Mangartom je eden najlepših tovrstnih spomenikov na soški fronti in leta 2005 so ga tudi temeljito obnovili.

[1] Povzel po članku Davida Erika Pipana z naslovom “Spomenik hrabrim braniteljem Rombona” v reviji za vojaško zgodovino “Na fronti”, str. 48-52.

Vojaško pokopališče v Logu pod Mangartom

Fotografija s sestanka v Logu pod Mangartom 13. junija 2006. Od leve proti desni: Hamdija Blekić, Bojan Černuta, Zdravko Likar, Danijel Krivec, Ahmed Pašić (foto: mag. Žarko Mlekuž).

Pokopališče v Logu pod Mangartom je zagotovo eno najbolj urejenih pokopališč v Sloveniji iz časa prve svetovne vojne. Lepo urejeno je bilo že med samo vojno, saj so za grobove padlih skrbeli vojaki sanitetnih oddelkov iz bližnje vojaške bolnišnice.

Razglednica: vojaško pokopališče s spomenikom v Logu pod Mangartom (fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije, iz albuma Bruna Faningerja 27. pešpolk).

Na njem so pokopali vojake avstro-ogrske in nemške vojske[1], ki so se na tem bojišču bojevali proti Italijanom. Med njimi je bilo tudi nekaj srbskih in ruskih ujetnikov ter italijanskih vojakov. Najprej so v te namene uporabili civilno pokopališče, ki je obstajalo že prej, saj nihče ni pričakoval, da bo vojna trajala štiri leta, tako da so nekaj vojakov pokopali znotraj vaškega pokopališča. Ker se je vojna zavlekla in je bilo žrtev vedno več, so se odločili narediti ločeno vojaško pokopališče zunaj civilnega. Zemljišče je rahlo položno, zato ima pokopališče danes več višinskih stopenj v obliki teras. Grobovi so postavljeni v štiri terase za osrednjim spomenikom in eno teraso pred njim. Na prvi polovici pokopališčča je pokopan v posamezen grob po en vojak, od četrte vrste druge terase za spomenikom pa v glavnem po dva vojaka. Izjeme so grobovi, ki nosijo kot datume smrti od 24. oktobra 1917 naprej, kajti v njih je pokopanih tudi po več kot pet vojakov. Dosti je grobov, v katere so pokopali več vojakov različnih veroizpovedi in narodnosti.
[1] Ti vojaki so sodelovali pri preboju pri Kobaridu v oktobru 1917.

Takole je izgledal kriz na grobu vojaka Sulje Skendera (foto: Ahmed Pasic, 13. junij 2006).

Danes na pokopališču leži približno 834 vojakov različnih narodnosti in ver (točna števIlka se ne bo nikoli vedela), od tega je muslimanov po mojih ocenah 105. Na nekaterih ploščicah, zlasti v zadnjih vrstah, ko je že primanjkovalo prostora, piše celo “neznani”.

Takole je izgledalo vojasko pokopalisce v Logu pod Mangartom vse do avgusta 2007.

Na pokopališču je največ grobov pripadnikov polka BH4, a med njimi počivajo še vojaki koroškega 4. domobranskega pehotnega polka (LIR4), ljubljanskega 27. domobranskega pehotnega polka (LIR27), 41. črnovojniškega bataljona (LstB 41), 26. črnovojniškega polka (LstrIR 26), 7. pehotnega polka (IR7), salzburškega 59. pehotnega polka (IR59), topničarji, italijanski vojaki in ruski ter srbski vojni ujetniki. Na njem je tudi nekaj nemških vojakov, ki so sodelovali pri preboju fronte na bovškem bojišču oktobra 1917.

Med vojno so lepo oblikovane in urejene nagrobne gomile krasili lično izdelani leseni nagrobni križi, na katerih je bila ploščica z imenom in priimkom, oznako enote, kateri je umrli pripadal, ter datumom smrti. Na spodnjih fotografijah, ki so nastale v času prve svetovne vojne (lastnik je David Erik Pipan), vidimo, da so muslimanom na grobove postavili islamske nagrobnike, tako imenovane nišane. Kasneje je nekdo te nišane zamenjal (pa tudi križe) in postavil enotno vsem vojakom enake, kovinske križe, ki so tam še danes. Večina zgodovinarjev in strokovnjakov se strinja, da so to po prvi svetovni vojni storili Italijani.

Bosnjaki iz BH4 pri vojaski bolnisnici v Logu pod Mangartom med prvo svetovno vojno.

Kar nekaj let sem poskušal doseči sestanek z odgovornimi institucijami v RS in to mi je uspelo šele leta 2005 s pomočjo novega veleposlanika R BiH v RS, g. Izmirja Talića. V petek 30. septembra 2005 smo imeli ob 10. uri v Logu pod Mangartom prvi sestanek s predstavniki Ministrstva za delo RS (g. Dimitrij Omersa), načelnikom Upravne enote Tolmin (g. Zdravko Likar), kulturno atašejko avstrijskega veleposlaništva v Ljubljani (go. Natascho Grilj), predstavniki avstrijskega društva Črni križ in Vinkom Avsenakom. To je bil uvodni, spoznavni sestanek.

Drugi sestanek je bil dogovorjen v prvi polovici leta 2006, vendar je bilo srečanje zaradi visokega snega odpovedano. Končno smo se ponovno srečali 13. junija 2006 ob 12. uri v vasici ob spomeniku na pokopališču. Prisotni so bili g. Dimitrij Omersa z Ministrstva za delo RS, g. Zdravko Likar z Upravne enote Tolmin, g. Danijel Krivec, župan občine Bovec, g. Bojan Černuta in mag. Žarko Mlekuž iz Krajevne skupnosti Log pod Mangartom, g. Hamdija Blekić, diplomirani šeriatski pravnik in mag. Ahmed Pašić, oba z Jesenic. Sestanek je potekal v prijetni atmosferi in dogovorili smo se, da se bo pripravil elaborat s potencialnimi rešitvami glede postavitve nišanov. Elaborat smo pripravili in ga poslali vsem, ki so bili na sestanku, poleg tega pa smo ga poslali še Nedžadu Grabusu, muftiju Islamske skupnosti v RS. Kasneje, julija 2006 se je novega sestanka udelezil mufti, saj v tistem trenutku nisem bil v Sloveniji.

Elaborat so kasneje prejeli tudi v Zavodu za varstvo kulturne dediščine Slovenije, območna enota Nova Gorica. Dne 24. julija 2006 so nam poslali odgovor, s katerim so nam sporočili, da je “potrebno vrniti prvotna znamenja na grobove muslimanskih vojakov. Za predviden poseg pa je na osnovi Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 7, 05.02.1999, 45. in 46. člen) potrebno upoštevati naslednje kulturnovarstvene pogoje:
a) na podlagi popisa pokopanih na pokopališču in njihovi pripadnosti je potrebno ugotoviti, da je grob dejansko grob muslimanskega borca. Ugotavljanje pripadnosti samo po imenu in priimku ni dovolj verodostojno.
b) znamenja na grobovih muslimanov naj bodo kovinska, višina ne sme presegati višine že postavljenih križev in na vseh grobovih morajo biti enaka
c) znamenja se postavi z minimalnim posegom v grobna polja. Gre samo za zamenjavo znamenja. Vsakršni drugi posegi v grobno polje niso dovoljeni. Na grobnih poljih in na celotnem pokopališču se namreč vzdržuje obstoječa zelena površina
d) tipologija napisnih ploščic se ohrani. Uporabi se obstoječe napisne ploščice, kjer so potrebne nove, se jih izdela po obstoječem vzorcu
e) pri skupinskih grobovih se lahko postavi dvojno grobno znamenje (križ in nišan).”

Ta dopis je dejansko pomenil “zeleno luč” za postavitev nišanov muslimanskim vojakom na tem pokopališču. Tako, kot je to že bilo včasih. Dne 9. januarja 2007 sem prejel dopis z Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije v Novi Gorici, v katerem so zapisali, da je potrebno na podlagi arhivskih podatkov točno določiti identiteto muslimanov na tem pokopališču. Informacijo sem posredoval gospodu Lovru Galiću, ki je v naslednjih dneh pripravil podroben in natančen seznam pokopanih na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom. V Zavodu so bili zadovoljni s posredovanim seznamom, vendar se je problem pojavil pri treh vojakih, za katere nismo vedeli ali so muslimani ali ne, saj so imeli na različnih seznamih različna imena. To so bili:
a) Ćorić Stojan (ali Durak) iz vasi Kruševljani, občina Nevesinje
b) Tukar Muše iz vasi Vesela, občina Bugojno in
c) Bosić Aćim (ali Asim) iz občine Gradačac.

Dne 20. januarja 2007 sem poslal pisma trem županom omenjenih občin in prosil za točne podatke o njihovi verski identiteti. V torek 13. februarja 2007 sem iz Bugojna prejel prvo pismo, s katerim so potrdili, da je bil padli vojak Muše Tukar musliman. Številna družina z njegovim priimkom še vedno živi v zaselku Vrila pri Bugojnu. Za preostala dva smo ugotovili, da sta bila pravoslavne vere. V soboto 24. marca 2007 smo prejeli dopis iz Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, s katerim so izdali kuturnovarstveno soglasje za postavitev nišanov na muslimanskih grobovih v Logu pod Mangartom. Projektno dokumentacijo za nišane je pripravil g. Nihad Babović, arhitekt iz Sarajeva, v sodelovanju s slovenskim muftijem mag. Nedžadom Grabusom.

Prvega muslimana so na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom pokopali 24. septembra 1915, zadnjega pa 11. novembra 1917, manj kot dva tedna pred začetkom 12. soške ofenzive, ki se je začela 24. oktobra 1917.

Prilagam seznam Bošnjakov muslimanov na vojaškem pokopališču v Logu pod Mangartom (datum na koncu pove, kdaj je vojak umrl, medtem ko prva številka predstavlja številko groba na pokopališču):

117 Ahmed Zeljković B.h. 4, rojen v občini Glamoč (24.9.1915)
202 1 Avdo Čolaković B.h.4/4 K, Stolac (14.4.1916)

203 1 Salko Čupina B.h.4/4 K, Nevesinje (16.4.1916)
215 Husein Jašić B.h.4, Livno (26.4.1916)

229 1 Bećir Prdavac B.h.4, Mostar (7.5.1916)

230 1 Abid Čolić B.h.4, Županjac (4.5.1916)

239 1 Ferhat Lukavac B.h.4/3, Nevesinje (12.5.1916)

243 1 Hamid Gakić B.h.4, Stolac (10.5.1916)

249 1 Alija Ljubović B.h.4/1, Stolac (12.5.1916)

251 1 Avdo Hebibović B.h.4 (16.5.1916)

252 1 Juso Klepo B.h.4, Konjic (17.5.1916)

253 1 Ismet Krilić B.h.4, Županjac (17.5.1916)

260 1 Muharem Šupa B.h.4 (25.5.1916)

267 1 Ahmed Kazazić B.h.4 (7.6.1916)

294 1 Dervo Kazić/Kozić B.h.4 (28.7.1916)

300 1 Ahmet Rizvanović B.h.4/5K, Konjic (10.8.1916)

302 1 Ibro Vidimlić B.h.4/6K, Glamoč (13.8.1916)

303 1 Alija Voloder B.h.4/3K, Mostar (13.8.1916)

305 1 Suljo Skender B.h.4/1K, Prozor (15.8.1916)

306 1 Mustafa Popo B.h.4/1K, Mostar (19.8.1916)

309 1 Latif Habibija B.h.4, Konjic (26.8.1916)
312 Mujo Zerdo B.h.4/4K, Trebinje (28.8.1916)

323 1 Omer Omanović B.h.4/3K, Mostar (13.9.1916)

324 1 Mujo Pašić B.h.4/3K, Stolac (13.9.1916)

325 1 Osman Ližde B.h.4/3K, Stolac (13.9.1916)

326 1 Ibro Brkan B.h.4, Mostar (13.9.1916)

327 1 Hasan Đukić B.h.4/3K, Mostar (13.9.1916)

351 1 Ramiz Velagić B.h.4/1K, Prozor (16.9.1916)

352 1 Osman Isić B.h.4/2K, Mostar (16.9.1916)

354 2 Ibro Ferizović B.h.4/2K, Gacko (18.9.1916)

354 " desetar Ibro Balić B.h.4/2K, Prozor (17.9.1916)

355 2 Muharem Dulić B.h.4/2K, Ljubuški (17.9.1916)

355 " desetar Hamdija Kreso B.h.4/1K, Bileća (16.9.1916)

356 2 poddesetar Alija Bašić B.h.4/5K, Prozor (16.9.1916)

356 " Zajko Plačo B.h.4/5K, Donji Vakuf (16.9.1916)

360 2 Omer Zuko B.h.4/5K, Stolac (16.9.1916)
360 Mujo Bajgorić, B.h.4/5K, Mostar (16.9.1916)

361 " Mustafa Sefić B.h.4/5K, Mostar (16.9.1916)

374 2 desetar Alija Bozalija B.h.4/4K, Gacko (16.9.1916)

374 " Mujo Bjelovac B.h.4, Stolac (16.9.1916)

375 2 Avdo Goleš B.h.4/1K, Nevesinje (16.9.1916)

375 " Imšir Halak B.h.4/4K, Glamoč (16.9.1916)

376 1 Hasan Đogić B.h.4/1K, Konjic (16.9.1916)

379 1 Muše Tukar B.h.4/2K, Bugojno (27.9.1916)

384 1 Ahmed Košić B.h.4/6K, Konjic (9.10.1916)

385 1 Alija Sabljić B.h.F.J.B.8, Stolac (9.10.1916)

386 1 Hamid Barić B.h.F.J.B.8, Duvno (9.10.1916)

391 1 desetar Salko Gabela B.h.4, Konjic (11.10.1916)

403 1 Halil Krujičević B.h.4/5K, Ljubuški (14.10.1916)

404 1 Ahmed Sarajlić B.h.4/4K, Bugojno (11.10.1916)

408 1 Šunje Ramiz B.h.4/23K, Mostar (4.10.1916)

413 1 Ibro Kulašin B.h.4/6K, Donji Vakuf (27.11.1916)

414 1 Salko Pezić B.h.4/21M, Mostar (7.12.1916)

415 1 Ibro Rahinić B.h.4/19M, Stolac (8.12.1916)

417 1 Selim Dakalić B.h.4/MGA5, Zvornik (11.12.1916)
419 Mujo Ratkušić B.h.4/17M, Stolac (12.12.1916)

423 1 Osman Dedić B.h.4/MGA3, Gornji Vakuf (8.1.1917)

424 1 Hamid Isić B.h.4/2K, Mostar (8.1.1917)

430 2 Latif Berbić/Hodžić B.h.1, Visoko (19.1.1917)

430 " Hasan Pračić B.h.4/4K, Prozor (10.1.1917)

431 1 Mustafa Nesimović B.h.4/5K, Ljubuški (19.1.1917)

435 2 Suljo Obradović B.h.4/15K, Stolac (20.1.1917)

435 " Hakija Smajić B.h.4/2K, Nevesinje (29.1.1917)

437 2 Šaban Hajdarević B.h.4/2K, Stolac (3.2.1917)

437 " Agan Dedić B.h.4/6K, Prusac (7.2.1917)

440 2 Redžo Ramić B.h.4/20K, Glamoč (7.2.1917)

440 " Mujo Drmalija B.h.1, Kladanj (7.2.1917)

442 2 Hasan Kovačević B.h.4/22M, Konjic (10.2.1917)

442 " Ahmet Englenović B.h.4/8K, Mostar (16.2.1917)

443 2 Ibro Hajdarovac B.h.4/18K, Maglaj (25.2.1917)

443 " Ramo Masleša B.h.4/26M, Mostar (17.2.1917)

451 2 Alija Ramić B.h.4/23K, Trebinje (28.3.1917)

451 " Huso Miletić B.h.4/7K, Konjic (1.4.1917)

456 2 Ćamil Smajić B.h.4/6K, Konjic (4.4.1917)

456 " Ahmet Mujanović B.h.4/20K, Maglaj (4.4.1917)

457 2 Osman Puzić B.h.4/20K, Mostar (6.4.1917)

457 " Mujo Poljaković B.h.1, Trnovo, Sarajevo (6.4. 1917)

458 " Abid Hadžić B.h.1, Visoko (9.4.1917)

458 " Salko Hodžić B.h.1, Ldst. B.40, Ustikolina, Foča (9.4.1917)

458 " Bajro Mehičić B.h.1, Ldst. B.40, Bjelašnica, Sarajevo (9.4.1917)

458 " Mujo Mujičić B.h.1, Ldst. B.40 (9.4.1917)

458 " Hasan Kulenović B.h.1, Ldst. B.40, Kulen Vakuf, Bosanski Pretrovac (9.4.1917)

462 2 Mujo Sejfija B.h.4/20K, Donji Vakuf (6.4.1917)

462 " Mehmed Silajdžija B.h.4/8K, Prusac, Donji Vakuf (12.4.1917)

463 2 Salko Pajić B.h.4/20K, Mostar (6.4.1917)

467 2 Salih Delić B.h.4/17K, Maglaj (24.4.1917)

467 " Mumin Marić B.h.4/7K, Mostar (19.4.1917)

482 2 Ahmed Kaltak B.h.4/6K, Prozor (14.6.1917)

491 " Sabro Handan B.h.4/24K, Sarajevo (8.7.1917)

493 " Bećir Helib B.h.4/6K, Gacko (16.7.1917)

495 1 Suljo Omanović B.h.4/6K, Mostar (24.7.1917)

504 1 Derviš Durak B.h.4, Livno (13.8.1917)

509 1 Salih Šehović B.h.4/1K, Trebinje (20.8.1917)

510 2 Ahmed Džina B.h.4, Konjic (21.8.1917)

510 " Hamid Glamuškić B.h.4, Prozor (21.8.1917)
512 Mehmed Mehinović B.h.2, Gračanica (23.8.1917)
512 Salko Ulaković B.h.4/3K, Mostar (23.8.1917)

524 1 Hasan Muminović B.h.4/14K, Kladanj (4.10.1917)

560 1 Hamdija Spahić B.h.3, Tešanj (31.10.1917)
575 Rašid Gonibegović FKR27, Šipovo, Jajce (11.11.1917)

Naj omenim še informacijo, ki sem jo kar nekajkrat slišal od znancev in dobrih poznavalcev zgodovine prve svetovne vojne, vendar do izida knjige nisem uspel dobiti dokazov. Na Žalah naj bi med vojno pokopali skoraj 400 Bošnjakov (muslimanov). Če je bilo to res, bi bilo zanimivo izvedeti, kaj se je zgodilo z njihovimi grobovi. Znano je, da so po prvi svetovni vojni številna pokopališča ukinili, padle vojake pa premestili na druga pokopališča.

Muslimanski vojaki so dobili nisane avgusta 2007, zahvajujoc med drugim tudi Islamski skupnosti v RS in muftiju. Fotografije novih nisanov bom objavil naknadno.

Dzamija v Logu pod Mangartom

Ko se je leta 1915 na zahodni meji avstro-ogrskega imperija oblikovala soška fronta, so tja prispele prve avstrijske okrepitve in med njimi so bili tudi muslimanski vojaki iz Bosne. V tistih časih je izraz Bošnjak označeval vse vojake iz BiH, čeprav so med njimi muslimani prevladovali. V okolico Bovca in vasico Log pod Mangartom so Bošnjaki prišli v aprilu 1916. To so bili pripadniki polka BH4, ki je imel sedež v Mostarju. Bili so Hercegovci in med njimi je bilo kar nekaj katolikov. Kmalu se je pokazalo, iz kakšnega testa so ti vojaki. S svojim pogumom in nepremagljivostjo v boju mož na moža so vzbujali strah in trepet prav vsakemu sovražniku. Mnogi med juriši niso uporabljali puške, ampak so z eno roko metali bombe, v drugi pa so vihteli buzdovan ali nož.[1] Polk je imel položaje na Rombonu, v vasici Log pod Mangartom pa so si zgradili snežno belo dzamijo. O sami dzamiji imamo zelo malo podatkov, vendar večina avtorjev meni, da so jo zgradili novembra 1916. O njej nam še največ pove pisateljica, sarajevska Slovenka, Valerija Tvrz v knjigi "Bosna i Soča", ki pa je v bistvu roman. Njene fotografije je med drugimi posnel neznani avstrijski častnik. Ob izidu svoje prve knjige Islam in muslimani v Sloveniji leta 2003 sem imel samo eno fotografijo dzamije. Danes jih imam sedem.

Ker so bili Bošnjaki v tej enoti po poreklu iz Hercegovine, se je to odrazilo tudi na videzu same dzamije, saj je imela dokaj majhen minaret, ki spominja na minarete v Hercegovini, zgrajene iz kamna. Dzamija v Logu pod Mangartom je bila lesena in pobarvana v belo. Njene dimenzije niso znane, vendar na podlagi fotografij lahko sodimo, da ni bila velika (mogoče 8 x 10 metrov), majhna pa tudi ne. Čeprav se ne ve točno, kdaj je bila zgrajena, prevladuje mnenje, da so jo zgradili jeseni 1916. Pred samim zaključkom knjige sem od prijatelja Vinka Avsenaka dobil informacijo, ki se nama je zdela zelo zanimiva. Namreč, časopis “Slovenec” je 25. oktobra 1917 v rubriki Primorske novice objavil sledečo novico:

„Džamija na Soči. Za mnogoštevilne mohamedance, ki se bore na soški fronti, so zgradili prekrasno džamijo, v kateri bodo mogli vsaj posamezni oddelki izvrševati svoje verske dolžnosti. Sam sarajevski reis-el-ulema, kakor tudi vojaški muftija odideta k slovesni otvoritvi.”

Reis-ul-ulema (vrhovni poglavar Islamske skupnosti v BiH) je bil v tistem času dr. Džemaludin Čaušević. Predvidevam, da je bil na slovesnost povabljen tudi Muharem Hasanbegović, ki je bil zadolžen za muslimanske verske obrede v Ljubljani v času prve svetovne vojne. Vinko Avsenak dvomi, da se je svečana otvoritev sploh zgodila, saj se je že 24. oktobra 1917, se pravi na dan pred načrtovano otvoritvijo, začela 12. soška bitka. Vse bosanske polke so z Rombona in ostalih pobočij premestili na Krnsko pogorje približno tri tedne pred tem datumom, in ko bi moral reis-ul-ulema mošejo svečano odpreti, je tam že divjala zadnja ofenziva. Avsenak okoliščine posvetitve dzamije raziskuje še naprej.

[1] Buzdovan je bil leseni kij, ki je imel kovinske žeblje ali kovinski vrh. Bil je zelo uporaben v bojih mož na moža. Uporabljali so ga predvsem Bošnjaki, čeprav imamo dokaze, da so buzdovan uporabljali tudi drugi vojaki v avstro-ogrski armadi, zlasti Madžari. Pri gospodu Ivu Ivančiču v Bovcu sem v njegovi zbirki videl fotografijo, ki prikazuje obrambne položaje pri Ravelniku. Ob stražarju visi buzdovan, kar pomeni, da je bilo to orožje zelo priročno in uporabno za vsakogar v primeru napada oziroma spopada.

Dzamija v Logu pod Mangartom med prvo svetovno vojno

Dzamija bi bila danes vsekakor neprecenljiv kulturni spomenik in prvovrstna turistična atrakcija. Kaj se je z njo zgodilo? Glede razlogov njene poruštive obstaja več razlag. Tomaž Ovčak je v svojem članku “Mošeja v Logu pod Mangartom”, objavljenem na spletni strani http://www.soskafronta.com/, zapisal, da je bila po pripovedovanjih dzamija trn v očesu italijanski upravi, saj so se Italijani bali Bošnjakov bolj kot hudiča, in da so jo porušili kmalu po koncu svetovne vojne. Vinko Avsenak pa je v članku, objavljenem v reviji Društva soška fronta iz Nove Gorice, Na fronti, zapisal takole:

Kaže, da so porušitvi botrovali nekoliko bolj „praktični” razlogi. Razumeti moramo namreč, da je bila mošeja zgrajena iz versko-vojaških potreb in da je bila zato povsem začasnega značaja. Ko so po preboju pri Kobaridu Bošnjaki odšli iz krajev ob Soči (pešpolk BH4 je bil z Loga pod Mangartom in rombonskega bojišča premeščen na Krnsko pogorje že nekaj tednov pred prebojem) je ostala mošeja popolnoma brez namembnosti in prepuščena propadanju. V tej alpski vasi je delovala kot popoln tujek, zato se je kakršno koli vzdrževanje v tem povojnem obdobju zdelo prebivalcem nesmiselno. Povsem umevno je, da so prebivalci po vojni potrebovali gradbeni material, pašnike in njive, ki so jim jih bili zaradi gradnje vojaških objektov prej odvzeli. Zato so številne barake skupaj z mošejo po prenehanju njihove namembnosti kmalu po vojni enostavno podrli, gradbeni material pa porabili. Tako so na primer ovčjo stajo na Frati nad Logom še dolgo časa krasila vrata nekdanje mošeje. Le kdo je v tistih razmerah in v takratni vsakdanji borbi za preživetje lahko razmišljal o varovanju kulturne dediščine in o turizmu! Sic transit gloria mundi![1]

Danes na kraju, kjer je bila dzamija, ni nikakršnih dokazov ali česar koli, kar bi obiskovalcu dalo vedeti, da je bila na tem mestu dzamija.

Danes lahko edini dokaz (ali bolje rečeno fotografijo) vidite v galeriji pred vhodom v rudnik, kakšnih 200 metrov od pokopališča, ki je bila urejena pred kratkim. Bilo bi lepo, če bi kraj, kjer je stala, označili vsaj z okrasno ograjo in informativno tablo, do nje pa bi lahko uredili pot od glavne ceste proti travniku.

[1] Avsenak, Vinko (2006). Revija Na fronti, Društvo soška fronta, Nova Gorica, str. 50